VDSS sodba Pdp 146/2014

Jedro

Delavcu pripada plačilo mesečne plače za opravljeno delo v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Ker tožena stranka tožniku ni izplačala plače, kot je bila določena v pogodbi o zaposlitvi, je tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo razlike plače utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna obračunati tožniku za čas od 3. 12. 2012 do 31. 3. 2013 razliko v plači v višini 526,52 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter izplačati tožniku neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 4. 2013 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna obračunati tožniku sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2013 v višini bruto 195,92 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine ter izplačati tožniku neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2013 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna izplačati tožniku za čas od 3. 12. 2012 do 31. 3. 2013 stroške za prevoz na delo in z dela v višini 568,80 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 4. 2013 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v višini 133,84 EUR, v roku 8 dni po vročitvi sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (IV. točka izreka).

Zoper I. in III. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka in navaja, da ob podpisu pogodbe o zaposlitvi tožnik ni podal podatka, koliko ima delovne dobe ter da se po pogodbi o zaposlitvi potni stroški ne obračunavajo. Prilaga pogodbo o zaposlitvi.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijani del zamudne sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbene navedbe tožene stranke se dejansko nanašajo na uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa drugi odstavek 338. člena ZPP izrecno določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ne more upoštevati pritožbenih navedb, da tožnik ni dal podatkov, koliko delovne dobe ima ter da v pogodbi o zaposlitvi niso bili določeni potni stroški.

Tožena stranka ni odgovorila na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena v odgovor, zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da so izpolnjeni tudi preostali pogoji, ki jih določa 318. člen ZPP zakonito izdalo izpodbijano zamudno sodbo. ZPP v prvem odstavku 318. člena določa, da sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni naslednji pogoji:

-da je tožba pravilno vročena toženi stranki v odgovor,

-da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati,

-da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedeni v tožbi,

-da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Tožnik je s tožbo zahteval plačilo dodatka za delovno dobo in razliko v plači, plačilo regresa za letni dopust za leto 2013 in plačilo stroškov prevoza na delo in z dela, torej gre za zahtevek, s katerim stranke lahko razpolagajo. Izpolnjen je tudi nadaljnji pogoj, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Tožnik v tožbi navaja, da je bil v spornem obdobju zaposlen pri toženi stranki, ter da mu tožena stranka ni izplačevala plače v višini, določeni v pogodbi o zaposlitvi, dodatka na delovno dobo, da mu ni izplačala regresa za letni dopust ter stroškov prevoza na delo in z dela.

Kadar tožena stranka ne odgovori na tožbo, se šteje, da je res, vse kar je navedeno v tožbi. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je pravna podlaga za tožbeni zahtevek iz naslova dodatka na delovno dobo podana v 129. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki v prvem odstavku določa, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo. Delavcu pripada plačilo mesečne plače za opravljeno delo v skladu s pogodbo o zaposlitvi in ker tožena stranka tožniku ni izplačala plače, kot je bila določena v 9. členu pogodbe o zaposlitvi, je sodišče odločilo, da je dolžna tožniku izplačati skupaj z dodatkom za delovno dobo razliko v plači v višini 526,52 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2013 dalje do plačila. Pravilno je sodišče prve stopnje uporabilo materialno pravo tudi, ko je tožniku dosodilo potne stroške za vtoževano obdobje v skladu s 130. členom ZDR, ki določa da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe.

Datum zadnje spremembe:

05.06.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1647/2014
• VDSS sodba Pdp 143/2014
• VDSS sodba Pdp 1646/2014