VDSS sodba Pdp 572/2008

Jedro

Ker tožena stranka v zakonsko določenem roku na tožbo ni odgovorila, ampak je podala le odgovor na začasno odredbo, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo zamudno sodbo. Vloge z naslovom „odgovor na začasno odredbo“ ni mogoče šteti za odgovor na tožbo, ker je poimenovana z naslovom, ki ga v resnici predstavlja – to je odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe in predlog pritožbenemu sodišču, naj potrdi sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Vloga ni le napačno poimenovana, tudi vsebinsko je ni mogoče šteti za odgovor na tožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi v izpodbijanem delu zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo naložilo toženki, da tožeči stranki plača 14.972,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2007 do plačila, višji zahtevek pa je zavrnilo. Tožbo po podrednem zahtevku je zavrglo in sklenilo, da mora tožeča stranka toženki povrniti stroške postopka v znesku 396,31 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Zoper 1. točko izreka zamudne sodbe (ne pa tudi zoper sklep) se pritožuje toženka, ki uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da je zamudna sodba izdana v nasprotju z določbami zakona, saj je odgovorila na tožbo že v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe. V tretjem stavku te vloge je eksplicitno navedla, da si "prvotožena stranka ni prisvojila niti tolarja (eura), ki bi bil v lasti tožeče stranke, zato navedbam tožeče stranke ugovarja tako po temelju kot po višini". To zadosti pogojem iz 278. člena ZPP. Tudi sicer večina navedb v tej vlogi pomeni nasprotovanje temelju zahtevka, torej so trditve bile podane, pa čeprav jih je toženka napovedovala v nadaljnjih vlogah. Zgolj ena navedba v vlogi (da bo odgovor na tožbo še posredovan) ne more negirati že podanih ostalih vsebinskih navedb. Poleg tega pritožba očita sodišču prve stopnje, da je le pavšalno ugotovilo, da dejstva, na katera se opira zahtevek, niso v nasprotju z dokazi. To ne drži, saj je zatrjevano dejstvo, da je toženka oddala za 3.587.934,00 SIT premalo gotovine, ker bi jo morala oddati v znesku 13.750.934,00 SIT, oddala pa je le 10.163.000,00 SIT, v nasprotju s predloženimi dokazi. V specifikaciji blagajniškega dnevnika so vpisani tudi zneski, ki so jih prejemali drugi, na primer N.G. (trije prejemki). Če so vpisani njeni prejemki, so lahko tudi prejemki drugih, kar nenazadnje izhaja iz tega, da je v specifikaciji naveden prejeti znesek v višini 25.693.008,36 SIT, medtem ko tožeča stranka trdi, da je toženka prejela le 13.750.934,00 SIT. Zato je z zadostno verjetnostjo možen zaključek, da je toženka prejela zneske le v višini, razvidni iz Potrdil o vplačilu. Znesek, ki ga je toženka prejela in potrdila s podpisom, znaša 12.969.676,00 SIT. Prejemniki gotovine v višini 1.036.590,00 SIT so drugi, ne toženka. Iz tega bi sledilo, da je toženka premalo vplačala le za 2.551.344,00 SIT gotovine, kar pa tudi ne drži, saj tožeča stranka trdi, da je bil izvršen polog v višini 10.163.000,00 SIT, medtem ko listine v spisu kažejo le na znesek 8.858.400,00 SIT. Utemeljenost zahtevka torej iz tožbe ne izhaja oziroma so dejstva, navedena v tožbi, v nasprotju z dokazi, zato zamudna sodba ni bila izdana v skladu z določbo 318. člena ZPP. Toženka predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške, o katerih naj se odločitev pridrži za končno odločbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe v mejah pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti - glede bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) in glede pravilne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je tokrat v tem delovnem sporu odločalo drugič. Prvič je pritožbeno sodišče razveljavilo izdano zamudno sodbo, ker je izrek nasprotoval sam sebi (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje to napako odpravilo in na podlagi stanja v spisu ponovno izdalo zamudno sodbo in sklep, s katerim je zavrglo tožbo po podrednem zahtevku.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je izdalo zamudno sodbo v nasprotju z zakonom. Te bistvene kršitve določb postopka (7. točka 2. odstavka 339. člena ZPP) sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Pravilno je ugotovilo, da toženka na tožbo ni odgovorila. Pritožbeno sodišče ponovno, kot že v razveljavitvenem sklepu z dne 18.10.2007 poudarja, da "Odgovora na začasno odredbo" ni mogoče šteti za odgovor na tožbo, ker je vloga poimenovana z naslovom, ki ga v resnici predstavlja - to je odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe in hkrati predlog pritožbenemu sodišču, naj potrdi sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe (odgovor je bil namreč podan po tem, ko je sodišče prve stopnje o predlogu že odločilo in ga zavrnilo). Ne gre le za napačno poimenovanje vloge, saj je tudi vsebinsko ni mogoče šteti za odgovor na tožbo. Toženka je vlogo izrecno podala kot odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem predlaga tudi že potrditev sklepa sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga. V vlogi je jasno navedeno, da se z njo "pojasnjujejo zgolj okoliščine, ki se nanašajo na predlog za izdajo začasne odredbe in si v bodočem odgovoru na tožbo ter nadaljnjih vlogah pridržuje pravico na očitke ter navedbe tožeče stranke natančneje odgovoriti." V tem smislu so podane tudi navedbe glede temelja zahtevka, ki nasprotujejo trditvi v predlogu za izdajo začasne odredbe, da je terjatev verjetno izkazana. Ker odgovor na tožbo ni sledil v zakonskem roku, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka na tožbo ni (pravočasno) odgovorila, pravilna.

Tudi očitek, da so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, je neutemeljen. Tožeča stranka svoj zahtevek utemeljuje z dejstvom, da je bila toženka njena delavka, ki je od strank prejemala gotovinska vplačila. Njena naloga je bila, da dnevni izkupiček ob zaključku delovnega dne, po tem, ko zaključi blagajno, položi v posebno vrečko in jo odda v dnevno nočni trezor banke, pri kateri ima tožeča stranka odprt transakcijski račun. V času od 4.1.2006 do 8.7.2006 je devetintridesetkrat oddala premalo denarja in sicer je skupno oddala 10.163.000,00 SIT gotovine, morala pa bi jo v višini 13.750.934,00 SIT.

Ta dejstva niso v nasprotju s predloženimi dokazi. Najprej je treba poudariti, da zamudne sodbe zaradi napačno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati. Zato v okviru reševanja pritožbe zoper zamudno sodbo ni mogoče ugotavljati, ali je dejansko stanje pravilno oziroma popolno ugotovljeno. Presoja je omejena le na preizkus, ali zatrjevana dejstva niso v nasprotju z dokazi. Zatrjevano dejstvo, da je toženka od strank sprejela 13.750.934,00 SIT gotovine, ni v nasprotju s specifikacijo, iz katere izhaja, da je N.G. prejela gotovino v znesku 613.350,00 SIT. Lahko so jo sprejemali tudi drugi (skupaj je bilo prejeto 25.693.008,36 SIT), kar pa še ne pomeni, da je ni toženka sprejela prav v višini 13.750.934,00 SIT. Zatrjevano dejstvo z dokazom (specifikacijo) tako ni v nasprotju. Nadalje pa ni v nasprotju z dokazi zatrjevano dejstvo, da je toženka položila na banko za 3.587.934,00 SIT premalo gotovine. Iz listin, na katere opozarja pritožba, naj bi izhajalo, da je s podpisom toženka potrdila prejem le 12.969.676,00 SIT in ne 13.750.934,00 SIT. Vendar pa po drugi strani izhaja tudi, da je na banko položila le 8.858.400,00 SIT in ne 10.163.000,00 SIT. Iz tega je mogoče sklepati le to, da vse listine niso bile predložene, nikakor pa predloženi dokazi niso v nasprotju s trditvijo, da je toženka na banko položila za 3.587.934,00 SIT premalo gotovine.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje upravičeno štelo, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Toženka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP pritožbene stroške krije sama.

Datum zadnje spremembe:

14.05.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 501/2008
• VDS sklep Psp 748/2005
• VSC sodba Cp 679/2008