VDSS sodba Pdp 1035/2007

Jedro

Ugotovitev, da je tožba sklepčna, je pravilna, ker v okviru presoje pogojev za izdajo zamudne sodbe zadostuje trditev, da je škoda nastala v zvezi z delom pri toženi stranki in da je tožena stranka zanjo odgovorna, ki jo tožba vsebuje, saj je tožnik navedel, da je delavec tožene stranke, da je pri delu utrpel nesrečo in se poškodoval, ko je delal na gradbišču s strojem, ki mu je odpovedal mehanizem hidravlike, tako da ga je 500 kg težak voziček udaril v glavo in poškodoval.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku izplača 15.461,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do prenehanja obveznosti, mu povrne stroške postopka v znesku 550,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila ter plača na račun sodnih taks stroške sodnih taks, ki jih je bil tožnik oproščen, v znesku 231,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je izhodišče sodišča prve stopnje, da je gradbena dejavnost nevarna in da škoda izvira iz nevarne dejavnosti, napačno. Uporaba gradbenega stroja je lahko nevarna le ob določenih predpostavkah, ki jih sodišče ni navedlo in ugotavljalo. Tudi o višini odškodnine ni odločilo prav, saj je jasno, da sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem, na podlagi katerega bi ocenilo, da je zahtevana odškodnina primerna. Odločitev sodišča bi bila razumljiva, če bi tožnik predložil izvedeniško mnenje. V tej zadevi izvedenec ni bil postavljen, splošno znano pa je, da se izvedenec v odškodninskih sporih vedno postavi. Splošno je tudi znano, da so postavljeni zahtevki praviloma previsoki. Sodišče prve stopnje bi se moralo pri odmeri odškodnine opreti na primerjavo prisojenih zneskov v podobnih primerih, česar pa ni storilo. Tožena stranka predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti - glede bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) in glede pravilne uporabe materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka izrecno uveljavlja le pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava, čeprav je bistveni pritožbeni očitek zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa se zamudna sodba ne more izpodbijati. Glede ostalih dveh pritožbenih razlogov je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka in da je materialno pravo pravilno uporabilo.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) je v 28. členu določil posledice izostanka strank z naroka z namenom zagotoviti v delovnem sporu večjo procesno disciplino in aktivnost strank v postopku in s tem pospešitev postopka. Po citirani določbi mora tožena stranka ne le odgovoriti na tožbo, ampak tudi pristopiti na poravnalni ali prvi narok za glavno obravnavo. V nasprotnem primeru sodišče izda zamudno sodbo pod pogoji, ki jih določa 318. člen ZPP.

Glede presoje vsebinskih pogojev za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP - sklepčnost tožbe in okoliščina, da dejstva, ki jih tožnik zatrjuje, niso v nasprotju z dokazi ter da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, pritožbeno sodišče v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje, ki je vse navedene pogoje preizkusilo in jih ustrezno obrazložilo. Dejanskega stanja sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati (ugotavljati vrste in stopnje odgovornosti, pridobivati izvedeniškega mnenja, ugotavljati višine škode), ampak je upravičeno vzelo za podlago dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Pravilno pa je tudi ravnalo, ko je opravilo subsumpcijo pravno relevantnih dejstev in poiskalo ustrezno pravno normo, pod katero je naredilo subsumpcijski sklep.

Ugotovitev, da je tožba sklepčna in iz nje izhaja utemeljenost zahtevka, je pravilna. V okviru presoje pogojev za izdajo zamudne sodbe zadostuje trditev, da je škoda nastala v zvezi z delom pri toženi stranki in da tožena stranka zanjo odgovarja. Iz tožbe izhaja, da je tožnik delavec tožene stranke, da je pri delu utrpel nesrečo in se poškodoval, da je delal na gradbišču s strojem, ki mu je odpovedal mehanizem hidravlike in ga je 500 kg težak voziček udaril v glavo ter da mu je zaradi tega nastala škoda. V teh trditvah je zajet temelj odgovornosti tožene stranke po določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) in po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). Kaj več tožnik ni bil dolžan zatrjevati (še manj dokazovati) in sodišče prve stopnje tudi ne ugotavljati. Če je delavcu na delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, mu jo mora delodajalec povrniti po pravilih civilnega prava (1. odstavek 184. člena ZDR). Za škodo, ki nastane v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo se šteje, da izvira iz te stvari ali dejavnosti, razen če se ne dokaže, da ta ni bila vzrok (149. člen OZ). Ker je bila tožba sklepčna in ob obstoju tudi ostalih pogojev za izdajo zamudne sodbe po 28. členu ZDSS in 318. členu ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje določb postopka ni bistveno kršilo.

Glede višine odškodnine je sodišče prve stopnje vsako vrsto škode obrazložilo in utemeljilo višino, ki jo je prisodilo. Primerjava s priznanimi škodami in ugotavljanje, ali je zahtevana odškodnina utemeljena prav v zahtevani višini, je že stvar dejanskega stanja, ki pa ga, kot že rečeno, pri izdaji zamudne sodbe ni treba ugotavljati. Sodišče prve stopnje je prisodilo zahtevano odškodnino ob ugotovitvi, da višina ustreza pomenu prizadete dobrine in namenu odškodnine ter da ne podpira teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Pritožbeno sodišče s takim zaključkom v celoti soglaša in v zvezi s tem zavrača pritožbene očitke, da višina prisojene odškodnine ni podprta s podobnimi primeri iz prakse. Če sodišče prve stopnje primerov iz sodne prakse v izpodbijani sodbi ni citiralo, še ne pomeni, da jih ni upoštevalo. V podobnem primeru je bila skoraj enaka odškodnina prisojena že v letu 2003 (sodba VS RS opr. št. II Ips 61/2002).

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi očitek napačne uporabe materialnega prava (konkretno 131. in 179. člena OZ) neutemeljen. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.

Datum zadnje spremembe:

14.05.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 124/2011
• VDSS sodba Pdp 309/2011
• VDSS sodba Pdp 834/2009