VDSS sklep in sodba Pdp 559/2010

Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker tožena stranka k odgovoru na tožbo, ki ga je vložila po pooblaščencu, ni priložila pooblastila. Po nepotrebnem pa je sodišče prve stopnje izdalo sklep, s katerim je odgovor na tožbo zavrglo. Ker opisana odločitev ni vplivala na izid spora, pritožbeno sodišče vanjo ni poseglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep (I. točka) in zamudna sodba (II., III. in IV. točka) sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je ugovor tožene stranke zoper sklep opr. št. Pd 53/2010-2 z dne 22. 3. 2010 o zavrženju ugovora zoper izdani sklep o začasni odredbi in odgovor na tožbo tožene stranke z dne 26. 3. 2010 zavrglo (I. točka). V nadaljevanju je sodišče izdalo zamudno sodbo, s katero je odločilo, da se ugotovi, da je sklep – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožnikom in toženo stranko dne 1. 12. 2007, iz krivdnih razlogov zaradi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja z datumov 23. 2. 2009, ki je bila vročena tožniku dne 24. 12. 2010, nezakonita in se v celoti razveljavi (II./1. točka). Ugotovilo je, da je delovno razmerje med tožnikom in toženo stranko obstajalo tudi v času od dneva prenehanja delovnega razmerja o zaposlitvi iz dne 24. 3. 2010 z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, kot jih je imel tožnik pred dnem prenehanja pogodbe o zaposlitvi (II./2. točka). Posledično navedenemu je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnika takoj pozvati nazaj na delo in mu od dneva prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 3. 2010 priznati vse pravice iz delovnega razmerja in mu obračunati vse plače in druge prejemke ter od njih odvesti vse davke in prispevke, neto zneske pa tožniku izplačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dospelosti posameznega posameznega zneska do plačila ter tožnika od dneva prenehanja pogodbe o zaposlitvi dne 24. 3. 2010 prijaviti v vsa socialna zavarovanja pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje, vse v roku osem dni, da ne bo izvršbe (II./3. točka). Odločilo je, da bo o stroških tožnika odločeno s posebnim sklepom (III./4. točka). Sklenilo je, da s pravnomočnostjo zamudne sodbe preneha veljati začasna odredba po sklepu opr. št. Pd 53/2010-2 z dne 22. 3. 2010 (IV. točka).

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sklep in zamudno sodbo z dne 15. 4. 2010 iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe pravil pravdnega postopka s predlogom, da Višje sodišče v Kopru pritožbi ugodi tako, da sklep razveljavi ter o zadevi samo odloči ali da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je tožena stranka dne 26. 3. 2010 po svoji pooblaščenki vložila odgovor na tožbo, za katero sodišče trdi, da ni vsebovalo pooblastila pooblaščenke – odvetnice, zaradi česar je sodišče odgovor na tožbo zavrglo in izdalo zamudno sodbo. Sodišče se je pri svoji odločitvi napačno oprlo na 1. odstavek 98. člena ZPP, po katerem mora pooblaščenec predložiti pooblastilo ali izkazati pooblastilo dano pravni osebi na prvem pravdnem dejanju. Kot posledico tega je sodišče skladno s 5. odstavkom 98. člena ZPP zavrglo odgovor na tožbo. Ne glede na to, da pooblaščenka zatrjuje, da je pooblastilo bilo predloženo, je takšna odločitev sodišča po mnenju tožene stranke kot tudi sodne prakse napačna. Upoštevaje dejstvo, da je določba 5. odstavka 98. člena ZPP izredno stroga do odvetnikov in je njena uporaba tudi v teoriji sporna, je to določbo mogoče uporabiti le za vloge, ki so v zakonu izrecno navedene, torej le za tožbo in pravno sredstvo, in to le tedaj, če tožbi ali pravnemu sredstvu ni predloženo pooblastilo (glej sklep opr. št. I Cpg 62/2009). Razlog za tako odločitev je najti v samih posledicah, ki jih taka rigorozna sankcija za stranke ima. V primeru, da je vložena tožba zavržena, se jo lahko takoj vloži znova in stranka s tem ne utrpi večjih posledic. V primeru odgovora na tožbo pa ima to ireverzibilne posledice, ki se kažejo v izgubi pravde. Zaradi tega je potrebno ta člen uporabljati zgolj in samo v primeru, ko stranka vlaga tožbo ali pravno sredstvo in ne za vse vloge strank. V tem primeru je šlo za odgovor na tožbo, ki se ne kvalificira ne kot tožba in ne kot pravno sredstvo. Odgovor na tožbo je že po imenu sredstvo obrambe tožene stranke, s katero odgovarja na navedbo tožeče stranke, tako da zanjo tako stroga pravila glede vlog ne veljajo in jih tudi zakon zanje ne določa. Ravno tako je tudi izdaja zamudne sodbe mogoča le v primeru, ko odgovor na tožbo ni bil podan, ali odgovor ni obrazložen (277. člen ZPP). V tem primeru je bil odgovor na tožbo pravočasno podan in prav tako tudi obrazložen. Temu sodišče ne oporeka, ampak odloči, da je podan razlog za zavrženje vloge (odgovora na tožbo) tožene stranke. Iz tega sledi, da razloga za izdajo zamudne sodbe v tem primeru ni. Sodišče v svojem pozivu, naj odgovori na tožbo z dne 22. 3. 2010, stranke ni opozorilo na posledice ne-predložitve pooblastila, stranko je opozorilo le na posledice ne-odgovora na tožbo in možnost opravljanja pravdnih dejanj osebno ali po pooblaščencu. Opiranje odločitve sodišča na 2. odstavek 108. člena ZPP je neutemeljeno in nepravilno. Poleg tega se pooblastilo ne šteje kot vloga, ampak se smatra kot priloga. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe tožene stranke in sodišču prve stopnje predlaga, da pritožbo zaradi neobstoja pravnega interesa zavrže, oziroma podrejeno, da višje sodišče pritožbo zavrže ali zavrne, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odločitve sodišča do plačila. Navaja, da tožena stranka nima pravnega interesa za vložitev pritožbe, saj je po vložitvi pritožbe pozvala tožnika nazaj na delo v skladu z določbami Zakona o delnem povračilu nadomestila plače. Tožena stranka je tožniku dne 3. 5. 2010 ponovno izdala obvestilo o napotitvi na začasno čakanje na delo, pri čemer ga je napotila na začasno delo za obdobje od 1. 5. 2010 do 31. 7. 2007. Glede na vsebino navedenega obvestila tožena stranka šteje, da tožniku ni prenehala pogodba o zaposlitvi, saj svoj konkludentna dejanja do tožnika izvršuje na način, kot da sklep – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med strankama dne 1. 12. 2007, iz krivdnih razlogov zaradi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja z datumom 23. 2. 2010, ki je bila tožniku vročena dne 24. 2. 2010, nima nobenih pravnih učinkov v medsebojnem razmerju med strankama. Ravnanja tožene stranke kažejo na to, da med pravdnima strankama ni več spornega razmerja, zato je prenehal pravni interes tožene stranke za vložitev pritožbe. Pritožba tožene stranke pa je tudi neutemeljena iz razloga, ker si tožena stranka zmotno tolmači določila 1. odstavka 98. člena ZPP. Dejstvo je, da pooblaščenec tožene stranke ob prvem pravdnem dejanju (podaji odgovora na tožbo in ugovora zoper sklep o začasni odredbi) ni izkazal pooblastilnega razmerja s toženo stranko. Dolžnost predložitve pooblastila je na strani pooblaščenca in ne tožene stranke. S prvim pravdnim dejanjem namreč tožena stranka vstopi v pravdni postopek, zato mora v primeru, da vstopa v pravdni postopek po pooblaščencu predložiti pooblaščencu tudi pooblastilo. V primeru, da je pooblaščenec odvetnik, mora biti vsebina pooblastila v skladu z določbami ZPP in Zakona o odvetništvu. Ker pooblaščenec tožene stranke, ki je odvetnik, ob vložitvi ugovora zoper sklep o začasni odredbi, kot pravdnega sredstva zoper sklep o začasni odredbi, in odgovora na tožbo, ni predložil pooblastila, je sodišče pravilno oprlo svojo odločitev na določbe 5. odstavka 98. člena ZPP in 2. odstavka 108. člena ZPP. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep in zamudno sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v predmetni zadevi vložil tožbo zaradi razveljavitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in istočasno predlog za izdajo začasne odredbe dne 17. 3. 2010 neposredno na sodišču. Sodišče je dne 22. 3. 2010 izdalo začasno odredbo, s katero je zadržalo učinkovanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi z datumom 23. 2. 2010, s katero je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi in sicer vse do pravnomočne sodne odločbe v tej zadevi, hkrati je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnika obdržati na delu za čas zadržanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi pod grožnjo denarne kazni 3.000,00 EUR dnevno, če se bo v primeru kršitve te začasne odredbe izrekla na vsakokratni predlog tožnika. Tožena stranka oziroma pooblaščena odvetnica je podala ugovor zoper sklep dne 1. 4. 2010 ter odgovor na tožbo dne 8. 4. 2010, pri čemer pri obeh pravnih sredstvih pa ni predložila pooblastila za zastopanje tožene stranke, kot to sicer izhaja iz predloženega spisa. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju dne 15. 4. 2010 sklenilo in razsodilo, da se zavrže ugovor tožene stranke zoper sklep z dne 22. 3. 2010 in odgovor na tožbo tožene stranke z dne 26. 3. 2010 (I. točka – sklep). V nadaljevanju je sodišče izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika. Odločilo je, da bo o stroških tožnika odločalo s posebnim sklepom. Prav tako je odločilo, da s pravnomočnostjo zamudne sodbe pod točko II preneha veljati začasna odredba po sklepu z dne 22. 3. 2010. Sodišče je tudi dne 11. 5. 2010 izdalo sklep, s katerim je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 365,64 EUR v roku osem dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka roka do dneva plačila.

Pritožbeno sodišče uvodoma toženi stranki pojasnjuje, da so delovna in socialna sodišča specializirana sodišča, ki sodijo v delovnih in socialnih sporih in da njihovo pristojnost in organizacijo ureja Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004 s sprem. - ZDSS-1) pri čemer 2. odstavek 3. člena ZDSS-1 določa, da o pritožbah zoper odločbe sodišč prve stopnje odloča Višje delovno in socialno sodišče, ki pa ima sedež v Ljubljani in ne Višje sodišče v Kopru, kot to zmotno meni tožena stranka v pritožbi.

V zvezi s pritožbo tožene stranke zoper sklep o zavrženju ugovora zoper začasno odredbo, kar mora sicer pritožbeno sodišče reševati prioritetno, tožena stranka razen v tem, da navede, da se pritožuje zoper sklep o zavrženju, v ničemer ne konkretizira. Smiselno pa je razumeti enako kot v pritožbi zoper zamudno sodbo, kjer navaja zlasti zmotno uporabo 5. odstavka 98. člena ZPP. ZPP v 98. členu določa, da mora pooblaščenec predložiti pooblastilo ali izkazati pooblastilo, dano pravni osebi, pri prvem pravdnem dejanju (1. odstavek 98. člena ZPP), pri čemer pa 5. odstavek 98. člena ZPP izrecno določa, da ne glede na določbe prejšnjih odstavkov, sodišče ne dovoli odvetniku, da začasno opravlja pravdna dejanja za stranko, če vlogi ni predložil pooblastila, ampak tožbo ali pravno sredstvo zavrže. Tako je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno zavrglo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi, pri čemer je pojasniti, da Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. l. RS, št. 51/98 s sprem.) v 53. členu izrecno določa, da je ugovor kot edino dolžnikovo pravno sredstvo, torej ne more biti dvoma, da je sodišče pravilno zavrglo ugovor tožene stranke kot pravno sredstvo iz razloga, ker mu ni bilo predloženo pooblastilo za zastopanje po odvetniku. Tožena stranka sicer zatrjuje, da je bilo pooblastilo tako ugovoru zoper sklep o začasni odredbi kot odgovoru na tožbo priloženo, vendar pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ugotavlja, da navedenemu ni tako, saj iz predloženega spisa izhaja, da je tožena stranka predložila pooblastilo šele ob vložitvi pritožbe, iz predložitvenega poročila pa tudi ne izhaja, da bi v zvezi s pooblastilom prišlo do kakršnekoli morebitne napake sodišča.

Pritožba se med drugim sklicuje na uvodna pojasnila k spremembam Zakona o pravdnem postopku prof. dr. Aleša Galiča ter na sklep opr. št. I Cpg 62/2009. Pritožbeno sodišče se v zvezi z navedenim, da odgovor na tožbo ni niti tožba niti pravno sredstvo, prav tako sklicuje na članek prof. dr. Aleša Galiča z naslovom: Prve praktične izkušnje z novelo ZPP-D v postopku na prvi stopnji, kjer avtor v zvezi s 5. odstavkom 98. člena ZPP navaja: „V določbi (izrecno) ni predvidena sankcija za primer, če ne gre za tožbo ali pravno sredstvo. Pooblastilo bi namreč moralo biti priloženo tudi odgovoru na tožbo, prav tako kakšni kasnejši vlogi, če med postopkom pride do zamenjave odvetnika oziroma do tega, da šele med postopkom stranka imenuje pooblaščenca. Logično sicer je, da bi tudi v teh primerih morala slediti enaka sankcija. Vprašanje je, ali gre za redakcijsko napako. Menim, da ne nujno. Saj tudi doslej sodišče, če odvetnik (po dodatnem roku) ni predložil pooblastila za odgovor na tožbo, odgovora na tožbo ni posebej zavrglo, pač pa je uporabilo sankcijo, ki sledi opustitvi predložitve pooblastila – izdaja zamudne sodbe. Gre torej zato, da se pri vlogah (odgovor na tožbo, kasnejša vloga) pri izostanku pooblastila enostavno šteje, da jim niso bile predložene. Glede tega novela ZPP ničesar ne spremeni – spremeni se zgolj to, da je doslej sodišče, preden je takšno vlogo stranke štelo za neobstoječo, odvetniku moralo dati dodaten rok za predložitev pooblastila.“. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno izdalo zamudno sodbo, saj tožena stranka ni predložila pooblastila za odgovor na tožbo, pri čemer pa sicer meni, da sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izdati sklep o zavrženju odgovora na tožbo brez pooblastila, vendar gre v tem delu za odločitev sodišča prve stopnje, ki pa kot takšna nima posebnega vpliva in je rezultat glede rešitve tožbenega zahtevka enak in gre v tem delu le za t.i. akademsko vprašanje glede uporabe določil ZPP. V zvezi s pritožbenim ugovorom enotne sodne prakse pa je pojasniti, da enotno sodno prakso ustvarja le Vrhovno sodišče Republike Slovenije in pritožbeno sodišče ni vezano na posamezno odločitev višjega sodišča glede posameznega pravnega vprašanja.

Se pa pritožbeno sodišče strinja s pritožbeno navedbo tožene stranka, da je nov ZPP zelo oster do odvetnikov, vendar meni, da mora sodišče uporabljati zakone tako, kot so zapisani in da sodišče ne more morebitna stroga določila tolmačiti drugače, kot so zapisana. V zvezi s pritožbeno navedbo glede strogosti določila 2. odstavka 108. člena ZPP, ki določa, da sodišče nerazumljivo ali nepopolno vlogo zavrže, če jo vloži odvetnik (torej brez vrnitve stranki v popravo ali dopolnitev), je pritožbenemu sodišču znano, da je Ustavno sodišče RS na svoji 14. seji dne 13. 5. 2010 na predlog Okrožnega sodišča v Ljubljani obravnavalo zahtevo za oceno ustavnosti 2. odstavka 108. člena ZPP s predlogom za zadržanje, vendar ob navedenem meni, da pooblastilo za zastopanje ni vloga stranke, pač pa kvečjemu vloga odvetnika, prav tako pa je ni mogoče šteti kot „prilogo“, kot to meni tožena stranka.

V nadaljevanju je pritožbeno sodišče odločalo o pritožbi zoper zamudno sodbo. ZPP v 318. členu ureja zamudno sodbo in določa, da če tožena stranka v roku iz 277. člena tega zakona ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji:

da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP);

da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Ob navedenem je tudi poudariti, da 2. odstavek 338. člena ZPP določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka v delu pritožbe uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa kot že navedeno, ni mogoče izpodbijati v pritožbi zoper zamudno sodbo. Tako pritožbeno sodišča na navedene pritožbene ugovore posebej ne odgovarja.

Sodišče je pravilno izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, pri čemer je ugotoviti, da glede na podane pritožbene navedbe utemeljenost tožbenih zahtevkov izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Tožniku je bila dne 24. 2. 2010 vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, tožnik pa je sicer zatrjeval nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi podane v disciplinskem postopku. Predloženi dokazi tožnika potrjujejo dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, saj je v uvodnem delu sklepa o izreku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov navedeno, da je izdan v postopku zaradi disciplinske kršitve, kar pa po izrecnem določilu 175. člena ZDR ni mogoče, saj v disciplinskem postopku ni mogoče sprejeti sankcije, ki bi trajno spremenilo delovnopravni položaj delavca, kar prenehanje delovnega razmerja nedvomno je (2. odstavek 175. člena ZDR). Disciplinsko odgovornemu delavcu lahko delodajalec izreče le opomin ali druge disciplinske sankcije, kot so npr. denarna kazen ali odvzem bonitet, če so določene v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti.

Tožnik v odgovoru na pritožbo sicer navaja, da naj pritožbeno sodišče primarno preizkusi, ali ima tožena stranka sploh pravni interes iz razloga, ker je iz njenih ravnanj šteti, da med strankama ni več spornega razmerja iz razloga, ker je tožena stranka tožnika pozvala nazaj na delo in ga v skladu z določili Zakona o delnem povračilu nadomestila plače napotila na začasno čakanje na delo za obdobje od 1. 5. 2010 do 31. 7. 2010. V zvezi z navedenim je potrebo pojasniti, da je tožena stranka bila dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na podlagi izdane začasne odredbe, s katero je sodišče odločilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, pri čemer pritožba tudi ne zadrži izvršitve. Torej ne more držati trditev tožnika, da med strankama sporno razmerje ne obstaja več.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper sklep ter zamudno sodbo zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka krije svoje stroške postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

14.05.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 401/2012
• VDS sklep Psp 748/2005
• VDSS sodba Pdp 999/2009