VDSS sodba in sklep Pdp 1178/2013

Jedro

Glede zahtevka za plačilo odpravnine po 109. členu ZDR ni bil izpolnjen eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, saj tožba v tem delu ni bila sklepčna. Tožnik v tožbi sicer navaja, da naj bi mu bil vročen sklep o prenehanju delovnega razmerja (in da mu je tega dne delovno razmerje tudi prenehalo), vendar pa ne navaja, da bi šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti. Le v primeru, če gre za takšno odpoved, je delodajalec delavcu v skladu s 1. odstavkom 109. člena ZDR dolžan izplačati odpravnino. Tudi iz listin, ki jih je tožnik priložil k tožbi, ne izhaja, da bi šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje bi zato tožniku v skladu z 3. odstavkom 318. členom ZPP moralo s sklepom določiti rok za odpravi nesklepčnosti tožbe v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo odpravnine. Ker tega ni storilo, temveč je tudi o tem delu tožbenega zahtevka odločilo z izpodbijano zamudno sodbo, je v tem delu podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, razveljavita se izpodbijana zamudna sodba v točki c) izreka ter izpodbijani sklep in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (točka a) in b) izreka) potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna:

a) neizplačan del regresa za leto 2011 v bruto znesku 498,00 EUR, od tega zneska plača davek ter tožniku izplača neto znesek regresa v višini 418,32 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska regresa od 1. 8. 2011 dalje do plačila;

b) sorazmerni del regresa za leto 2012 v bruto znesku 317,94 EUR, od tega zneska plačati davek ter tožniku izplačati neto znesek sorazmernega dela regresa v višini 267,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska sorazmernega dela regresa od 1. 8. 2012 dalje do plačila; zavrnilo kar je tožnik zahteval več iz naslova plačila sorazmernega dela regresa za leto 2012, to je plačilo razlike do zneska 381,54 EUR bruto oziroma 320,49 EUR neto;

c) odpravnino za 9 let dela v znesku 1.215,45 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2012 dalje do plačila.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v skupnem znesku 159,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila.

Zoper izpodbijano zamudno sodbo in zoper izpodbijani sklep o stroških postopka se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti, saj nima dokazne ocene o ključnem dejstvu, to je o dolžnosti tožene stranke, da tožniku plača odpravnino. Tožnik ni izkazal, da bi mu tožena stranka pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, kar je pogoj za izplačilo odpravnine. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), saj bi moralo uporabiti določbo 3. odstavka 88. člena ZDR. Tožena stranka je tožniku ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo za nedoločen čas, kar pa je tožnik zavrnil, zato je izgubil pravico do odpravnine. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz poslovnega razloga. Iz listinske dokumentacije, ki je bila priložena tožbi, je razvidno, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala s ponudbo nove pogodbe pri drugem delodajalcu. V primeru, da je delavcu v času odpovednega roka ponujena nova ustrezna zaposlitev za nedoločen čas pri drugem delodajalcu in delavec ponudbe ne sprejme, na podlagi določbe 90. a. člena ZDR delodajalec delavcu ni dolžan izplačati odpravnine. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, ne da bi za to obstajale predpostavke iz 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Glede na to, da je bila izpodbijana zamudna sodba izdana ob bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka in zmotni uporabi materialnega prava, tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov postopka, zato je potrebno razveljaviti tudi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo in izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba ne navaja ničesar glede tistega dela izpodbijane sodbe, ki se nanaša na regres za letni dopust za leti 2011 in 2012. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ta del izpodbijane zamudne sodbe preizkusilo le glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, ter glede pravilne uporabe materialnega prava in glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP.

Glede tistega dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na neizplačani del regresa za letni dopust za leto 2011 in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2012, so bili v celoti izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe: tožena stranka ni odgovorila na pravilno vročeno tožbo (1. točka 1. odstavka 318. člena ZPP); ne gre za zahtevek, s katerim stranki ne bi mogli razpolagati (2. točka 1. odstavka 318. člena ZPP); utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka 1. odstavka 318. člena ZPP); dejstva na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. točka 1. odstavka 318. člena ZPP).

Glede na to, da tožena stranka ni odgovorila na tožbo, je sodišče prve stopnje moralo šteti za resnično navedbo tožnika, da mu je tožena stranka iz naslova regresa za letni dopust za leto 2011 izplačala le znesek 250,00 EUR bruto, da je bil pri toženi stranki zaposlen do 25. 5. 2012, da mu tožena stranka ni izplačala sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2012. Na podlagi navedenih dejstev, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo, da tožniku izplača še vtoževano razliko za leto 2011 v bruto znesku 498,00 EUR. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo 1. odstavka 131. člena ZDR o tem, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Minimalna plača za leto 2011 je v skladu z Zakonom o minimalni plači (ZMinP; Ur. l. RS, št. 13/2010 s spremembami), znašala 763,06 EUR, zato je tožnik upravičen še do razlike v bruto znesku 748,10 EUR (in ne 763,06 EUR kot je očitno pomotoma navedeno v obrazložitvi izpodbijane zamudne sodbe).

Glede na to, da je bil tožnik pri toženi stranki v letu 2012 zaposlen 5 mesecev, je upravičen do sorazmernega dela regresa za letni dopust, to je do 5/12 minimalne plače za leto 2012. Minimalna plača za leto 2012 je znašala 763,06 EUR (Ur. l. RS, št. 5/2012), zato je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno dosodilo 5/12 tega zneska, kar znaša 318,97 EUR bruto.

Pač pa tožena stranka utemeljeno uveljavlja, da glede zahtevka za plačilo odpravnine po 109. členu ZDR, ni bil izpolnjen eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, saj tožba v tem delu ni bila sklepčna. Tožnik v tožbi sicer navaja, da naj bi mu bil 25. 5. 2012 vročen sklep o prenehanju delovnega razmerja (in da mu je tega dne delovno razmerje tudi prenehalo), vendar pa ne navaja, da bi šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti. Le v primeru, če gre za takšno odpoved je delodajalec delavcu v skladu s 1. odstavkom 109. člena ZDR dolžan izplačati odpravnino. Tudi iz listin, ki jih je tožnik priložil k tožbi, ne izhaja, da bi šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj je tožnik tožbi priložil zgolj z njegove strani nepodpisano pogodbo o zaposlitvi z družbo A. d.o.o. (priloga A2), fotokopijo delovne knjižice (priloga A3), informativna izračuna dohodnine za leti 2011 in 2012 (priloga A4) ter plačilne liste za obdobje od februarja do maja 2012 (priloga A5). Sodišče prve stopnje bi tožniku v skladu z 3. odstavkom 318. členom ZPP moralo s sklepom določiti rok za odpravi nesklepčnosti tožbe v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo odpravnine. Sodišče prve stopnje tega ni storilo, temveč je tudi o tem delu tožbenega zahtevka odločilo z izpodbijano zamudno sodbo, zato je v tem delu podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče sicer pazi tudi po uradni dolžnosti.

Na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano zamudno sodbo delno razveljavilo in sicer v odločitvi o plačilu odpravnine v znesku 1.215,45 EUR (točka c) izreka izpodbijane zamudne sodbe) in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka, iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je po svoji naravi takšna, da je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, saj bo moralo sodišče prve stopnje tožnika najprej pozvati, da odpravi nesklepčnost tožbe. Če tožnik v odrejenem roku tožbe ne bo ustrezno popravil, bo sodišče prve stopnje ta del tožbenega zahtevka zavrnilo. V kolikor pa bo tožnik tožbo popravil in v njej navedel, da je šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter tudi pojasnil, ali je pri tem šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, pa bo sodišče prve stopnje tako popravljeno tožbo znova vročilo toženi stranki v odgovor in če tožena stranka na tožbo znova ne bo odgovorila, bo sodišče prve stopnje znova pretehtalo, ali so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe. V kolikor pa bo tožena stranka na popravljeno tožbo odgovorila, pa bo o zadevi odločilo na podlagi obravnave.

Zaradi delne razveljavitve zamudne sodbe je pritožbeno sodišče moralo razveljaviti tudi izpodbijano sklep o stroških postopka. Končni uspeh strank v tem sporu bo namreč znan šele potem, ko bo sodišče prve stopnje odločilo še o zahtevku za plačilo odpravnine.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu (točki a) in b) izreka) potrdilo izpodbijano zamudno sodbo.

Pritožbeno sodišče ne more upoštevati dejanskih navedb tožene stranke iz pritožbe, saj zamudne sodbe ni dopustno izpodbijati iz pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar pa je kljub temu potrebno pojasniti, da v primeru, če je bila tožniku nova pogodba o zaposlitvi pri drugem delodajalcu v resnici ponujena v času odpovednega roka, potem tožnikova odklonitev takšne ponujene zaposlitve, nima za posledico izgube pravice do odpravnine, kot zmotno meni tožena stranka. Določba 90. a. člena ZDR je povsem jasna, le v primeru če delavec pri drugem delodajalcu sklene pogodbo o zaposlitvi, mu delodajalec ni dolžan izplačati odpravnine po 109. členu ZDR, pa še to le v primeru, če se drugi delodajalec v pogodbi o zaposlitvi zaveže, da bo glede minimalnega odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteval delovno dobo delavca pri obeh delodajalcih. V zvezi s tem pritožbeno sodišče tudi opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 227/2011 z dne 19. 6. 2012 o tem, da se obveznost delodajalčeve ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo nanaša le na čas do podaje odpovedi oziroma na trenutek istočasnosti z njo in da le nesprejem takšne ponudbe povzroči izgubo delavčeve pravice do odpravnine po 109. členu ZDR. Pri tem je Vrhovno sodišče interpretiralo tudi določbo 90. a. člena ZDR ter zavzelo stališče, da v primeru, če delavec sklenitev take pogodbe odkloni, ni sankcije razbremenitve plačila odpravnine, in da ni razlogov, da ne bi enaka ureditev veljala tudi za primer odklonitve ponudbe druge ustrezne zaposlitve pri istem delodajalcu v času odpovednega roka.

Datum zadnje spremembe:

17.03.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 485/2016
• VDSS sodba Pdp 915/2012
• VDSS sodba in sklep Pdp 784/2011