<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba in sklep 1096/2013

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2014:1096.2013
Evidenčna številka:VDS0011554
Datum odločbe:08.01.2014
Senat:Samo Puppis (preds.), Valerija Nahtigal Čurman (poroč.), Metod Žužek
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:zamudna sodba - odpravnina - plača - obveznost plačila - plačilo za delo

Jedro

Delavcu pripada plačilo mesečne plače za opravljeno delo v skladu s pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je delodajalec dolžan delavcu izplačati plačo mesečno. Ker tožena stranka v vtoževanem obdobju tožniku ni izplačevala plač, je njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, tako, da se :

- spremeni izrek v I. točki v delu glede teka zakonitih zamudnih obresti tako da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odpravnino z zakonskimi zamudnini obrestmi od zapadlosti dalje do plačila,

- razveljavi v III. in V. točki izreka in zadeva v tem delu vrne v novo sojenje,

- v preostalem pa se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani del (del I. točke, II. točka in IV. točka) zamudne sodbe.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo:

I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati odpravnino v znesku 2.432,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 2. 2013 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati v skupnem znesku 8.466,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 3. 2013 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

III. Tožena stranka je dolžna za tožečo stranko obračunati in pristojnim zavodom plačati prispevke za socialno varnost iz delovnega razmerja za čas od 1. 1. 2009 do 12. 3. 2013, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust:

- za leto 2009 v bruto znesku 686,00 EUR ter ji ga po odvodu davka izplačati v pripadajočem neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 dalje od plačila,

- za leto 2010 v bruto znesku 734,15 EUR ter ji ga po odvodu davka izplačati v pripadajočem neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 dalje do plačila,

- za leto 2011 v bruto znesku 748,10 EUR ter ji ga po odvodu davka izplačati v pripadajočem neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2011 dalje do plačila,

- za leto 2012 v bruto znesku 763,06 EUR ter ji ga po odvodu davka izplačati v pripadajočem neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2012 dalje do plačila,

vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 564,70 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 6. in 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter 1. odstavka istega člena v zvezi s 350. členom ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, razveljavi zamudno sodbo v celoti in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da sodišče pri izdaji zamudne sodbe ni upoštevalo pogojev za izdajo zamudne sodbe po 318. členu Zakona o pravdnem postopku. Tožnik je zahteval izplačilo plač v skupnem znesku 8.466,87 EUR, pri čemer je v dokaz predložil le plačilne liste za nekaj mesecev, ne pa za mesece od januarja 2012 do aprila 2012 ter za mesec januar 2013. Tožnik ni z ničemer obrazložil, kakšni so bili mesečni zneski plač, tako se ne ve ali gre za neto ali bruto znesek plač. Znesek je postavljen v nasprotju s 3. odstavkom 3. člena ZPP. Tožnik v tožbenem zahtevku sploh ni postavil zahtevka, kdo je dolžan plačati prispevke za socialno varnost v znesku 10.664,30 EUR in za katero obdobje se nanaša znesek. Sodišče je samo naložilo plačilo toženi stranki in dodalo obdobje, tako da gre za prekoračitev tožbenega zahtevka. Ni sledilo tožbenemu zahtevku in ni odločilo o odvajanju davkov in prispevkov, ponovno je prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je odločilo, da mora tožena stranka plačati znesek 2.432,84 EUR z obrestmi od 29. 2. 2013 dalje do plačila, tožnik pa ni definiral datuma. Tudi pri odločitvi o regresu za letni dopust gre za prekoračen tožbeni zahtevek, saj tožnik ni zahteval odvajanja davkov, sodišče pa je odločilo v nasprotju s tem. Tožena stranka ugovarja tudi po temelju in višini. Tožnik dejansko ni bil zaposlen pri toženi stranki, šlo je za navidezno pogodbo, saj je tožnik postavil tožbeni zahtevek, kljub temu, da je imel status dopolnilnega s.p. in za tožnika ni delal. To lahko potrdita pri njem zaposlena A.A. in B.B.. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 69/2005, 90/2005, 52/2007, 73/2007, 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče storilo zatrjevano bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je delno izdalo zamudno sodbo v nasprotju za določbami ZPP iz razlogov v nadaljevanju.

ZPP v 1. odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji:

- da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

- da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP);

- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

- da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pasivnost toženca je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe, zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Zamudna sodba v našem pravnem sistemu je zasnovana na sistemu afirmativne litiskontestacije, kar pomeni, da se pasivnost tožene stranke razlaga kot priznanje navedb in trditev tožeče stranke oziroma strinjanje z dejansko podlago tožeče stranke, kot je navedena v tožbi. Tako temelji na fikciji, da tožena stranka priznava vsa dejstva navedena v tožbi. Drugače pa je pri uporabi prava, kar pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil materialno pravo uporabiti na tak način, kot takrat, kadar gre za kontradiktorno sodbo, kar pa sodišče v predmetni zadevi delno ni storilo.

Iz predloženega spisa izhaja, da je tožnik vložil tožbo zaradi plačila odpravnine, plač, regresa za letni dopust in prispevkov ter da je sodišče prve stopnje v skladu z določili ZPP toženi stranki poslalo poziv, naj odgovori na tožbo v 30 dneh od njene vročitve, pri čemer je toženo stranko tudi izrecno opozorilo v 3. točki poziva, da če tožena stranka na tožbo ne bo odgovorila v roku ali če odgovor na tožbo ne bo obrazložen, bo sodišče izdalo sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo (zamudna sodba), vendar le, če bodo izpolnjeni tudi ostali pogoji iz 318. člena ZPP.

Tožnik je v tožbi navedel, da je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki, predložil je plačilne liste za posamezne mesece, prav tako je predložil dogovor o odpravnini, iz katerega tudi jasno izhaja, da mu je delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, torej je bil tožnik nedvomno zaposlen pri toženi stranki.

V skladu z določili prvega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR) mora delodajalec, ki delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga izplačati odpravnino, pri čemer ZDR tudi določa višino odpravnine. Glede na to, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki in je na podlagi drugega odstavka 109. člena ZDR upravičen do odpravnine v višini tretjine osnove za vsako leto dela pri delodajalcu, pri čemer je tožnik tudi navedel, da je s toženo stranko sklenil dogovor o plačilu odpravnine v višini 2.432,84 EUR, pri čemer je takšen dogovor tudi priložil tožbi. Tako je sodišče pravilno odločilo o plačilu odpravnine po višini, je pa dejansko prekoračilo tožbeni zahtevek glede teka zakonskih zamudnih obresti, kot to pravilno uveljavlja pritožba, tako da je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in odločitev spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku tako, kot je tožnik postavil tožbeni zahtevek (brez datuma začetka teka zakonitih zamudnih obresti).

Delavcu pripada plačilo mesečne plače za opravljeno delo v skladu s pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je delodajalec dolžan delavcu izplačati plačo mesečno, in ker je tožnik navajal, da mu tožena stranka ni izplačevala plač, je sodišče v točki II pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna izplačati tožniku (plače) znesek v skupnem znesku 8.466,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 3. 2013 dalje do plačila. Pritožba v tem delu ni utemeljena, saj tožnik ni bil dolžan predložiti vseh plačilnih list, kot to ocenjuje tožena stranka, pač pa je sodišče štelo za resnične njegove navedbe v tožbi ter pri izplačilu upoštevalo tudi predložene plačilne liste, s katerimi je tožnik razpolagal. V kolikor pa tožnik ni uveljavljal zakonskih zamudnih obresti od posamičnih mesečnih zneskov plač, pa je postavil celo nižji tožbeni zahtevek, kot bi ga lahko. Jasno je tudi, da je tožnik zahteval neto izplačilo plač in le od neto plač pripadajo zakonske zamudne obresti, tako da ne gre za kršitev določil 3. odstavka 3. člena ZPP, saj odločitev ne nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim pravilom. Tožena stranka v svoji pritožbi spregleda, da je tožnik, resda povsem neobičajno, postavil poseben tožbeni zahtevek za plačilo prispevkov za socialno varnost v III. točki izreka. Tako pritožba v točki II ni utemeljena.

Pritožba glede obračuna in plačila tožene stranke za obračun prispevkov za socialno varnost iz delovnega razmerja za čas od 1. 1. 2009 do 12. 3. 2013, je utemeljena. Tožena stranka utemeljeno navaja, da tožnik v III. točki sploh ni navedel, kdo mora plačati ustrezne prispevke za socialno varnost, prav tako pa je tožnik navedel znesek 10.664,30 EUR, ni pa navedel obdobja, kot je odločilo sodišče, da je tožena stranka dolžna obračunati in plačati prispevke za socialno varnost za čas od 1. 1. 2009 do 12. 3. 2013. Tako je sodišče prve stopnje tudi v tem delu prekoračilo tožbeni zahtevek, pri čemer pa je bil v tem delu tožnikov tožbeni zahtevek celo nesklepčen. Sodišče pa tudi ni zavrnilo drugačnega tožbenega zahtevka, ki ga je postavil tožnik, vendar tožnik v tem delu ni vložil pritožbe. Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku na podlagi določil 3. odstavka 318. člena ZPP tožnika s sklepom pozvati na odpravo nesklepčnosti in v nadaljevanju odločati o tožbenem zahtevku upoštevaje pri tem ali je tožnik ustrezno popravil tožbeni zahtevek.

Zaposleni delavec ima v skladu z določili 131. člena ZDR pravico do regresa za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, tako je sodišče tožniku pravilno dosodilo regrese za letni dopust za leto 2009, 2010, 2011 in 2012 v bruto zneskih po odvodu davkov z izplačilom v neto zneskih s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od neto zapadlosti posameznih regresov v plačilo do plačila. V tem delu ne gre za prekoračitev tožbenega zahtevka, je pa res, da je sodišče odločilo drugače, kot je bil postavljen tožbeni zahtevek in v bistvu je sodišče delno zavrnilo tožbeni zahtevek, vendar tožnik v tem delu ni podal pritožbe, tako da je odločitev v tem delu iz navedenega razloga pravilna. Tožena stranka se namreč ne more pritožiti v svojo škodo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in delno spremenilo zamudno sodbo, delno jo razveljavilo, v delu pa jo potrdilo, kot to izhaja iz izreka sodbe in sklepa. Prav tako je razveljavilo odločitev o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.


Zveza:

ZDR člen 42, 126, 109. ZPP člen 318, 318/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
17.03.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYzMjQx