VDSS sodba Pdp 954/2013

Jedro

Tožena stranka tožniku v določenem obdobju ni v celoti izplačala plače. V skladu z določbo 42. člena ZDR je tožena stranka dolžna iz naslova premalo izplačanih plač tožniku izplačati razliko oziroma plačo ter prispevke in davke od plače.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati prikrajšanje pri plači za januar, februar in marec 2011, od bruto zneskov odvesti prispevke in davke in tožniku izplačati neto zneske, razvidne iz prvega odstavka I. točke izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2011, 19. 3. 2011 in 19. 4. 2011. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da obstoj pogojev za izdajo zamudne sodbe ni bil podan. Edino podlago za izdajo zamudne sodbe je sodišče imelo v tožbenih navedbah in te je štelo za resnične. Sodišče prve stopnje je sprejelo zamudno sodbo brez tega, da bi izvedlo dokazni postopek. Sodišče zgolj preizkusi, ali zatrjevana dejstva niso v nasprotju s predloženimi dokazi ali splošno znanimi dejstvi. Po mnenju tožene stranke sodišče tega preizkusa ni opravilo. Odločitev sodišča je v enem delu celo v nasprotju s tožbenimi navedbami, iz katerih izhaja, da so bili prispevki za tožnika po informacijah DURS nesporno plačani, vendar je sodišče kljub temu naložilo, da od pripadajočih bruto zneskov plač ponovno plača prispevke in davke. Navaja, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe iz 3. in 4. točke 318. člena ZPP. Tožnik je v tožbi navajal, da so se dogovorili za dodatni znesek plače k osnovni plači v višini 0,05 EUR po opravljenem kilometru vožnje ter da je tožnik vsak mesec opravil 19.000 km vožnje. Iz izkustvenega in logičnega vidika bi bilo težko opraviti zaključek, da je tožnik na mesec opravil točno 19.000 km. Sodišče prve stopnje bi moralo opraviti vsaj narok z zaslišanjem pravdnih strank, na katerem bi se razjasnila sporna dejstva glede višine in obračuna plač. Priznava svojo pasivnost, ker so v časovni stiski pozabili podati odgovor na tožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi razen tistih, ki se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (drugi odstavek 338.člena ZPP). Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo.

Pravna podlaga za izdajo zamudne sodbe je 318. člen ZPP, ki določa, da če stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

- da je toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor;

- da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3.člena ZPP);

- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

- da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pasivnost tožene stranke je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi, v kolikor ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, saj je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji po 318. členu ZPP, in sicer da tožena stranka na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena v roku 30 dni za odgovor na tožbo ni odgovorila; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da so bili izpolnjeni vsi navedeni pogoji za izdajo zamudne sodbe v skladu z določbo 318. člena ZPP, s tem pa pritožbeno sodišče soglaša.

Iz tožbenih navedb izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki najprej zaposlen za določen čas od 4. 1. 2011 do 3. 2. 2011, nato pa za nedoločen čas na delovnem mestu šofer. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 4. 2011 prenehalo. Iz tožbenih navedb izhaja, da mu tožena stranka za mesec januar in februar 2011 ni plačala plače v celoti, v mesecu marca mu plače sploh ni izplačala. Iz tožbenih navedb izhaja, da sta se tožnik in tožena stranka dogovorila, da tožniku poleg plače, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi pripada še dodatek k osnovni plači v višini 0,05 EUR po opravljenem kilometru vožnje. Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožena stranka tožniku plačala za mesec januar in februar 2011 le plačo, dogovorjeno po pogodbi o zaposlitvi, ne pa dodatka k plači za prevožene kilometre (vsak mesec 19.000 km) v skladu z dogovorom, v mesecu marcu pa tožnik ni prejel plače. Glede na to, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je sodišče prve stopnje te trditve štelo kot resnične, ta dejstva pa tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik k tožbi. V skladu z določbo 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS št. 42/2002 in naslednji) je tožena stranka dolžna iz naslova premalo izplačanih plač tožniku izplačati razliko oziroma plačo ter prispevke in davke od navedenih razlik oziroma plače. Pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožniku izplačala vse ter, da ni izkazano, da je tožnik mesečno opravil 19.000 km, predstavljajo pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi katerega se v skladu z drugim odstavkom 338. člena ZPP zamudna sodba ne more izpodbijati. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka uveljavlja ta pritožbeni razlog. Če je tožena stranka terjatve, o katerih je bilo razsojeno z zamudno sodbo, v resnici poravnala (v pritožbi omenja plačilo prispevkov), bo lahko to uveljavljala v morebitnem postopku izvršbe v zvezi z navedeno sodbo.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

10.03.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 886/2013
• VDSS sodba Pdp 73/2014
• VDSS sodba Pdp 834/2012