VDSS sodba Pdp 885/2013

Jedro

Tožnik je vložil tožbo zaradi plačila odpravnine, plač, regresa za letni dopust in prispevkov. Sodišče prve stopnje je toženi stranki poslalo poziv, naj odgovori na tožbo v 30 dneh od njene vročitve, pri čemer je toženo stranko tudi izrecno opozorilo na posledice, če na tožbo ne bo odgovorila (318. člen ZPP). Tožena stranka je zoper poziv na odgovor podala pritožbo. ZPP ne predvideva pritožbe zoper poziv na odgovor, tako da tožena stranka ni mogla podati pritožbe zoper poziv in tudi sodišče ni moglo odločati o takšni pritožbi, pač pa je bila tožena stranka dolžna odgovoriti na tožbo v roku 30 dni. Ker tožena stranka ni odgovorila na tožbo v skladu s pozivom sodišča, je bil izpolnjen osnovni pogoj za izdajo zamudne sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odpravnino v znesku 7.514,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2012 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati plačo: za mesec januar 2012 v bruto znesku 1.168,44 EUR in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2012 dalje do plačila; za mesec februar 2012 v bruto znesku 1.168,44 EUR in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2012 dalje do plačila; za mesec marec 2012 v bruto znesku 1.168,44 EUR in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2012 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (II. točka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati: regres za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 748,10 EUR in ji po odvodu akontacije dohodnine izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila; sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 190,76 EUR in ji po odvodu akontacije dohodnine izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (III. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna za tožečo stranko za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2011 plačati pristojnim institucijam prispevke za socialna zavarovanja v znesku 18.119,68 EUR, v roku 8 dni, pod izvršbo (IV. točka). Naložilo je toženi stranki, da je dolžna za tožečo stranko povrniti stroške postopka v znesku 433,59 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic na št. ... (V. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno laično pritožbo z naslovom: „Vračilo zamudne sodbe v imenu ljudstva, št. I Pd 125/2013 z dne 10. 7. 2013“ in navaja, da je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo in s tem dejstvom odgovorila že na sodni poziv na odgovor, vendar ni prejela odgovora na pravočasno vloženo pritožbo, pač pa je v nadaljevanju sodišče samovoljno izdalo zamudno sodbo, njihove vloge pa ni obravnavalo, kot pravočasno vložene pritožbe. Ker sodišče toženi stranki ni odgovorilo že na „Poziv“, tožena stranka ocenjuje, da je zamudna sodba v celoti brezpredmetna in jo zato obravnava kot nično.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 69/2005, 90/2005, 52/2007, 73/2007, 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

ZPP v 1. odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji:

- da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

- da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP);

- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

- da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pasivnost toženca je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe, zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Zamudna sodba v našem pravnem sistemu je zasnovana na sistemu afirmativne litiskontestacije, kar pomeni, da se pasivnost tožene stranke razlaga kot priznanje navedb in trditev tožeče stranke oziroma strinjanje z dejansko podlago tožeče stranke kot je navedena v tožbi. Tako temelji na fikciji, da tožena stranka priznava vsa dejstva navedena v tožbi. Drugače pa je pri uporabi prava, kar pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil materialno pravo uporabiti na tak način, kot takrat, kadar gre za kontradiktorno sodbo, kar pa sodišče v predmetni zadevi ni storilo.

Iz predloženega spisa izhaja, da je tožnik vložil tožbo zaradi plačila odpravnine, plač, regresa za letni dopust in prispevkov ter da je sodišče prve stopnje v skladu z določili ZPP toženi stranki poslalo poziv, naj odgovori na tožbo v 30 dneh od njene vročitve, pri čemer je toženo stranko tudi izrecno opozorilo v 3. točki, da če tožena stranka na tožbo ne bo odgovorila v roku ali če odgovor na tožbo ne bo obrazložen, bo sodišče izdalo sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo (zamudna sodba), vendar le, če bodo izpolnjeni tudi ostali pogoji iz 318. člena ZPP.

Tožena stranka navaja, da je zoper Poziv na odgovor podala pritožbo, da pa sodišče nanjo ni odgovorilo. Pritožbeno sodišče toženi stranki pojasnjuje, da ZPP ne predvideva pritožbe zoper Poziv na odgovor, tako da tožena stranka ni mogla podati pritožbe zoper poziv in tudi sodišče ni moglo odločati o takšni pritožbi, pač pa je bila tožena stranka dolžna odgovoriti na tožbo v roku 30 dni. Ker tožena stranka ni odgovorila na tožbo v skladu s pozivom sodišča, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo zamudno sodbo, s katero je v celoti ugodilo vtoževanemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 433,59 EUR.

V skladu z določili prvega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR) mora delodajalec, ki delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov izplačati odpravnino, pri čemer ZDR tudi določa višino odpravnine. Glede na to, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki 28 let je na podlagi drugega odstavka 109. člena ZDR upravičen do odpravnine v višini tretjine osnove za vsako leto dela pri delodajalcu in tako tožniku pripada odpravnina v višini 7.514,12 EUR.

Delavcu tudi pripada plačilo mesečne plače za opravljeno delo v skladu s pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je delodajalec dolžan delavcu izplačati plačo do 18. dne v mesecu in ker tožena stranka tožniku za januar, februar in marec 2012 ni izplačala plače, je sodišče odločilo, da je dolžna tožniku izplačati plače za posamezni mesec v višini 1.168,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu dalje do plačila.

Zaposleni delavec ima v skladu z določili 131. člena ZDR pravico do regresa za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, tako je sodišče tožniku pravilno dosodilo regres za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 748,10 EUR in po odvodu akontacije dohodnine izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila, ter sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 190,76 EUR in po odvodu akontacije dohodnine izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila.

Sodišče je tožniku tudi pravilno prisodilo plačilo pristojnim institucijam prispevke za socialna zavarovanja v znesku 18.119,68 EUR in sicer za čas od 1. 1. 2009 dalje do 31. 12. 2011. Delodajalec je namreč dolžan delavcu plačati prispevke za socialno varnost na podlagi določil 2. in 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/1996 s sprem. - ZPSV).

Sodišče je pravilno odločilo o stroških postopka. Tožnik je v celoti uspel, tako da mu mora tožena stranka povrniti potrebne stroške postopka na podlagi določil 154. člena v povezavi s 155. členom ZPP.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

23.12.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 594/2011
• VDS sklep Psp 748/2005
• VSC sodba Cp 679/2008