<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 794/2013

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2013:PDP.794.2013
Evidenčna številka:VDS0011297
Datum odločbe:15.11.2013
Senat:Tatjana Prebil (preds.), Metod Žužek (poroč.), Ruža Križnar Jager
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:zamudna sodba - odškodninska odgovornost delodajalca - nepremoženjska škoda

Jedro

Tožnik je kot varnostnik odpotoval v Republiko Hrvaško, da bi pri komitentih tožene stranke prevzel gotovino in jo pripeljal na sedež tožene stranke. S strani državnih organov Republike Hrvaške so bili na meji zadržani. Zoper njih so bili sproženi prekrškovni postopki, ker so kot tujci opravljali delo brez ustreznih dovoljenj za delo. Tožena stranka je tožniku za škodo, ki mu je nastala zaradi prekrškovnega postopka v Republiki Hrvaški, odškodninsko odgovorna po določbi 1. odstavka 184. člena ZDR in 131. členu OZ, saj ni poskrbela za legalizacijo in zakonitost izvajanja svojih del na ozemlju te države, s tem pa je opustila dolžnost, ki ji jo zakon nalaga. Takšno ravnanje je najmanj hudo malomarno, posledica tega ravnanja pa je, da je bil zoper njene delavce v Republiki Hrvaški uveden prekrškovni postopek, v katerem so bili spoznani za krive in kaznovani. Zato je tožena stranka tožniku odškodninsko odgovorna za vtoževano nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode in za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic (pravice do svobode gibanja).

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 5.000,00 EUR (pettisoč evrov 00/100) v roku 8 dni od prejema prvostopne sodbe do plačila, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka po prejemu prvostopne sodbe do plačila (I. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 333,67 EUR (tristotriintrideset evrov 67/100) v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

Zoper izpodbijano zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26799 in nadaljnji) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da so dejstva, navedena v tožbi, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik. Iz dopisa z dne 15. 12. 2011, ki ga je kot dokaz predložil tožnik, je razvidno, da organi Republike Hrvaške toženi stranki niso nikoli očitali prekrška oziroma ji kako drugače dali vedeti, da je njeno ravnanje ali ravnanje njenih zaposlenih protipravno, čeprav je tožena stranka takšne prevoze opravljala pogosto, da so delavci prostovoljno in na podlagi lastne odločitve odhajali na delo v Republiko Hrvaško in da so bili s problemi z Republiko Hrvaško seznanjeni ter so delo lahko odklonili. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, na katere dokaze je sodišče oprlo in izdalo sodbo, zaradi česar je sodba nezakonita in se je ne da preveriti. Sodišče prve stopnje je zaključek, da je tožena stranka dejavnost v Republiki Hrvaški opravljala protipravno, sprejelo zgolj na podlagi hrvaških sodb z dne 17. 10. 2011, česar ne bi smelo, ker sta obe sodbi v hrvaškem jeziku. Poleg tega iz navedenih sodb izhaja, da so delavci opravljali delo varovanja in spremstva denarja ter vrednostnih papirjev za delodajalca banko A. d.d. in banko B. d.d brez potrebnega delovnega ali poslovnega dovoljenja za delo v Republiki Hrvaški, kar pomeni, da tožnik ni opravljal dela za toženo stranko in je tudi ta dokaz v nasprotju z dejstvi, navedenimi v tožbi. Na podlagi dejstva, da je tožnik opravljal delo na območju Republike Hrvaške, za katerega se je zavestno odločil in v nastanek morebitnih posledic privolil, sodišče toženi stranki neupravičeno očita protipravno ravnanje in odgovornost za škodo.

Tožena stranka v pritožbi nasprotuje tudi prisojeni odškodnini za nepremoženjsko škodo, ki je bistveno previsoka. Navaja, da tožnik v tožbi ne pojasni, na kakšen način naj bi bila kršena njegova čast in dobro ime. V predloženem članku namreč tožnikovo ime ni navedeno. Ob samem dogodku na meji ni bilo prisotnih veliko ljudi, saj je C. manjši prehod, tam pa tudi ni bilo ljudi, ki bi tožnika poznali. Tožnik je bil obravnavan za prekršek in ni imel razloga, da se počuti osramočenega ali ponižanega ter da se počuti kot kriminalec. Sam odvzem prostosti s strani organov pregona še ne predstavlja razžalitve dobrega imena in časti. Poleg tega je bil sam postopek pred hrvaškimi organi končan v nekaj urah. Meni tudi, da je preiskava s strani policije v tujini nekaj, kar mora voznik pričakovati. Poleg tega bi mu tožena stranka, če bi jo tožnik o odvzemu prostosti pravočasno obvestil, zagotovila kvalificirano pravno pomoč, kar izhaja tudi iz predloženih dokazov. Tožena stranka opozarja na sodno prakso, in sicer na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 2596/2011 z dne 28. 3. 2012, iz katere izhaja, da je za en dan neupravičenega odvzema prostosti za vso nepremoženjsko škodo dosojena odškodnina v višini 20,34 EUR. Tožnik ne dokaže, da bi imel zaradi izrečenega varnostnega ukrepa izgona tujca iz države za 6 mesecev duševne bolečine, saj niti ne navede, da bi se imel namen gibati po Republiki Hrvaški ali da bi bil zaradi ukrepa oviran pri iskanju zaposlitve, temveč govori o morebitnem iskanju zaposlitve. Navedeni ukrep za tožnika ne bo imel daljnosežnih posledic. Poudarja, da tožnik ni predložil potrdila ali mnenja zdravnika, da je trpel duševne bolečine. Navaja, da bi sodišče moralo ugotoviti, da je tožnik sam povzročil nastalo škodo oziroma bi moralo ugotoviti vsaj soprispevek tožnika. Navedeno izhaja iz dokazov, ki jih je priložil tožnik. Ker sodišče tega ni storilo, je zmotno ugotovilo dejansko stanje oziroma je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker se do tega sploh ni opredelilo. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke in v celoti prerekal pritožbene navedbe ter predlagal njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožena stranka v pritožbi in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih zatrjuje tožena stranka v pritožbi in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti , vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi si med seboj niso v nasprotju.

Pravna podlaga za izdajo zamudne sodbe je 318. člen ZPP, ki določa, da če tožena stranka v roku iz 277. člena istega zakona ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji:

- da je toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor,

- da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP),

- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi,

- da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pasivnost tožene stranke je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi, v kolikor ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

V obravnavani zadevi tožnik od tožene stranke vtožuje plačilo odškodnine za negmotno škodo, ki mu je nastala pri opravljanju dela pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, saj je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji po 318. členu ZPP, in sicer da tožena stranka na tožbo, katera ji je bila pravilno vročena (dne 27. 2. 2012), v roku 30 dni za odgovor na tožbo ni odgovorila; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da so bili izpolnjeni vsi navedeni pogoji za izdajo zamudne sodbe v skladu z določbo 318. člena ZPP, pritožbeno sodišče pa s tem soglaša.

Iz tožbenih navedb izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas kot voznik - varnostnik. Dne 17. 10. 2011 so tožnik in dva sodelavca po odredbi tožene stranke v okviru svojih delovnih obveznosti odpotovali v Republiko Hrvaško, da bi od komitentov tožene stranke prevzeli denar in ga pripeljali na sedež tožene stranke v D.. Na mejnem prehodu so bili vsi trije zadržani s strani državnih organov Republike Hrvaške, zoper njih pa je bil uveden postopek zaradi storjenih prekrškov, ker so opravljali delo varovanja brez dovoljenja pristojne policijske uprave, skladno z Zakonom o tujcih in Zakonom o zasebnem varovanju, ki veljajo v Republiki Hrvaški. Tožnik in njegova sodelavca so bili s strani hrvaških uradnikov seznanjeni, da so njihovi organi toženo stranko že dalj časa opozarjali na nezakonito izvajanje navedenih opravil na območju Republike Hrvaške in jo pozivali, da to svojo dejavnost v Republiki Hrvaški legalizira, pri čemer se tožena stranka na ta opozorila ni odzvala. Zaradi neaktivnosti tožene stranke je bil zoper tožnika in njegova sodelavca uveden prekrškovni postopek, v katerem so bili spoznani za odgovorne očitanih prekrškov in jim je bila izrečena denarna kazen ter ukrep izgon tujca iz države za šest mesecev. Glede na to, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je sodišče prve stopnje te trditve pravilno štelo kot resnične.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik. Presoja pogoja po 4. točki prvega odstavka 318. člena ZPP ne sme pomeniti ugotavljanja, ali predložena dokazila dokazujejo resničnost zatrjevanih dejstev. Odgovor tožene stranke v zvezi z odškodninskim zahtevkom, s katerim je tožnik v predsodnem postopku od tožene stranke uveljavljal plačilo odškodnine (A4), ni dokaz, ki bi bil v nasprotju s tožnikovimi trditvami. Gre vendarle za trditve in navedbe tožene stranke, s katerimi je ta odgovorila na tožnikov odškodninski zahtevek. Prav tako ni podanega nasprotja med tožnikovimi trditvami glede okoliščin nastanka škode in predloženimi listinskimi dokazi. Tožnik je k tožbi predložil sodbi opr. št. Pp 4. G - 276/11 z dne 17. 10. 2011 in opr. št. Pp 4. J - 607/11 z dne 17. 10. 2011 (A6), v katerih je res zapisano, da je tožnik opravljal varovanje in spremljanje denarja za banko A. d.d. in za banko B. d.d., vendar pa navedeno še ne pomeni, da je ta dokaz v nasprotju s trditvami tožnika glede nastanka škode pri opravljanju dela za toženo stranko. Tožnik je namreč v tožbi navedel, da je v Republiko Hrvaško odpotoval po odredbi tožene stranke, pri kateri je bil zaposlen kot varnostnik, da bi od komitentov tožene stranke prevzel denar in ga pripeljal na sedež tožene stranke v D., pri čemer pa te trditve niso v nasprotju s predloženimi listinami. Zamudna sodba je, kot je bilo že pojasnjeno, posledica neizpodbojne domneve, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožnika. Sodišče se v takem primeru ne ukvarja z resničnostjo tožnikovih navedb in zaradi ugotavljanja dejstev ne izvaja dokaznega postopka. V kolikor bi sodišče presojalo resničnost tožnikovih trditev, bi šlo za ugotavljanje dejanskega stanja, kar ZPP pri pogojih za izdajo zamudne sodbe prepoveduje. Pomembno je le, da predloženi dokazi ne nasprotujejo tožbenim trditvam in v navedenem primeru jim ne.

Pravilno je sodišče prve stopnje v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti zaključilo, da iz tožbenih navedb izhaja vtoževana posledica, to je, da je tožena stranka za škodo, ki je nastala tožniku zaradi prekrškovnega postopka v Republiki Hrvaški, odškodninsko odgovorna po določbi 1. odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem.) in določbi 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS št. 83/2001 s sprem.), saj ni poskrbela za legalizacijo in zakonitost izvajanja svojih del na ozemlju te države. Ravnanje tožene stranke, katere dolžnost je bila poskrbeti za legalizacijo in zakonitost izvajanja del na ozemlju Republike Hrvaške, je najmanj hudo malomarno, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, posledica tega ravnanja pa je, da je bil zoper njene delavce v Republiki Hrvaški uveden prekrškovni postopek, v katerem so bili spoznani za odgovorne in so bili kaznovani. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kot podlago za odločitev vzelo zgolj sodbi opr. št. Pp 4. G - 276/11 z dne 17. 10. 2011 (A5) in opr. št. Pp 4. J - 607/11 z dne 17. 10. 2011 (A6), je neutemeljen.

Pritožbene navedbe tožene stranke, da organi Republike Hrvaške toženi stranki niso nikoli očitali prekrška oziroma ji kako drugače dali vedeti, da je njeno ravnanje protipravno, čeprav je tožena stranka takšne prevoze opravljala pogosto, da so delavci prostovoljno in na podlagi lastne odločitve odhajali na delo v Republiko Hrvaško in da so bili s problemi z Republiko Hrvaško seznanjeni ter so delo lahko odklonili, predstavljajo pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi katerega se v skladu z 2. odstavkom 338. člena ZPP zamudna sodba ne more izpodbijati.

Pritožba je neutemeljena tudi v delu, kjer tožena stranka izpodbija višino prisojene odškodnine. Tožnikov tožbeni zahtevek je namreč glede na podano trditveno podlago v tožbi, tudi po oceni pritožbenega sodišča, v celoti utemeljen tudi po višini. Neutemeljene so pritožbene navedbe o tem, da bi tožnik moral predložiti potrdilo ali mnenja zdravnika, da je trpel duševne bolečine. Bistveno za izdajo zamudne sodbe je, da tožena stranka ni pravočasno odgovorila na pravilno vročeno tožbo, zato se šteje, da je res vse, kar je tožnik navajal v tožbi, torej tudi, kar je tožnik navajal v tožbi glede intenzivnosti duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti, duševnih bolečin zaradi okrnitve svobode in duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic (pravice do svobode gibanja). Sodišče prve stopnje je odškodnino za nematerialno škodo odmerilo v skladu z določbo 179. člena OZ, pri čemer je upoštevalo vse okoliščine na strani oškodovanca in tudi sodno prakso v podobnih primerih. Tako je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova nematerialne škode za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti dosodilo znesek 2.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode 1.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic (pravice do svobode gibanja) znesek 2.000,00 EUR. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je dosojeni znesek 5.000,00 EUR za tožnika primerna odškodnina.

Pri odmeri odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tožnikove navedbe o tem, da mu je bila na mejnem prehodu javno odvzeta prostost, pri čemer ni pomembno, koliko ljudi je na mejnem prehodu videlo odvzem prostosti, da je bil tožnik ob tem osramočen in ponižan ter da je hrvaški častnik o dogodku objavil članek. Pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnik ni imel razloga, da bi se počutil šokiranega, saj uvedba prekrškovnega postopka ni nekaj neobičajnega in bi to moral pričakovati vsak voznik, so neutemeljene. Zagotovo je neobičajno in hudo, da je bila tožniku odvzeta prostost zaradi malomarnega ravnanja delodajalca. Glede na navedeno in ne glede na dejstvo, da v članku res ni izrecno navedeno tožnikovo ime, je dosojeni znesek odškodnine iz naslova nematerialne škode za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti v višini 2.000,00 EUR, tudi po oceni pritožbenega sodišča, primeren in pravičen.

Primerna in pravična je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode v višini 1.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine iz tega naslova upoštevalo tožnikove navedbe, da je bil odvzem prostosti v tujini za tožnika še toliko bolj stresen, saj mu ni bilo znano, kako dolgo jih lahko v Republiki Hrvaški še zadržujejo, niti mu ni bilo znano, kakšne situacije lahko pričakuje, da je bil tožnik popolnoma prepuščen samemu sebi, brez vsakršne pravne pomoči s strani tožene stranke. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo stopnjo in trajanje duševnih bolečin zaradi posega v njegovo pravico. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na zadevo opr. št. II Cp 2596/2011 z dne 28. 3. 2012. V navedeni zadevi je bila odškodninsko odgovorna država zaradi neutemeljenega pripornega razloga, v obravnavani zadevi pa so tožnika utemeljeno pridržali organi druge države, da so zoper njega izvedli postopek o prekršku, ki ga je povzročila s svojim malomarnim ravnanjem tožena stranka.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z dosojenim zneskom odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi kršitve tožnikove pravice do svobode gibanja v višini 2.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine iz tega naslova upoštevalo tožnikove navedbe o času in obdobju veljavnosti izrečenega ukrepa izgona iz države (6 mesecev) in navedbe o tožnikovi prizadetosti, ker se ne more več svobodno gibati v navedeno državo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičen niti tožnik, saj odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta namreč določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Odgovor na pritožbo pa v ničemer ni pripomogel k pravilni odločitvi v tem sporu.


Zveza:

ZPP člen 277, 318, 318/1. ZDR člen 184. OZ člen 131.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.12.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYwOTkz