VDSS sodba Pdp 886/2013

Jedro

Tožena stranka tožniku plače, stroškov za prehrano, prevoz na delo in z dela ter terenskega dodatka v določenem obdobju ni izplačala, zato je tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati: plačo za oktober, november in december 2011 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnih iz I. točke izreka, stroške prevoza na delo in z dela za oktober, november in december 2011 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz II. točke izreka, stroške prehrane za oktober, november in december 2011 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz III. točke izreka ter terenski dodatek za oktober, november in december 2011 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz IV. točke izreka.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka brez navedbe pritožbenih razlogov. Navaja, da je imel tožnik v pogodbi določeno neto plačo brez terenskega dodatka, ter da mu je bila plača v višini 550,00 EUR za vse tri mesece plačana na roke, ni pa podpisal blagajniških izdatkov. V pogodbi je bilo jasno zapisano, da za prehrano poskrbi sam. Za mesec oktober ima podpisan prejem plače v višini 200,00 EUR. Navaja, da na tožbo ni mogel odgovoriti, prejem je podpisala mama, ki mu za pismo ni povedala.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je bil primoran vzeti 200,00 EUR, ker ni imel nobenega drugega dohodka. Prereka vse navedbe tožene stranke v pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, pri čemer je upoštevalo, da se glede na določbo drugega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in da je sprejelo materialno pravno pravilno in utemeljeno odločitev.

Izdaja zamudne sodbe temelji na domnevi, da tožena stranka zaradi svoje pasivnosti, ker ne poda odgovora na tožbo, priznava dejanske tožbene navedbe, zaradi česar izreče sodišče sodbo, ne da bi izvedlo dokazni postopek, ki ga sicer mora izvesti, pri čemer je izdaja zamudne sodbe dopustna v primeru, če so navedena dejstva v tožbi takšne narave, da iz njih izhaja sklepčnost zahtevka.

V 318. členu ZPP je določeno, da sodišče, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo, izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

- da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

- da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (drugi odstavek 3.člena ZPP);

- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

- da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, ta dejstva pa tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik oziroma z dejstvi, ki so splošno znana. Tožba je bila toženi stranki pravilno vročena v odgovor in ker ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, so bili izpolnjeni vsi pogoji po prvem odstavku 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe. Po navedeni zakonski določbi ima sodišče pooblastilo, da meritorno odloča o stvari le na podlagi zatrjevanih dejstev in ne na podlagi dokazanih dejstev, pri čemer je predmet preizkusa le to, ali zatrjevana dejstva niso v nasprotju s splošno znanimi dejstvi, ali pa z dokazi, ki jih je predložil tožnik sam.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je bilo pravilno uporabljeno. V skladu z določbo 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena ZDR ter mu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter plačilo terenskega dodatka za delo v tujini (130. člen ZDR). Iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja, da tožena stranka tožniku plače, stroškov za prehrano, prevoz na delo in z dela ter terenskega dodatka v času od oktobra do decembra 2011 ni izplačala, zato je sodišče prve stopnje zahtevku tudi po materialnem pravu pravilno ugodilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

02.12.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 73/2014
• VDSS sodba Pdp 834/2012
• VDSS sodba Pdp 954/2013