VDSS sodba in sklep Pdp 889/2013

Jedro

Tožeča stranka je v tožbi navedla, da ji je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka tožeči stranki odpravnine ni izplačala, zato je tožeča stranka upravičena do odpravnine na podlagi določil 109. člena ZDR.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani del zamudne sodbe in sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati plačo v bruto znesku 1.907,66 EUR, po odvodu davkov in prispevkov pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obresti od 19. 10. 2012 dalje do plačila, v presežku iz naslova obresti pred 19. 10. 2012 pa je zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati odpravnino v višini 1.122,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2012 dalje do plačila (II. točka izreka). S sklepom pa je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati stroške sodnega postopka v višini 219,47 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov. V pritožbi navaja, da je tožena stranka tožeči stranki res odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in je tožeči stranki dejansko prenehalo delovno razmerje dne 30. 9. 2012, vendar pa je bil dne 1. 9. 2012 tožeči stranki vročen sklep o čakanju na delo, izplačevanju nadomestila plače in izrabi letnega dopusta v času odpovednega roka, v katerem je bilo določeno, da je tožeča stranka, v času od 1. 9. 2012 do 30. 9. 2012, torej v času do izteka odpovednega roka, skladno s prvim odstavkom 137. člena ZDR upravičena do nadomestila plače v višini svoje povprečne mesečne plače za polni delovni čas, za obdobje zadnjih treh mesecev pred začetkom odsotnosti. Tožeča stranka pa je v tožbi vtoževala, da ji je za ta čas tožena stranka dolžna obračunati plačo v bruto znesku 1.907,66 EUR ter od bruto zneska obračunati in plačati ustrezne davke in prispevke, neto znesek pa izplačati tožeči stranki z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Dejstva, navedena v tožbi in vtoževani znesek plače iz same tožbe je torej v nasprotju z listinami, ki jih je tožeča stranka kot dokaz predložila k tožbi. Plačo in nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela sta dve različni kategoriji, katerih način obračunavanja je različen. Tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage, da je upravičena do nadomestila in v kakšni višini. Prav tako tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage glede 2. točke tožbenega zahtevka - odpravnine v višini 1.122,20 EUR. Tožeča stranka je sicer predložila plačilne liste za mesec junij 2012, julij 2012 in avgust 2012, vendar priloženi dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Sodišče prve stopnje zaradi razloga, da so dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka sama in da tožba ne vsebuje ustrezne trditvene podlage, ne bi smelo izdati zamudne sodbe, saj niso bili izpolnjeni vsi pogoji iz 318. člena Zakona o pravdnem postopku. S tem pa je tudi storilo absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka pa je vložila pritožbo tudi zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerih so bili toženi stranki naloženi v plačilo stroški postopka v višini 212,47 EUR. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka in v obrazložitvi sklepa navedlo, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, vendar pa je ta sklep napačen oziroma prenagljen, saj je očitno sodišče spregledalo dejstvo, da je bila zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pritožba in da pritožba zadrži izvršitev sodbe sodišča prve stopnje, tudi v delu, ki se nanaša na povrnitev stroškov postopka.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je tožena stranka v svoji pritožbi dejansko priznala dolg do tožeče stranke, le da si očitno želi ugotovitve, da po višini dolg obstaja na drugi pravni podlagi, to je neizplačano nadomestilo plače in ne plača za mesec september 2012. Pritožbene navedbe tožene stranke so povsem neresnične, saj je tožeča stranka, kljub izdanemu sklepu o čakanju na delu, ves čas odpovednega roka svoje redno delo opravljala, kar je toženi stranki seveda znano. Tožeča stranka pa je delala še ves mesec tudi po izteku odpovednega roka in sicer je ves čas opravljala enako delo, ki torej ni postalo poslovno nepotrebno, kot to navaja tožena stranka v svoji odpovedi. Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe in sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer pa je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Na podlagi 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če sodišče izda zamudno sodbo v nasprotju z določbami tega zakona. Pogoji za izdajo zamudne sodbe so opredeljeni v 318. členu ZPP. Izhodiščni pogoj je, da tožena stranka, ki ji je tožba vročena v odgovor, v zakonskem roku ne odgovori na tožbo. Pogoj je tudi, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati in da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedene v tožbi ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka sama oziroma z dejstvi, ki so splošno znana.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa prvi odstavek 318. člena ZPP. Tako je iz podatkov spisa razvidno, da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor. Sodišče prve stopnje je nato glede na določbo prvega odstavka 278. člena ZPP utemeljeno zaključilo, da tožena stranka odgovora na tožbo ni podala. Tožbeni zahtevek o katerem je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijano zamudno sodbo, ne spada med zahtevke, s katerimi stranke ne bi smele razpolagati (člen 3/3 ZPP), utemeljenost tožbenega zahtevka pa izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, o katerem je bilo odločeno z izpodbijano zamudno sodbo, pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka oziroma s splošno znanimi dejstvi, kot to zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Neutemeljene so pritožbene trditve, da tožeči stranki ne pripada odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v višini 1.122,20 EUR, češ da tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da ji je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zaradi česar ji odpravnina nedvomno pripada na podlagi določil 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Tožeča stranka pa je tudi predložila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz katere izrecno izhaja, da je upravičena do odpravnine v višini 1.122,20 EUR, ki mora biti izplačana do konca odpovednega roka, torej najkasneje do 1. 10. 2012, tožena stranka pa odpravnine tožeči stranki ni izplačala.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da tožeči stranki ne pripada plača za obdobje od 1. 9. 2012 do 30. 9. 2012 ker tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da zahteva plačo za mesec september 2012, ker ji tožena stranka kot delodajalec plače za mesec september ni obračunala in izplačala do 18. 10. 2012 in tudi kasneje ji tožena stranka, vse do vložitve tožbe, plače ni izplačala. Pri tem ni bistveno, da je tožeča stranka vtoževala plačo za mesec september 2012 in da je predložila sklep o čakanju na delo ter izplačevanju nadomestila plače, iz katerega izhaja, da je v času odpovednega roka tožeča stranka upravičena do nadomestila plače v višini svoje povprečne mesečne plače za poln delovni čas iz zadnjih treh mesecev pred začetkom odsotnosti, saj povprečje mesečne plače nikakor ne more biti nižje, kot je plača dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi.

Sicer pa se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Neutemeljena pa je tudi pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo v plačilo stroške sodnega postopka v višini 219,47 EUR. Sodišče prve stopnje je dne 7. 6. 2013 izdalo zamudno sodbo, brez poprejšnjega obravnavanja, zato je tožeči stranki v skladu s tretjim odstavkom 163. člena ZPP naložilo, da najkasneje v roku 15 dni od prejema sodbe poda zahtevo za povrnitev stroškov. Tožeča stranka je nato pravočasno dne 27. 6. 2013 vložila stroškovnik, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje stroške pravilno odločilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi. Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi o stroških postopka v konkretnem primeru sodišče lahko odločilo, na podlagi 165. člena Zakona o pravdnem postopku, šele po odločitvi pritožbenega sodišča o pritožbi zoper odločbo o glavni stvari.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke zoper sodbo in sklep kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

27.11.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 1085/2013
• VDSS sodba in sklep 1096/2013
• VDSS sodba Pdp 886/2013