VDSS sodba Pdp 809/2013

Jedro

Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena, skupaj s pozivom, v katerem je bila opozorjena, da mora biti odgovor na tožbo obrazložen, sicer se šteje, da ni vložen in da mora iz obrazložitve izhajati, ali nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu. Sodišče je prejelo neobrazložen odgovor na tožbo Tožena stranka je celo sama navedla, da ne nasprotuje tožbenemu zahtevku, da se zaveda svojih obveznosti, da pa izvaja sanacijski program in bodo s kupnino nepremičnine poravnali vse obveznosti do upnikov. Zaradi odsotnosti odgovora na tožbo je treba tožničine trditve, podane v tožbi, šteti za resnične, pri čemer tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica in niso v nasprotju s splošno znanimi dejstvi.

Tožnica je v tožbi navedla, da je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar ji odpravnina pripada na podlagi določil 109. člena ZDR, tožnica pa je tudi predložila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, iz katere izrecno izhaja, da je upravičena do odpravnine, ki mora biti izplačana do konca odpovednega roka. Zato je tožničin zahtevek na plačilo odpravnine utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba v izpodbijanem delu.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni plačati odpravnino v višini 1.771,84 EUR neto (I. točka). V nadaljevanju je sodišče naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2012 še v znesku 213,66 EUR bruto ter ji po odvedbi davka izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 15. 11. 2012 do plačila (II. točka). Kar je tožnica zahtevala več iz naslova regresa za letni dopust, to je izplačilo vtoževanega zneska 213,66 EUR brez odvoda davka, je sodišče zavrnilo.

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper zamudno sodbo (pravilno: zoper izpodbijani del) iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnici pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka, ki so nastali toženi stranki. Navaja, da je tožena stranka tožnici res odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ter da je tožnici delovno razmerje prenehalo ob upoštevanju 45 dnevnega odpovednega roka. Tožnica v svoji tožbi ne podaja ustreznih trditvenih podlag in sicer za vtoževanih 213,66 EUR - kar poimenuje manjkajoči del drugega dela regresa. Tožnica tudi ni predložila dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je tožena stranka dolžna izplačati manjkajoči del drugega dela regresa v višini 213,66 EUR. Tožnica tudi ne navaja ustrezne trditvene podlage za prvi del tožbenega zahtevka za plačilo odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v višini 1.771,84 EUR neto. Tožnica je sicer priložila nekatere listinske dokaze, iz katerih bi se dalo sklepati o višini odpravnine, vendar dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Tožnica ne navaja, ali gre za bruto ali neto znesek glede izplačila regresa in ne navede, ali je upravičena do zakonskih zamudnih obresti. Sodišče navede, da je sodišče izdalo zamudno sodbo z obrazložitvijo, ker tožena stranka ni ustrezno odgovorila na tožbo, ter da so izpolnjeni vsi ostali pogoji, iz 318. člena ZPP, potrebni za izdajo sodbe. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnica podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Utemeljenost zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi ter so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek tudi utemeljena z dokazi, ki jih je predložila tožnica. Tožena stranka je v vlogi celo izrecno navedla, da tožbenemu zahtevku ne nasprotuje, temveč da dolga ni plačala zaradi pomanjkanja sredstev. S tem je po mnenju tožnice zahtevek tudi pripoznala. Sodišče je za odločanje vzelo dejansko podlago in tiste okoliščine in dejstva, ki jih je tožnica navedla v tožbi. Tožnica je upravičena do plačila odpravnine po 109. členu ZDR ter do manjkajočega dela regresa. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo zamudno sodbo v izpodbijanem (ugodilnem) delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 69/2005, 90/2005, 52/2007, 73/2007, 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče storilo zatrjevano bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je ob tem upoštevalo, da se zamudna sodba na podlagi določil 2. odstavka 338. člena ZPP ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

ZPP v 1. odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji:

- da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

- da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP);

- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

- da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pasivnost toženca je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe, zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Zamudna sodba v našem pravnem sistemu je zasnovana na sistemu afirmativne litiskontestacije, kar pomeni, da se pasivnost tožene stranke razlaga kot priznanje navedb in trditev tožeče stranke oziroma strinjanje z dejansko podlago tožeče stranke kot je navedena v tožbi. Tako temelji na fikciji, da tožena stranka priznava vsa dejstva navedena v tožbi. Drugače pa je pri uporabi prava, kar pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil materialno pravo uporabiti na tak način, kot takrat, kadar gre za kontradiktorno sodbo, kar pa sodišče v predmetni zadevi ni storilo.

Iz predloženega spisa izhaja, da je toženi stranki tožba bila pravilno vročena, tožena stranka je tudi tožbo prejela s pozivom, v katerem je bila opozorjena, da mora biti odgovor na tožbo obrazložen, sicer se šteje, da ni vložen in da mora iz obrazložitve izhajati, ali nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu. Sodišče je prejelo odgovor na tožbo neobrazložen, tožena stranka je celo sama navedla, da ne nasprotuje tožbenemu zahtevku, da se zaveda svojih obveznosti, da pa izvaja sanacijski program in bodo s kupnino nepremičnine poravnali vse obveznosti do upnikov. Tako je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da so zaradi odsotnosti odgovora na tožbo, tožničine trditve podane v tožbi resnične, pri čemer tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica in niso v nasprotju s splošno znanimi dejstvi.

Ob navedenem, se ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da tožnici ne pripada odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v višini 1.771,84 EUR neto, ker tožnica ni podala ustrezne trditvene podlage. Tožnica je v tožbi navedla, da je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar ji odpravnina nedvomno pripada na podlagi določil 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR), tožnica pa je tudi predložila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, iz katere izrecno izhaja, da je upravičena do odpravnine v višini 1.771,84 EUR, ki mora biti izplačana do konca odpovednega roka. Glede izplačila regresa za letni dopust, je sodišče odločilo, da ji more tožena stranka obračunati še znesek 213,66 EUR bruto ter ji po odvedbi davka izplačati ustrezen znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 15. 10. 2012 do plačila, kar pa je tožnica zahtevala več ali drugače (izplačilo celotnega vtoževanega zneska brez odvoda davka), je sodišče zavrnilo. Po določilih 131. člena ZDR je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopust, izplačati regres za letni dopust, najmanj v višini minimalne plače. Tako tožnici pripada še preostali del regresa v višini 213,66 EUR bruto, saj je zatrjevala, da gre za manjkajoči del drugega dela regresa, kot navedeno pa se domneva, da je dejansko stanje, ki izhaja iz tožbenih navedb, resnično. Sicer pa se kot že navedeno, zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnica pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

27.11.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 585/2012
• VDSS Sodba Pdp 292/2018
• VDSS sodba Pdp 828/2013