<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 743/2013

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2013:PDP.743.2013
Evidenčna številka:VDS0011115
Datum odločbe:05.09.2013
Senat:Jelka Zorman Bogunovič (preds.), Sonja Pucko Furman (poroč.), Metod Žužek
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:zamudna sodba

Jedro

Nezakonitost prenehanja delovnega razmerja kot elementa delodajalčeve odškodninske odgovornosti ni mogoče uveljavljati v okviru individualnega delovnega spora za plačilo odškodnine, če delavec v sodnem postopku v predpisanem roku ni uveljavljal nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 12.733,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in na povračilo stroškov postopka.

Zoper takšno zamudno sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano zamudno sodbo spremeni tako, da izda zamudno sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodeno oziroma podrejeno razveljavi izpodbijano zamudno sodbo ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico. V pritožbi navaja, da je sodišče v okviru novega sojenja, v skladu z navodili pritožbenega sodišča, pozvalo tožnika na dopolnitev tožbe glede navedb v zvezi z vložitvijo tožbe zaradi nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja decembra leta 2010. Tožnik je v postavljenem roku svojo tožbo dopolnil tako, da je izrecno navedel, da je pravočasno uveljavljal sodno varstvo in je sodišče v pravnomočni sodbi potrdilo, da je odjava iz sistema zavarovanja z dne 4. 12. 2010 pomenila nezakonito prenehanje delovnega razmerja. Navkljub temu je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, in v obrazložitvi navedlo, da je sodišče ugotovilo, da je tožnik tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas vložil prepozno in je bila tožba zavržena, sklep sodišča o zavrženju tožbe pa naj bi postal pravnomočen. V tem delu je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje popolnoma neobrazložena, saj vsebuje zgolj pavšalni zaključek, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Hkrati pa je tak zaključek sodišča tudi v nasprotju z vlogami tožnika, ki je s svojo dopolnitvijo dopolnil manjkajoče tožbene navedbe glede nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja tako, da je podal vsa pravnorelevantna dejstva v tej smeri. Sodišče prve stopnje ne pove, na kakšni podlagi je do svojih ugotovitev prišlo, dejstvo pa je, da navedena dejstva, na katera je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijano sodbo, ne izhajajo iz tožbenih navedb tožnika in takšna dejstva tudi ne izhajajo iz dokazov, ki jih je predlagal tožnik. Čeprav je pritožbeno sodišče že v okviru prvega odločanja zavzelo stališče, da nedopustnega ravnanja tožene stranke ni mogoče uveljavljati kot pravotvornega dejstva odškodninskega zahtevka oziroma predhodnega vprašanja, če pred tem tožnik v sodnem postopku v predpisanem 30- dnevnem roku ni uveljavljal nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, tožnik ponovno uveljavlja v tej smeri napačno uporabo materialnega prava. V konkretni pravdi gre za odškodninsko tožbo delavca zoper delodajalca za povračilo škode, ki je bila delavcu s strani tožene stranke povzročena zaradi kršitve pravic iz delovnega razmerja in nedopustnega ravnanja tožene stranke, za katero se v skladu s 184. členom ZDR uporabljajo splošna pravila OZ. Gre torej za odškodninsko tožbo in sodišče prve stopnje je samo izrecno ugotovilo, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno in nedopustno, s čimer je izpolnjena prva predpostavka odškodninske odgovornosti delodajalca iz 184. člena OZ (škodljivo dejstvo). Nedopustnost ravnanja tožene stranke je izkazana že s protipravno odjavo tožnika iz obveznih zavarovanj in že samo to dejstvo zadošča za ugoditev tožbenemu zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava, ugotovljenega dejanskega stanja pa skladno z drugim odstavkom 338. člena ZPP ni presojalo.

V 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je določeno, da je podana (absolutna) bistvena kršitev določb pravdnega postopka tudi tedaj, če je sodišče izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določbami tega zakona. To pomeni, da je v zvezi s procesnimi kršitvami potrebno presoditi predvsem, ali je bila zamudna sodba izdana v skladu s prvim odstavkom 318. člena ZPP. Da sodišče izda zamudno sodbo morata biti ob prvih dveh pogojih (iz 1. in 2. točke navedenega odstavka 318. člena ZPP) podana tudi dodatna pogoja: da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka) in da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. točka). Sodišče prve stopnje je izdalo zavrnilno zamudno sodbo, ker so tožnikove navedbe v dopolnitvi tožbe z dne 6. 3. 2013 v nasprotju z dejstvi, na katere se opira tožbeni zahtevek in z dejstvi, ki so splošno znana. Sodišče prve stopnje tako pri izdaji zamudne sodbe ni kršilo določb 3. in 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, kar neutemeljeno uveljavlja pritožba.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339 člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Podana tudi ni zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi.

Sodišče prve stopnje je sledilo tožnikovim neprerekanim trditvam:

- o obstoju delovnega razmerja med strankama za določen čas do 3. 12. 2010;

- da je bila dne 4. 12. 2010 med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas in da je takoj za tem toženka zahtevala od tožnika, da podpiše vnaprej pripravljen sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 12. 2010;

- da tožnik sporazuma ni podpisal in ga je toženka še isti dan odjavila iz obveznih zavarovanj in na tak način prekinila delovno razmerje.

Po dopolnitvi tožnikovih tožbenih navedb z dne 6. 3. 2013, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik tožbo na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas dejansko vložil dne 17. 2. 2011 in se je pri tamkajšnem sodišču vodila pod opr. št. Pd 161/2011. Ker je bila navedena tožba vložena prepozno, jo je sodišče s sklepom z dne 19. 4. 2011 zavrglo, pritožbeno sodišče pa je po pritožbi tožnika v zadevi opr. št. Pdp 538/2011 z dne 25. 8. 2011, sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Ker je bila tožba na ugotovitev obstoja delovnega razmerja pravnomočno zavržena kot prepozna (opr. št. Pdp 538/2011), nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja kot elementa odškodninske odgovornosti pa ni mogoče uveljavljati, če tožnik v sodnem postopku glede obstoja zakonitosti prenehanja delovnega razmerja ni uspel, je sodišče prve stopnje tožnikov odškodninski zahtevek, ki se nanaša na izplačilo vseh nadomestil plač od decembra 2010 do dneva vložitve tožbe v višini 9.333,22 EUR in plačilo nepremoženjske škode v višini 3.400,00 EUR, utemeljeno zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da nezakonitost prenehanja delovnega razmerja kot elementa toženkine odškodninske odgovornosti ni mogoče uveljavljati kot odškodninskega zahtevka, če pred tožnik v sodnem postopku v predpisanem roku ni uveljavljal nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je v dopolnitvi tožbe z dne 6. 3. 2013 sam navedel, da je pravočasno v zakonskem roku zaradi odjave tožene stranke iz obveznega socialnega zavarovanja dne 4. 12. 2010 uveljavljal oziroma zahteval ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja v letu 2011 pred delovnim sodiščem (v tretjem odstavku V. točke). Nadalje je navajal, da je tožena stranka tožnika dne 4. 12. 2010 brez pravne podlage odjavila iz sistema obveznega socialnega zavarovanja in je posledično prišlo do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 12. 2010, kar je s svojim stališčem potrdilo tudi delovno sodišče v pravnomočni sodbi v okviru uveljavljenega sodnega varstva tožnika (v prvem odstavku VI. točke). Glede na navedena zatrjevanja tožnika je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik vložil tožbo na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas dne 17. 2. 2011, ki se je pri navedenem sodišču vodila pod opr. št. Pd 161/2011. Ker je bila navedena tožba vložena prepozno, jo je sodišče s sklepom z dne 19. 4. 2011 zavrglo, pritožbeno sodišče pa je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v zadevi opr. št. Pdp 538/2011 z dne 25. 8. 2011.

Glede na pravnomočnost sklepa o zavrženju tožbe kot prepozne, nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja kot elementa toženkine odškodninske odgovornosti pa ni mogoče uveljavljati, če tožnik v sodnem postopku glede obstoja zakonitosti prenehanja delovnega razmerja ni uspel, je sodišče prve stopnje njegov odškodninski zahtevek, ki se nanaša na izplačilo vseh nadomestil plač od decembra 2010 do vložitve tožbe in plačilo nepremoženjske škode zavrnilo, ker je zahtevek materialnopravno neutemeljen, saj iz konkretnega dejanskega stanu, ki ga je tožnik navedel v tožbi, ne izhaja zahtevana pravna posledica. Ker je sodišče prve stopnje odločalo v skladu z določbami ZPP, tudi ni utemeljeno sklicevanje tožnika na kršitev 22. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33 I/1991 s spremembami), ki ureja načelo enakega varstva pravic.

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).


Zveza:

ZPP člen 318, 318/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
14.11.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU5NzM2