VDSS sodba Pdp 708/2013

Jedro

Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe materialnopravno zmotno opredelilo konkretne zneske bruto in neto plače, ki jih mora prvotožena stranka obračunati oziroma izplačati tožnici, saj se neto zneski izračunavajo na podlagi podatkov v času izplačila neto plače.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni:

a) v tretji in četrti alinei I. točke izreka tako, da je dolžna tožena stranka A., gostinstvo in storitve d. o. o., tožeči stranki:

- za mesec januar 2012 obračunati bruto plačo v znesku 763,06 EUR, plačati davke in prispevke ter tožnici izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2012 do plačila, kar zahteva tožnica drugače iz tega naslova pa se zavrne,

- za mesec februar 2012 obračunati bruto plačo v znesku 763,06 EUR, plačati prispevke in davke ter tožnici izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2012 do plačila, kar zahteva tožnica drugače iz tega naslova pa se zavrne,

b) v IV. točki izreka tako, da se sorazmerni del zneska regresa za letni dopust za leto 2012 zniža na znesek 141,67 EUR bruto (od zneska 212,50 EUR bruto), kar zahteva tožnica več iz tega naslova pa se zavrne.

V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je I. točki izreka izpodbijane zamudne sodbe naložilo prvotoženi stranki, da je dolžna tožnici iz naslova prikrajšanja pri plači za obdobje od 1. 11. 2011 do 29. 2. 2012 izplačati za mesec november 2011 neto znesek prikrajšanja pri plači v višini 401,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2011 do plačila in za mesec december 2011 neto znesek prikrajšanja pri plači v višini 531,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2012 do plačila. Poleg tega je naložilo toženi stranki, da za meseca januar 2012 in februar 2012 obračuna bruto plačo v zneskih 763,06 EUR, plača prispevke in davke ter tožnici izplača neto zneska 541,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2012 do plačila oziroma od 19. 3. 2012 do plačila. V II. točki izreka je naložilo prvotoženi stranki, da je dolžna tožnici zaradi izredne odpovedi tožnice obračunati odškodnino za čas odpovednega roka v znesku 763,06 EUR bruto, plačati prispevke in davke ter tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2012 do plačila in ji izplačati odpravnino v znesku 457,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2012 do plačila. V III. točki izreka je naložilo prvotoženi stranki, da je dolžna tožnici za obdobje od 1. 10. 2011 do 29. 2. 2012 plačati iz naslova povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela znesek 379,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 75,90 EUR od 19. 11. 2011 do plačila, od zneska 75,90 EUR od 19. 12. 2011 do plačila, od zneska 75,90 EUR od 19. 1. 2012 do plačila, od zneska 75,90 EUR od 19. 12. 2011 do plačila in od zneska 75,90 EUR od 19. 3. 2012 do plačila. V IV. točki izreka je naložilo prvotoženi stranki, da je dolžna tožnici iz naslova regresa za letni dopust za leto 2012 obračunati 1/12 (pravilno 2/12) regresa za letni dopust v znesku 212,50 EUR bruto, plačati davek ter tožnici izplačati neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 do plačila. V V. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici poravnati stroške tega postopka v višini 234,60 EUR in jih nakazati na transakcijski račun prvostopenjskega sodišča, ki je naveden v V. točki izreka, v 15 dneh, po poteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom, ki ni pod pritožbo, je postopek zoper drugotoženo stranko ustavilo.

Zoper navedeno zamudno sodbo se iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava pritožuje prvotožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnice in ji naloži plačilo pravdnih stroškov prvotožene stranke oziroma podredno, da izpodbijano zamudno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da tožnica dneva pošiljanja in prejema izredne odpovedi delavca v postopku pred sodiščem prve stopnje ni izkazala, niti ga ni v tožbi zatrjevala. Zatrjevala je le, da ji je delovno razmerje prenehalo zaradi izredne odpovedi, iz priložene odpovedi pa ni razviden ne datum pošiljanja ne datum prejema s strani tožene stranke, s tem pa tožnica ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu. Glede na to je tožbeni zahtevek v celoti nesklepčen, saj je čas trajanja delovnega razmerja bistven pri vseh tožbenih postavkah. S tem je kršena 3. točka 1. odstavka 318. člena ZPP, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka zatrjuje nesklepčnost iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP pri vsaki točki izreka sodbe. V zvezi z zahtevkom za izplačilo plače za obdobje od novembra 2011 do februarja 2012 je tožnica tožbi priložila dokazila, ki jih je poimenovala „obračun plač za navedeno obdobje“, ki jih je očitno pridobila iz spletne strani „racunovodja.com“. Iz tožbi priloženih listin izhaja, da naj bi za leto 2011 splošno izplačilo neto plače, če delavec nima bonitet, materialnih stroškov, otrok, … znašalo 531,44 EUR, iz dejstev v tožbi ter tožbenega zahtevka pa izhaja, da zahteva tožnica za mesece januar in februar 2012 neto izplačilo 531,49 EUR. Dejstva, na katera se opira ta del tožničinega tožbenega zahtevka, so torej v nasprotju s predloženimi dokazi. S tem je predmetna sodba obremenjena s kršitvijo 4. točke 1. odstavka 318. člena ZPP, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke člena 339/2 ZPP, zato je potrebno zamudno sodbo v tem delu že iz tega razloga razveljaviti in tožbeni zahtevek tožnice v tem delu zavrniti. Sodišče prve stopnje je nepravilno ugodilo tudi delu tožničinega tožbenega zahtevka za januar in februar 2012, saj ji je prisodilo tako vtoževane bruto kot tudi vtoževane neto zneske, vse v nominalni višini, kar je napačno. Tožbeni zahtevki se glede na sodno prakso postavljajo v bruto znesku z zahtevo po odvajanju davka in prispevkov, hkrati pa se delodajalcem naloži izplačilo neto zneska. Višina neto zneska pa je odvisna od parametrov v času izvršitve sodbe. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu I. točke izreka zmotno uporabilo materialno pravo, prvotožena stranka navaja, da bi bilo potrebno tudi v tem delu njeni pritožbi ugoditi in zavrniti ali razveljaviti zamudno sodbo. V zvezi s plačilom odškodnine namesto odpovednega roka v višini mesečne bruto plače prvotožena stranka opozarja, da pri tej terjatvi ne gre za odškodnino, temveč za denarno povračilo, ki pomeni v bistvu nadomestilo plače. Ker je sodišče prve stopnje sledilo tožbenemu zahtevku tožnice po izplačilu odškodnine, je kršilo člen 112/2 ZDR v zvezi s 94. členom ZDR. Tožnici pa ne pripada niti vtoževana odpravnina, saj je bila pri prvotoženi stranki zaposlena od 1. 10. 2011 do 29. 2. 2012, skupaj torej le 5 mesecev. Delavec pridobi pravico do odpravnine v višini 1/5 povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo šele po poteku leta dni zaposlitve pri posameznem delodajalcu. Tožnica tudi ni uspela izkazati, da je bila drugotožena stranka pravni prednik prvotožene stranke, saj navedeno ni razvidno iz tožbi priloženih izpisov AJPES za obe toženi stranki. Tega pa ni obrazložilo niti sodišče prve stopnje. Tožnica ni izkazala niti višine potnih stroškov, potrebnih za mesečni prevoz na delo in z dela, zato je tožba tudi v tem delu nesklepčna (tudi iz vidika zatrjevanega glede neizkazanosti vročitve izredne odpovedi). Zato bi bilo potrebno tožbo v tem delu zavreči. Ker je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo vtoževani znesek iz naslova plačila stroškov za prevoz na delo in z dela za čas trajanja pogodbe o zaposlitvi, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in je potrebno v tem delu sodbo razveljaviti in zahtevek zavreči. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o plačilu dela regresa za leto 2012 prvotožena stranka navaja, da niti iz tožbenih navedb niti iz priložene odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter opozorila na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti ni razvidno, kdaj je tožnica podala izredno odpoved. Tako je sklepanje sodišča o trajanju delovnega razmerja do 29. 2. 2012 preuranjeno in napačno. To pomeni, da je tudi v tem delu tožbeni zahtevek nesklepčen. Podana je kršitev iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP in s tem absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je potrebno zamudno sodbo tudi v tem delu razveljaviti in tožbeni zahtevek zavrniti oziroma ga vrniti v odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo prvotožene stranke zavrne in potrdi izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnica od prvotožene stranke (tožnici so bile s strani drugotožene stranke v stečajnem postopku poplačane vse terjatve, ki jih je v tem individualnem delovnem sporu od drugotožene stranke uveljavljala, zaradi česar je tožnica tožbo zoper drugotoženo stranko umaknila, posledično pa je sodišče prve stopnje v tem delu izdalo sklep o ustavitvi postopka) uveljavljala izplačilo razlike v plači oziroma plače za obdobje od 1. 11. 2011 do 29. 2. 2012, odškodnino in odpravnino na podlagi 2. odstavka 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica podala prvotoženi stranki, povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela za obdobje od 1. 10. 2011 do 29. 2. 2012 in obračun ter izplačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2012. Zahtevala je tudi povrnitev pravdnih stroškov. Tožba s prilogami in pozivom, da tožena stranka na to tožbo odgovori v 30 dneh od njene vročitve, je bila prvotoženi stranki vročena 20. 4. 2012. Prvotožena stranka je odgovor na tožbo podala 23. 5. 2012, kar je po izteku roka, določenega v 1. odstavku 277. člena ZPP. Glede na to je bil podan prvi oziroma temeljni pogoj za izdajo zamudne sodbe, ki ga opredeljuje 1. odstavek 318. člena ZPP.

Iz obrazložitve izpodbijane zamudne sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pogoje za njeno izdajo presojalo upoštevaje 1. odstavek 318. člena ZPP, ki določa, da sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (ob predpostavki, da tožena stranka odgovora na tožbo ne poda oziroma ga ne poda v roku iz 277. člena ZPP), če je toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerimi stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica ali z dejstvi, ki so splošno znana. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so v zvezi z vsemi tožbenimi zahtevki, ki jih je tožnica v tem sporu uveljavljala, podani vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe. S tako ugotovitvijo soglaša tudi pritožbeno sodišče (z izjemo dela tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na obračun ter izplačilo plače za januar in februar 2012 in ki se je nanašal na višino sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2012).

Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je zamudna sodba dejansko posledica pasivnosti tožene stranke. S tem, ko tožena stranka odgovora na tožbo ne poda (oziroma ga poda po izteku zakonsko predpisanega roka), se šteje, da priznava dejanske navedbe tožeče stranke, ki jih je ta podala v tožbi, kot resnične. Iz teh tožbenih navedb pa mora izhajati utemeljenost tožbenega zahtevka (sklepčnost tožbe), da lahko sodišče izda zamudno sodbo. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bila tožničina tožba v celoti sklepčna glede vseh posameznih vtoževanih zahtevkov, zato jim je v celoti ugodilo. Pri tem pa je prezrlo, da je tožnica za januar 2012 in februar 2012 vtoževala tako obračun bruto plače kot tudi izplačilo neto plače, vse v nominalnih zneskih. V zvezi s tem prvotožena stranka v tožbi utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici prisodilo vtoževano plačo za januar in februar 2012 tako v bruto kot tudi v neto zneskih. Člen 353/2 Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadalj.) določa, da mora zavezanec za prispevke za socialno varnost iz 2. in 3. odstavka 352. člena citiranega zakona predložiti obračun davčnih odtegljajev davčnemu organu in plačati prispevke za socialno varnost v roku, kot je določen za akontacijo dohodnine od dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost. V tem roku mora plačnik davka predložiti tudi davčnemu zavezancu podatke iz obračuna davčnih odtegljajev od dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost, o odtegnjenih in plačanih prispevkih za socialno varnost, kot tudi druge podatke, ki vplivajo na višino prispevkov za socialno varnost. Zakon o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/96 in nadalj.) in Zakon o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadalj.) urejata obračunavanje in plačevanje ter stopnjo prispevkov. Pri tem se davki in prispevki obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila po 6. odstavku 352. člena Zakona o davčnem postopku, davčna obremenitev pa je odvisna tudi od osebnih razmer zavezanca, ki niso konstantne in se spreminjajo. Ob upoštevanju navedenega je nepravilno, da je sodišče prve stopnje v izreku sodbe opredelilo konkretne zneske bruto in neto plače, ki jih mora prvotožena stranka obračunati oziroma izplačati tožnici, saj se neto zneski izračunavajo na podlagi podatkov v času izplačila neto plače. Ker z ozirom na zgoraj omenjene materialnopravne določbe utemeljenost tožbenega zahtevka za izplačilo po višini določenih neto zneskov plače ni izhajala iz dejstev, ki so navedena v tožbi in ker tožnica v tem delu nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti niti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka (člen 318/4 ZPP), je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in ta del izpodbijane sodbe delno spremenilo tako, da je tožnici prisodilo neto zneska plače za januar in februar 2012 v opisni obliki, kar je tožnica zahtevala drugače iz tega naslova pa je zavrnilo (5. alinea 358. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je delno utemeljena tudi pritožba prvotožene stranke v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o sorazmernem delu regresa, ki ga mora prvotožena stranka obračunati ter izplačati tožnici. Iz tožbenih navedb tožnice izhaja, da je znašal polni znesek regresa za letni dopust za leto 2012 po Kolektivni pogodbi za dejavnost gostinstva in turizma (Ur. l. RS, št. 109/2011) 850,00 EUR, in da je tožnica za čas zaposlitve pri prvotoženi stranki v letu 2012 (od 1. 1. 2012 do 29. 2. 2012) upravičena do 2/12 regresa v znesku 212,50 EUR. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je v tem delu tožničina tožba delno nesklepčna, saj znaša bruto znesek sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2012, do katerega je tožnica upravičena glede na čas zaposlitve pri prvotoženi stranki v navedenem letu, 141,67 EUR in ne 212,50 EUR. Ker je bila tudi glede razlike med vtoževanim bruto zneskom sorazmernega dela regresa in pripadajočim bruto zneskom regresa (ta razlika znaša 70,83 EUR) tožničina tožba nesklepčna in ker te nesklepčnosti tudi z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru vtoževanega tožbenega zahtevka tožnica ne bi mogla odpraviti (člen 318/4 ZPP), je pritožbeno sodišče ob upoštevanju 5. alinee 358. člena ZPP tudi v tem delu pritožbi prvotožene stranke ugodilo in znesek sorazmernega dela regresa za letni dopust, ki je v letu 2012 pripadal tožnici, znižalo na 141,67 EUR, v preostalem pa tožbeni zahtevek tožnice iz tega naslova zavrnilo.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je pritožba prvotožene stranke neutemeljena glede preostalega dela izpodbijane sodbe. Prvotožena stranka tako v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da tožničina tožba ni sklepčna v delu, ki se nanaša na datum prenehanja delovnega razmerja tožnice pri prvotoženi stranki zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca. Tožnica je v tožbi izrecno navedla, da ji dolguje prvotožena stranka zaradi izredne odpovedi delavca odpravnino in odškodnino za odpovedni rok in da je tožnici delovno razmerje pri prvotoženi stranki prenehalo 29. 2. 2012. Poleg tega je navedla, da je bila pri prvotoženi stranki zaposlena od 1. 10. 2011 do 29. 2. 2012, pred tem pa pri drugotoženi stranki od 3. 8. 2009 do 30. 9. 2011 in da sta obe toženi stranki tožnici solidarno odgovorni v smislu določb ZDR glede na dejstvo, da je prišlo med njima zaradi prenosa dejavnosti do spremembe delodajalca (73. člen ZDR). S tem, ko je tožnica navedla, da je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi prvotoženi stranki in ko je opredelila datum prenehanja delovnega razmerja tožnice pri prvotoženi stranki, je tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča zadostila sklepčnosti tožbe v zvezi z datumom prenehanja delovnega razmerja. Kot je bilo že ugotovljeno, se v primeru, če tožena stranka na tožbo ne odgovori, šteje, da so navedbe tožnice iz tožbe resnične. Glede na to je potrebno zaključiti, da je tožnica prvotoženi stranki podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da ji je delovno razmerje prenehalo 29. 2. 2012. Na to ugotovitev nima odločilnega vpliva dejstvo, da tožnica v tožbenih navedbah ni pojasnila, da je prvotožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi sprejela. To pomeni, da tožba v tem delu iz tega razloga ni nesklepčna, kot zmotno zatrjuje prvotožena stranka.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek prvotožene stranke, da sodišče prve stopnje ne bi smelo ugoditi zahtevku tožnice za izplačilo vtoževanih plač zato, ker naj bi obstajalo nasprotje med dejstvi, na katera se opira tožbeni zahtevek in dokazi, ki jih je predložila tožnica. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da ji prvotožena stranka ni v celoti izplačala neto plače za mesec november 2011 ter celotnih plač za mesec december 2011, januar 2012 in februar 2012 in da ji za meseca januar in februar 2012 ni odvedla davkov in prispevkov. Ker je tožnica navedla, do kolikšne višine plače bi bila v tem obdobju upravičena, je tožba glede navedenega nedvomno sklepčna. Prav tako pa ni podanega nasprotja med temi navedbami in prilogo A7 (obračun plač), saj iz nje ni razvidno, da se ta priloga nanaša na tožnico, prav tako pa iz nje ne izhaja, da bi se nanašala na obdobje, za katerega tožnica vtožuje obračun ter izplačilo pripadajoče plače.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek prvotožene stranke, da bi bilo potrebno tožničino tožbo zavrniti tudi glede plačila odškodnine na podlagi 2. odstavka 112. člena ZDR, ker predstavlja ta terjatev denarno povračilo, ne pa odškodnine. Drugi odstavek 112. člena ZDR namreč izrecno določa, da ima delavec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 112. člena ZDR pravico do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. S tem, ko je tožnica pri svojem tožbenem zahtevku uporabila dikcijo, ki jo je v zgoraj omenjenem členu navedel tudi zakonodajalec (in čemur je sledilo tudi sodišče prve stopnje), ni podana zatrjevana zmotna uporaba člena 112/2 ZDR v zvezi s 94. členom ZDR. V zvezi s pritožbeno trditvijo, da tožnici odpravnina po 2. odstavku 112. člena ZDR ne pripada, ker je bila tožnica pri prvotoženi stranki zaposlena manj kot eno leto, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v tožbenih navedbah izrecno pojasnila, da je tožničin prejšnji delodajalec prenesel dejavnost na prvotoženo stranko in da je prišlo med njima do pravnega prenosa dejavnosti v smislu 73. člena ZDR. To pa pomeni, da je tožnica z oziroma na določbo člena 109/3 ZDR izpolnila pogoj za obračun ter izplačilo odpravnine po členu 109/2 ZDR. Glede na to, da je tožnica v tožbenih navedbah zatrjevala prenos dejavnosti od njenega prejšnjega delodajalca na prvotoženo stranko, so nebistvene pritožbene navedbe prvotožene stranke, da tožnica ni predložila dokazov o tem, da bi bila drugotožena stranka (tožničin prejšnji delodajalec) pravni prednik prvotožene stranke.

Nadalje je neutemeljen tudi pritožbeni očitek prvotožene stranke, da je izpodbijana sodba nesklepčna v delu, ki se nanaša na del tožbenega zahtevka tožnice za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela za vtoževano obdobje. V tožbi je namreč tožnica jasno navedla, da ji prvotožena stranka potnih stroškov od kraja prebivanja do kraja, kjer je opravljala delo, ni povrnila in da je znašala mesečna delavska karta prevoznika v cestnem linijskem primestnem prometu 75,90 EUR, za 5 mesecev dela tožnice pri prvotoženi stranki pa je bila ta upravičena do povrnitve teh stroškov v skupnem znesku 379,50 EUR. To pomeni, da je bila tožničina tožba sklepčna tudi v zvezi s tem delom njenega tožbenega zahtevka.

Ker je bila pritožba prvotožene stranke delno utemeljena le v zvezi z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, ki se je nanašala na nominalne neto zneske plače tožnice za januar 2012 in februar 2012 in delno glede dela pripadajočega regresa za letni dopust za leto 2012, ji je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo in na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP ta del izpodbijane sodbe spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe pritožbenega sodišča, medtem ko je v preostalem njeno pritožbo zavrnilo in v nespremenjen delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj glede preostale odločitve prvostopenjskega sodišča niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvotožena stranka s pritožbo (glede na vrednost spornega predmeta) uspela le v neznatnem delu, zato sama krije svoje pritožbene stroške.

Pritožbeno sodišče o stroških odgovora na pritožbo tožnice ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.

Datum zadnje spremembe:

14.11.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 997/2013
• VDSS sodba Pdp 409/2013
• VDSS sodba Pdp 511/2014