VDSS sodba Pdp 692/2013

Jedro

Tožena stranka je tožniku v vtoževanem obdobju izplačevala nižjo plačo, kot je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, zato je tožena stranka iz naslova premalo izplačanih plač tožniku za navedene mesece v skladu z določbo 42. člena ZDR dolžna izplačati razliko v plači. S pritožbenimi navedbam, da je tožniku izplačala vse, kar mu v pripada v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi katerega se v skladu z 2. odstavkom 338. člena ZPP zamudna sodba ne more izpodbijati.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati neto znesek za mesec julij 2009 v višini 467,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2009 dalje do plačila; neto znesek za mesec avgust 2009 v višini 467,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2009 dalje do plačila; neto znesek za mesec september 2009 v višini 467,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2009 dalje do plačila; neto znesek za mesec oktober 2009 v višini 536,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2009 dalje do plačila; neto znesek za mesec november 2009 v višini 536,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2009 dalje do plačila; neto znesek za mesec december 2009 v višini 536,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2010 dalje do plačila; neto znesek za mesec januar 2010 v višini 536,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2010 dalje do plačila; neto znesek za mesec maj 2010 v višini 536,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2010 dalje do plačila; neto znesek za mesec junij 2010 v višini 536,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2010 dalje do plačila; vse v roku 8 dni (I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2009 v višini 686,00 EUR bruto in po odvedbi davka izplačati neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi na neto znesek od 2. 1. 2010 dalje do plačila; regres za letni dopust za leto 2010 v višini 734,00 EUR bruto in po odvedbi davka izplačati neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi na neto znesek od 2. 7. 2010 dalje do plačila; regres za letni dopust za leto 2011 v višini 748,00 EUR bruto in po odvedbi davka izplačati neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi na neto znesek od 2. 7. 2011 dalje do plačila; regres za letni dopust za leto 2012 v višini 763,00 EUR bruto in po odvedbi davka izplačati neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi na neto znesek od 2. 7. 2012 dalje do plačila; vse v roku 8 dni (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati nezakoniti odtegljaj od plače za mesec avgust 2009 v višini 90,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2009 do plačila; za mesec september 2009 v višini 141,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2009 do plačila; za mesec november 2009 v višini 50,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2009 do plačila; za mesec december 2009 v višini 130,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2010 do plačila; za mesec marec 2010 v višini 206,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2010 do plačila; za mesec april 2010 v višini 75,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2010 do plačila; za mesec maj 2010 v višini 65,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2010 do plačila; za mesec junij 2010 v višini 15,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2010 do plačila; vse v roku 8 dni. Višji zahtevek za obresti (za mesece marec, april, maj in junij 2010 je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 477,96 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne od zapadlosti dalje do plačila (IV. točka izreka).

Zoper izpodbijano zamudno sodbo se z laično pritožbo pritožuje tožena stranka in navaja, da se vedno držijo pogodb o zaposlitvi, ki jih sklenejo z delavci, kar izhaja tudi iz plačilnih list, katere podpiše vsak voznik. Navaja, da iz 16. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 6. 2009 izhaja, da je bruto plača 674,24 EUR, ker pa delo poteka v tujini, je tudi 14 % od ustvarjenega dohodka. Ta vsota zajema osnovno plačo, prihod na delo, malice, dnevnice in regres. Opozarja, da je tožnik dobil izplačano vse, kar mu po pogodbi pripada. Primeroma navaja za mesec julij 2009, da znaša bruto plača 674,24 EUR. Za vsak dan vozniku pripada 40,00 EUR dnevnic. Na teden je voznik v tujini 4 do 5 dni, kar mesečno znaša 800,00 EUR dnevnic. Neto plača skupno znaša 1.267,86 EUR. Tožnik je prejel plačo 1.568,70 EUR, kar je 300,14 EUR več. Plačilo po odstotkih je stimulativno za voznika, zato se jih tudi tako nagrajuje. V zvezi z odtegljaji od plače navaja, da je tožnik v mesecu avgustu pripeljal naloženo prikolico iz A do B. Tovor je bil za razklad v C, tožnik pa je dobil plačano, kot da je peljal v C. Drugi voznik je tovor peljal iz B v C, zato je tudi odbitek 55,00 EUR. Razkladanje njegovega tovora v Sloveniji s strani drugih voznikov pa predstavlja odbitek 35,00 EUR. Odbitek predstavlja tudi vračilo takse za delovna dovoljenja, ki jih je založila tožena stranka. Poleg tega je tožnik na vozilu uničil dajalec impulzov, zaradi česar je bil prav tako narejen odbitek. Podlaga za to je 19. člen pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26799 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi razen tistih, ki se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (2. odstavek 338. člena ZPP). Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

Pravna podlaga za izdajo zamudne sodbe je 318. člen ZPP, ki določa, da če tožena stranka v roku iz 277. člena istega zakona ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji:

- da je toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor,

- da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP),

- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi,

- da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pasivnost tožene stranke je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi, v kolikor ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, saj je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji po 318. členu ZPP, in sicer da tožena stranka na tožbo, katera ji je bila pravilno vročena (dne 15. 4. 2013), v roku 30 dni za odgovor na tožbo ni odgovorila; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da so bili izpolnjeni vsi navedeni pogoji za izdajo zamudne sodbe v skladu z določbo 318. člena ZPP, pritožbeno sodišče pa s tem soglaša.

Iz tožbenih navedb izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen po več pogodbah o zaposlitvi za določen čas od 30. 6. 2009 do 13. 10. 2012 na delovnem mestu voznik tovornega vozila. Iz tožbenih navedb izhaja tudi, da mu je tožena stranka za mesece od julija 2009 do decembra 2009 in za mesece januar 2010, maj 2010 in junij 2010 izplačala nižjo plačo, kot je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, in sicer je bil mesečno prikrajšan za 500,00 EUR. Navedeno tožnik izkazuje s pogodbo o zaposlitvi z dne 8. 6. 2009, plačilnima listoma in obračunskima listoma za mesec maj 2010 in junij 2010, obračunskima listoma za marec 2010 in april 2010 in plačilnimi in obračunskimi listi za junij 2009, avgust 2009, september 2009, oktober 2009, november 2009, december 2009 in januar 2010. Glede na to, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je sodišče prve stopnje te trditve štelo kot resnične, ta dejstva pa tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik k tožbi. Iz teh navedb pa izhaja vtoževana posledica, to je, da je tožena stranka iz naslova premalo izplačanih plač tožniku za navedene mesece v skladu z določbo 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02, s spremembami in dopolnitvami) dolžna izplačati razliko v plači. Pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožniku izplačala vse, kar mu v pripada v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, predstavljajo pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi katerega se v skladu z 2. odstavkom 338. člena ZPP zamudna sodba ne more izpodbijati. Glede na to, da je tožena stranka s plačili prišla v zamudo, je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo tudi zakonske zamudne obresti.

Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka tudi v delu, kjer tožnik zahteva plačilo regresa za letni dopust za leto 2009, 2010, 2011 in 2012 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede na zatrjevana dejstva v tožbi, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za določen čas od 30. 6. 2009 do 13. 10. 2012, tožena stranka pa mu regresa za letni dopust za navedena leta ni izplačala, pri čemer navedeno tudi ni v nasprotju s predloženimi plačilnimi listi, je pravilna materialno pravna presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do celotnega regresa za letni dopust za leto 2009, 2010, 2011 in 2012 v skladu z določbo 1. odstavka 131. člena ZDR. Po navedeni določbi je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Ker regres po določbi 2. odstavka 131. člena ZDR zapade v plačilo najkasneje 1. julija tekočega koledarskega leta, je tožnik od zapadlosti dalje upravičen tudi do zahtevanih zamudnih obresti. Zmotno je zavzemanje pritožbe, da je potrebno pri izplačilu regresa izhajati iz dogovorjene višine plače in stroškov v 16. točki pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre pri regresu za letni dopust za drugačno naravo prejemka v primerjavi s plačo in pripadajočih stroškov delavca v delovnem razmerju. Poleg tega so za regres predpisani drugačni odtegljaji iz naslova dohodnine in prispevkov.

Pravilno je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo tudi zneske odtegljajev od plače, opravljenih za posamezne mesece s strani tožene stranke. Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožena stranka tožniku brez njegovega soglasja pri nekaterih mesecih odtegovala različno visoke zneske od plače. Navedeno je razvidno tudi iz obračunskih listov, katere je tožnik predložil k tožbi. V skladu z določbo 2. odstavka 136. člena ZDR delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Glede na navedena zatrjevana dejstva, ki niso v nasprotju s predloženimi listinami, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so ti odtegljaji od plače nezakoniti in je zato tožniku te odtegnjene zneske od plače utemeljeno priznalo. Pravilno pa je sodišče prve stopnje priznalo tudi zakonske zamudne obresti od 19. dne v mesecu za plačo oziroma odtegljaj preteklega meseca.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da pritožba ni utemeljena, zato jo je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

14.11.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 146/2014
• VDSS sodba Pdp 1100/2013
• VDSS sodba Pdp 1160/2013