VDSS sodba Pdp 753/2013

Jedro

Obseg izpodbijanja zamudne sodbe je omejen, ker se s pritožbo ne more izpodbijati zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (drugi odstavek 338. člena ZPP). Institut zamudne sodbe temelji na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava tožbene navedbe. S tem postanejo tožbene navedbe nesporne in jih zato ni treba dokazovati, ni pa jih tudi več mogoče izpodbijati. Posledica neaktivnosti tožene stranke je, da lahko izpodbija zamudno sodbo le glede preizkusa, ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, glede na dejansko podlago, ki izhaja iz tožbe. Ni mogoče z dodatnimi pritožbenimi navedbami vplivati na to, da bi se materialnopravna presoja obravnavala glede na širšo in drugačno dejansko stanje od tistega, ki izhaja iz tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, da mu je tožena stranka dolžna izplačati odpravnino v znesku 432,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2013 dalje (I. točka izreka); da mu je dolžna obračunati plačo za februar 2013 v bruto znesku 1.081,78 EUR, odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2013 dalje do plačila (II. točka izreka); da mu je dolžna obračunati regres za leto 2011 v višini 800,00 EUR in od tega zneska plačati davek ter tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila (III. točka izreka); da mu je dolžna obračunati regres za leto 2012 v višini 800,00 EUR, od tega zneska obračunati in odvesti davek ter tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila (IV. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati sorazmerni del regresa za leto 2013 v višini 133,33 EUR, od tega zneska obračunati in odvesti davek ter tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2013 dalje do plačila (V. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev stroškov postopka v višini 225,24 EUR, na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic na številko ..., v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

Zoper navedeno zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka in v pritožbi navaja, da regres za leto 2011 in 2012 ni izplačala iz razloga slabega poslovanja podjetja. Kljub slabi gospodarski situaciji v državi in propadanju gradbene dejavnosti je tožena stranka obdržala delovna mesta in dokaj redno izplačevala plače zaposlenim, žal pa denarja za regres ni imela. Zaradi slabe finančne situacije v obdobju 2012/2013 so se odločili, da je za delavce ugodneje, da jim dajo izredno odpoved delovnega razmerja, da delavci pridobijo pravice na Zavodu RS za zaposlovanje. Tudi tožnik se je prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje in se kasneje na pozive tožene stranke, da bi se vrnil na delo ni odzival. Sicer pa je tožena stranka tožniku tudi posodila denar, ki ga tožnik ni v celoti vrnil. Toženi stranki še dolguje znesek 1.400,00 EUR. To pa je bil razlog, da mu tožena stranka ni nakazala plače za januar in februar 2013 ter odpravnino.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, saj sodišče prve stopnje izpodbijane zamudne sodbe ni izdalo v nasprotju z določbo 318. člena ZPP. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa prvi odstavek 318. člena ZPP. Tako je iz podatkov spisa razvidno, da je bila tožba pravilno vročena toženi stranki v odgovor, ki pa odgovora na tožbo ni podala v roku, ki ga je postavilo sodišče. Tožbeni zahtevek, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo z zamudno sodbo, ne spada med zahtevke, s katerimi stranke ne bi mogle razpolagati (člen 3/3 ZPP). Razen tega utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, dejstva na katere se opira tožbeni zahtevek pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik oziroma s splošno znanimi dejstvi.

Obseg izpodbijanja zamudne sodbe je omejen, ker se s pritožbo ne more izpodbijati zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (drugi odstavek 338. člena ZPP). Institut zamudne sodbe temelji na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava tožbene navedbe. S tem postanejo tožbene navedbe nesporne in jih zato ni treba dokazovati, ni pa jih tudi več mogoče izpodbijati. Posledica neaktivnosti tožene stranke je, da lahko izpodbija zamudno sodbo le glede preizkusa ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, glede na dejansko podlago, ki izhaja iz tožbe. Ni mogoče z dodatnimi navedbami vplivati na to, da bi se materialnopravna presoja obravnavala glede na širšo in drugačno dejansko stanje od tistega, ki izhaja iz tožbe. Prav to poskuša tožena stranka doseči s pritožbo, s katero želi celovito obravnavati zadevo.

Ker niso bili podani niti s pritožbi uveljavljeni razlogi, ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

14.11.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 246/2012
• Sodba X Ips 124/2004
• Sodba II Ips 122/95