VDSS sodba Pdp 497/2013

Jedro

Tožnik je uveljavljal tudi odškodnino iz razloga duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti obsega vse omejitve v dejavnostih oškodovanca, ki jih po nezgodi ne more več opravljati ali pa zgolj v omejenem obsegu. Tožnik zaradi posledic poškodbe ni več sposoben izvajati takšnih telesnih aktivnosti, ki jih je izvajal pred poškodbo brez vsakršnih težav, oziroma jih sedaj izvaja s težavami, saj mora v njih vlagati več truda, energije in časa kot prej. Tožnik zaradi posledic poškodbe na desni nogi ne mora polno izvajati aktivnosti z obema nogama skupaj. Primerna odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je v višini 4.000,00 EUR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati odškodnino iz naslova nesreče pri delu v višini 18.836,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2011 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo, kar je tožnik zahteval več, to je plačilo 11.100,00 EUR in zamudne obresti od priznanega zneska tudi za 5. in 6. 9. 2011, pa je zavrnilo (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je skladno z uspehom v sporu odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 392,47 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic na številko ..., v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo v delu zavrnitve tožbenih zahtevkov in zoper odločitev o stroških, iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da mu sodišče ni prisodilo odškodnine skladno z določbo drugega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe). Meni, da sodišče pri postavki fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ni upoštevalo, da je trajalo njegovo zdravljenje neprekinjeno skoraj 8 mesecev. Med zdravljenjem je nosil dokolensko nehodilno longeto in več mesecev hodil z berglami, zaradi česar je bil omejen v gibanju. Sodišče bi mu moralo iz teh razlogov priznati odškodnino, višjo od 10.000,00 EUR. Tožnik nasprotuje tudi prisojeni odškodnini iz naslova pretrpljenega primarnega in sekundarnega strahu. Takrat ga je poškodoval kolobar s kablom, ki je tehtal več kot 100 kg, zaradi česar se je ustrašil za svoje življenje in zdravje. Poleg tega se je bal tudi operacij in ostalih zdravniških posegov. Tožniku so po končanem zdravljenju ostale trajne posledice. Pred nezgodo je redno skrbel za telesno kondicijo, sedaj pa ima glede tega težave, kar neposredno vpliva na kvaliteto njegovega življenja. Na poškodovanem delu je ostala brazgotina, ki ga vsakodnevno spominja na hudo poškodbo. Zato bi mu moralo sodišče tudi iz tega naslova priznati višjo odškodnino. Poleg tega se ne strinja z odločitvijo o stroških postopka. Sodišče bi moralo pri odmeri stroškov postopka izhajati tako iz 100 % uspeha po temelju odškodninske odgovornosti kot delnega uspeha po višini prisojene odškodnine. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe o tožbenih zahtevkih pravilno razsodilo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v sporu odločilo z zamudno sodbo skladno z določbo 318. člena ZPP. Ugotovilo je, da tožena stranka v predpisanem 30 dnevnem roku iz določbe 277. člena ZPP ni odgovorila na tožbo, ki ji je bila predhodno pravilno vročena. Tožniku je delno ugodilo zahtevku za plačilo odškodnine iz naslova nesreče pri delu. V tej zvezi je ugotovilo delno utemeljenost tožbenih zahtevkov na podlagi dejstev, navedenih v tožbi, pri čemer dejstva tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino za nematerialno in materialno škodo v višini 18.836,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2011 dalje do plačila, medtem ko je v presežku zahtevek za plačilo razlike do zahtevanega zneska odškodnine 29.936,20 EUR in zahtevek za plačilo zamudnih obresti od priznanega zneska odškodnine za 5. in 6. 9. 2011 zavrnilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožbenih navedb in predloženih listinskih dokazov ugotovilo, da se je tožnik poškodoval 20. 7. 2010 na delu pri toženi stranki ob nakladanju 100 kg težkega kolobarja cevi na prikolico, ki mu je padel na nogo in ga hudo telesno poškodoval. Sodišče prve stopnje je ugotovilo objektivno odgovornost tožene stranke za nastalo tožnikovo škodo.

Tožnik v pritožbi uveljavlja celotno zahtevano odškodnino iz naslova nematerialne škode zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu, zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti in skaženosti. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta tako načelo individualizacije odškodnine kot načelo objektivne pogojenosti njene višine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) ter trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V tej zvezi mora sodišče skladno z načelom objektivne pogojenosti odmere višine odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, kakor tudi to, da ne bi višina odškodnina podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (prvi in drugi odstavek 179. člena OZ). Poleg tega mora sodišče pri odmeri odškodnine upoštevati tudi primerljive zadeve iz sodne prakse zaradi enotnega obravnavanja škodnih primerov. Zato sodišče šele na takšni podlagi lahko zaključi, da ustreza odmerjena odškodnina pravnemu standardu pravične denarne odškodnine.

Tožnik je v navedeni delovni nesreči pri toženi stranki utrpel tripartitni zlom distalne tibije na desni nogi, zaradi česar je bil hospitaliziran in operiran, poleg tega je dobil dokolensko nehodilno longeto, pri čemer je pri hoji moral uporabljati bergle. Tožnik je bil zaradi zdravljenja poškodbe dejansko skoraj 8 mesecev v bolniškem staležu. Sodišče prve stopnje je na podlagi podatkov iz predložene medicinske dokumentacije pravilno ugotovilo stopnjo in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti tožnika v času zdravljenja ter mu iz tega naslova utemeljeno prisodilo denarno odškodnino 10.000,00 EUR, in ne 13.000,00 EUR, kot je to uveljavljal v tožbi. Poleg tega je na podlagi podatkov medicinske dokumentacije pravilno ocenilo okoliščine v zvezi s strahom, ki ga je tožnik doživel takoj ob nesreči (primarni strah) in kasneje v času zdravljenja, kontrolnih pregledov ter terapij (sekundarni strah), ko je bil utemeljeno zaskrbljen za izid zdravljenja. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je iz tega naslova prisojena odškodnina 1.000,00 EUR primerna, in ne odškodnina v zahtevanem znesku 2.200,00 EUR, glede katere pritožba zgolj pavšalno izpostavlja razloge zaskrbljenosti za tožnikovo zdravje.

Tožnik je uveljavljal tudi odškodnino iz razloga duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnostih ter duševnih bolečin zaradi skaženosti na nogi, kar mu je vse pustilo trajne posledice. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča obsega zmanjšanje življenjskih aktivnosti vse omejitve v dejavnostih oškodovanca, ki jih po nezgodi ne more več opravljati ali pa zgolj v omejenem obsegu. Glede tega se je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe opredelilo do dejstev, da tožnik zaradi posledic poškodbe ni več sposoben izvajati takšnih telesnih aktivnosti, ki jih je izvajal pred poškodbo brez vsakršnih težav, oziroma jih sedaj izvaja s težavami, saj mora v njih vlagati več truda, energije in časa kot prej. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča se lahko med takšne razloge šteje tudi dejstvo, ki ga izpostavlja pritožba, da tožnik zaradi posledic poškodbe na desni nogi ne mora polno izvajati aktivnosti z obema nogama skupaj.

Zato pritožbeno sodišče iz tega naslova sprejema odškodnino v višini 4.000,00 EUR, ki jo je prisodilo tožniku sodišče prve stopnje, in ne odškodnino v višjem znesku, kot se za to zavzema pritožba. Enako velja tudi glede odškodnine zaradi duševnih bolečin iz naslova skaženosti v prisojeni višini 500,00 EUR, saj je sodišče pri odmeri takšne odškodnine ugotovilo, da gre pri brazgotini na poškodovanem delu noge zgolj za skaženost lažje stopnje, pri čemer tožnika takšna brazgotina ne more vsakodnevno spominjati na hudo telesno poškodbo, kot to zmotno opozarja pritožba, saj jo ima pokrito z oblačili. V skladu z navedenimi razlogi je tudi po presoji pritožbenega sodišča v konkretnem primeru skupaj odmerjena odškodnina za nematerialno škodo v višini 15.500,00 EUR pravilna in v celoti primerljiva z odškodninami iz sodne prakse, prisojenimi v zvezi z obravnavanjem podobnih škodnih primerov. Zato kakršnokoli pritožbeno zavzemanje, da je tožnik zaradi konkretne delovne nesreče in njenih posledic upravičen do odškodnine za nematerialno škodo v višjem znesku, ne more biti sprejemljivo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik glede na višino zahtevanega zneska odškodnine v tožbi ter prisojenim zneskom odškodnine v sodbi, uspel v sporu v višini 62,92 %. Zato je sodišče prve stopnje skladno s takšnim uspehom naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku glede na dejansko potrebne stroške zastopanja in določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) povrniti stroške postopka v višini 392,47 EUR. Pritožba se zavzema, da bi moralo sodišče prve stopnje v sporu ugotoviti tožnikov uspeh ločeno glede temelja in ločeno glede višine odškodnine. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je to sprejemljivo le v tistih primerih, pri katerih bi obravnavanje temelja škodne odgovornosti povzročilo nastanek znatnih stroškov postopka. Vendar navedeno v tem sporu ni izkazano, saj je sodišče prve stopnje o zahtevkih odločilo z zamudno sodbo, kar pomeni, da glede ugotavljanja temelja odškodnine po vsebini ni izvajalo dokazov.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

13.11.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 1189/2013
• VDSS sodba Pdp 156/2015
• VDSS sodba Pdp 66/2013