VDSS sodba Pdp 467/2013

Jedro

Sodišče vzame za dejansko podlago odločanja tiste okoliščine in dejstva, ki jih navede tožeča stranka v tožbi, saj se pasivnost tožene stranke, ki je eden iz pogojev za izdajo zamudne sodbe (1. odstavek 318. člena ZPP), po načelu afirmativne litiskontestacije, šteje kot priznanje dejstev in navedb, na katerih tožeča stranka gradi svoj tožbeni zahtevek. Zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno po uradni dolžnosti razčistiti okoliščine v zvezi s podpisom ponujene pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 30. 7. 2012 nezakonita in da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila vročena 1. 8. 2012, ni prenehalo, zato je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in jo za čas od 12. 1. 2013 do reintegracije prijaviti v socialna zavarovanja, ji za ta čas obračunati bruto mesečne plače, kot če bi delala in bruto znesek regresa za letni dopust od teh zneskov odvesti davke in prispevke in tožeči stranki izplačati neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega posameznega mesečnega neto zneska plače do plačila ter ji izplačati neto znesek regresa za letni dopust v skladu z določbami pogodbe o zaposlitvi v roku 15 dni pod izvršbo. Zavrnilo pa je zahtevek tožeče stranke po izplačilu regresa za letni dopust v višjem znesku od neto zneska regresa za letni dopust in celotni reparacijski zahtevek od 1. 8. 2012 do 11. 1. 2013. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 324,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izreku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Tožena stranka navaja, da res ni podala odgovorna na tožbo v postavljenem roku, vendar meni, da v danem primeru niso bili podani razlogi za izdajo zamudne sodbe in da so na prvi stopnji bila kršena pravilna postopka, ki so bistveno vplivala na končno odločitev sodišče. Namreč v skladu s 318. členom sodišče izda zamudno sodbo le, če je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor; da ne gre za zahtevek s katerim stranke ne morejo razpolagati; da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana. V sporni zadevi utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in tudi dejstva so v nasprotju z dokazi, ki jih je sodišču predložila tožeča stranka. Tožba je po mnenju tožene stranke nesklepčna. Prav tako gre pri tožeči stranki, ki je javna uslužbenka za zahtevek oziroma za razpolaganje, ki nasprotuje prisilnim predpisom s področja javnih uslužbencev in moralnim pravilom. Tožeča stranka je dobro vedela, da ji delovno razmerje pri toženi stranki še danes ni prenehalo, saj je podpisala novo ponujeno pogodbo o zaposlitvi in da so ji bile vse pripadajoče plače in druga izplačila ter prispevki ustrezno izplačani. To pa po mnenju tožene stranke nasprotuje tudi prisilnim predpisom in moralnim pravilom. Ker so elementi 3. odstavka 3. člena ZPP tudi eden od pogojev za izrek zamudne sodbe ima sodišče, v skladu z 2. odstavkom 7. člena ZPP, pravico in dolžnosti ugotavljati dejstva, ki jih stranke niso navajale in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, zato je sodišče prve stopnje upravičeno in utemeljeno izdalo zamudno sodbo. V pritožbi tožena stranka navaja številne navedbe s katerimi se slednja upira tožbenemu zahtevku, vendar pa bi morala te navedbo podati že v odgovoru na tožbo. Dejansko tožena stranka v pritožbi ne izpodbija neobstoj pogojev za izdajo zamudne sodbe ampak podaja navedbe, ki bi po njenem mnenju utemeljevale zavrnitev tožbenega zahtevka, kar pa bi morala storiti v odgovoru na tožbo, ne pa v pritožbi. Tožeča stranka v predmetnem delovnem sporu ni ničesar skrivala in nikakor ni zavajala sodišče, kot želi to neutemeljeno prikazati tožena stranka. Neutemeljene so navedbe, da naj tožeča stranka ne bi povedala, da je šlo v predmetni zadevi za odpoved pogodbe s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, saj to jasno izhaja iz listin, ki so bile priložene k tožbi. Tožeča stranka je še navedla, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tako iz formalnih kot iz vsebinskih razlogov, kar jasno izhaja iz tožbenih trditev in iz pritožbe na svet zavoda, na katero se je tožeča stranka v celoti sklicevala kot del tožbene trditvene podlage.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pritožbeno sodišče je izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka v pritožbi sicer izpodbija sodbo iz razloga bistvene kršitve določb postopka in sicer ker je odločilo o zahtevku tožeče stranke, ki po mnenju tožene stranke nasprotuje prisilnim predpisom s področja javnih uslužbencev in moralnim pravilom. Vendar pa dejansko tožena stranka v pritožbi ne izpodbija obstoj pogojev za izdajo zamudne sodbe, temveč uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z 2. odstavkom 338. člena ZPP zamudne sodbe iz tega razloga ni mogoče izpodbijati.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje kljub očitnemu razkoraku med postavljenim zahtevkom, navedenimi dejstvi in priloženimi dokazi ni ocenilo, da v danem primeru ne gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ampak za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ter posledično nepravilno izdalo zamudno sodbo, čeprav so bila dejstva, na katera opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka (4. točka 318. člena ZPP). Za sklepčnost tožbe zadostujejo navedbe o odločilnih dejstvih in ustrezni dokazni predlogi. Sklepčnost tožbe je podana, če iz dejstev, ki so navedena v tožbi izhaja, da je tožbeni zahtevek, ki ga vtožuje tožeča stranka utemeljen. Po presoji pritožbenega sodišča je tožba sklepčna.

Postopek za izdajo zamudne sodbe je pisni postopek, v katerem se ne izvajajo dokazi in ne opravi obravnava. Sodišče vzame za dejansko podlago in odločanje tiste okoliščine in dejstva, ki jih navede tožeča stranka v tožbi. To je bilo storjeno tudi v obravnavanem primeru. V tožbi so bila navedena vsa pravnorelevantna dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka ter da dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka. Ta dejstva pa so taka kot jih pravilno povzema sodišča prve stopnje v zamudni sodbi, zato je neutemeljena pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje pred izdajo zamudne sodbe opraviti določene poizvedbe, s čimer bi razčistilo dvome glede na predložen dokaz (redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 7. 2012 in v zvezi s pritožbo z dne 9. 8. 2012 ter odločbo sveta zavoda z dne 26. 11. 2012). Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti razčistiti okoliščine v zvezi s podpisom ponujene pogodbe o zaposlitvi, ne glede na to, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Kot je pritožbeno sodišče že navedlo, sodišče vzame za dejansko podlago odločanja tiste okoliščine in dejstva, ki jih navede tožeča stranka v tožbi saj se pasivnost tožene stranke, ki je eden iz pogojev za izdajo zamudne sodbe (1. odstavek 318. člena ZPP), po sistemu afirmativne litiskontestacije, šteje kot priznanje dejstev in navedb, na katerih gradi tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek.

Neutemeljeno pa se pritožba tudi sklicuje, da so dejstva na katere se opira tožbeni zahtevek v nasprotju z dokazi, katere je tožeča stranka predložila. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da ji je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 7. 2012 in da se je tožeča stranka zoper odpoved pravočasno pritožila na svet zavoda, ki je njeno pritožbo zavrnil. Tožeča stranka je navedla, da razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni obstajal in da je zato odpoved nezakonita. Kot dokaz je predložila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razlog s ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, pritožbo tožeče stranke zoper redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in odločbo sveta zavoda z dne 26. 11. 2012. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, zato je v skladu z veljavnimi predpisi sodišče prve stopnje upravičeno in utemeljeno izdalo zamudno sodbo.

Zamudne sodbe zaradi napačno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati, zato v okviru reševanja pritožbe zoper zamudno sodbo ni mogoče ugotoviti ali je dejansko stanje pravilno oziroma popolno ugotovljeno. Trditve tožene stranke v pritožbi, da je tožeča stranka dne 14. 8. 2012 tudi podpisala novo pogodbo o zaposlitvi in ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo ter so ji bile izplačane vse pripadajoče plače, druga izplačila ter prispevki, pa bo lahko tožena stranka kot ugovor uveljavljala v morebitnem izvršilnem postopku.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe in je zato pritožbeno sodišče, na podlagi 353. člena ZPP, pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje. V skladu z 2. odstavkom 360. člena ZPP se je pritožbeno sodišče opredelilo le do tistih navedb v pritožbi, ki so dopustne in za odločitev bistvenega pomena.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogla k razjasnitvi zadeve.

Datum zadnje spremembe:

13.11.2013

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cp 557/2018
• VSC Sodba Cp 395/2020
• Sodba II Ips 120/2003