VDSS sodba Pdp 767/2013

Jedro

Navedbe o tem, da je tožena stranka že plačala prispevke in akontacijo dohodnine, kar ji je sicer bilo naloženo v izreku izpodbijane zamudne sodbe, pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanje, vendar pa se zamudna sodba iz tega razloga ne more izpodbijati (2. odstavek 338. člena ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača odpravnino zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v znesku 8.394,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2012 dalje do plačila (točka I izreka), regres za letni dopust za leto 2012 v neto znesku 640,97 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila, akontacijo dohodnine v znesku 122,09 EUR pa nakaže Davčni upravi RS (točka II izreka) ter mu plača odškodnino za 11 dni neizkoriščenega letnega dopusta v višini 503,69 EUR bruto oziroma 351,12 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2012 (točka III izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da tožniku plača razliko v plači za čas od 1. 2. 2009 do 31. 1. 2010 v bruto znesku 1.017,51 EUR oziroma 712,86 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih v izreku navedenih zneskov, davke in prispevke v znesku 304,65 EUR pa nakazati pristojni Davčni upravi RS (točka IV izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da v korist tožnika Davčni upravi RS za čas od 1. 10. 2012 do 21. 12. 2012 plača prispevke v znesku 604,26 EUR in akontacijo dohodnine v višini 210,67 EUR (točka V izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku 15 dni plača stroške postopka v višini 555,96 EUR, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka VI izreka).

Kot odgovor na takšno zamudno sodbo je tožena stranka v pritožbenem roku na sodišče prve stopnje naslovila dopis v katerem navaja, da so medtem na Davčni urad ... nakazali 604,26 EUR iz naslova prispevkov za čas od oktobra do decembra 2012 ter akontacijo dohodnine v višini 210,67 EUR ter da se zavedajo, da morajo poravnati tudi vse preostale obveznosti, da pa to ni bilo možno zaradi slabe finančne situacije.

Tožnik je v odgovoru na vlogo tožene stranke navajal, da nima možnosti, da bi preveril ali so bili prispevki in akontacija dohodnine v resnici plačani, zato do pridobitve potrdila o plačilu vztraja pri zahtevku in zahteva povrnitev storškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je „odgovor na zamudno sodbo“ pravilno obravnavalo kot pritožbo, saj vsebuje obvezne sestavine pritožbe iz 1. in 4. točke 335. člena ZPP, to je navedbo sodbe zoper katero se vlaga in podpis pritožnika.

Navedbe o tem, da je tožena stranka že plačala prispevke in akontacijo dohodnine, kar ji je sicer bilo naloženo v točki V. izreka izpodbijane zamudne sodbe pomenijo, uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanje, vendar pa se zamudna sodba iz tega razloga ne more izpodbijati (2. odstavek 338. člena ZPP).

Navedeno pomeni, da je izpodbijano zamudno sodbo potrebno preizkusiti le še glede obstoja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana nobena od v 2. odstavku 350. člena ZPP taksativno naštetih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku na podlagi 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) dosodilo vtoževano odpravnino v znesku 8.394,50 EUR. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga, zato je za vsako leto dela pri toženi stranki upravičen do odpravnine v višini 1/3 osnove, ki jo predstavlja povprečna mesečna plača, ki jo je tožnik prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Ob ugotovitvi, da je tožnik pri toženi stranki delal 25 let in da bi povprečno izplačana plača za obdobje maj – julij 2012 znašala 1.007,43 EUR je tožnik upravičen do vtoževane odpravnine.

Regres za letni dopust za leto 2012 je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo ob pravilni uporabi določb Kolektivne pogodbe o načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in regresom za letni dopust (Ur. l. RS, št. 76/2006), Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine (Ur. l. RS, št. 111/2006) in Zakona o minimalni plači (Ur. l. RS, št. 13/2010 s spremembami). Regres za letni dopust za leto 2012 je sodišče prve stopnje tožniku pravilno dosodilo v višini bruto zneska minimalne plače, ki je znašala 763,06 EUR.

Glede na tožbeno trditev, da tožnik v letu 2012 ni mogel izkoristiti 11 dni letnega dopusta, čeprav ga je želel izrabiti, tožena stranka pa mu tega ni odobrila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo odškodnino v višini povprečne plače, ki bi jo tožnik prejel v teh 11 dneh.

Sodišče prve stopnje je kot resnično moralo upoštevati tudi tožbeno navedbo, da tožena stranka za obdobje od 1. 10. 2012 do 22. 12. 2012 ni obračunala in plačala prispevkov v znesku 604,26 EUR in akontacijo dohodnine v višini 210,67 EUR, saj tožena stranka na tožbo ni odgovorila. Obveznost izplačevanja prispevkov je določena v Zakonu o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/96 s spremembami), obveznost plačila dohodnine pa v Zakonu o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, kljub temu pa tožnik ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov. Odgovora na pritožbo v konkretnem primeru ni mogoče šteti za strošek, ki je bil potreben za ta spor v smislu določbo 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta namreč določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.

Datum zadnje spremembe:

07.11.2013

Podobni dokumenti:

• VSK sklep Kp 463/99
• VSK sodba Kp 496/99
• VDSS sodba Pdp 809/2013