VDSS sodba Pdp 91/2013

Jedro

Toženo stranko je sodišče pozvalo, da v 30 dneh od vročitve poziva odgovori na tožbo, v tem pozivu pa je bila opozorjena na posledice, če odgovora na tožbo ne bo podala oziroma če bo podala odgovor na tožbo, ki ne bo obrazložen. Ker tožena stranka v roku 30 dni na pravilno vročeno tožbo ni odgovorila, je bil podan prvi od pogojev za izdajo zamudne sodbe. Njene navedbe, da odgovora na tožbo ni podala zaradi težav v podjetju, tega zaključka ne uspejo izpodbiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I./a.) točki izreka izpodbijane zamudne sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati in izplačati plačo za obdobje od julija 2011 do vključno marca 2012 v bruto zneskih, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, od teh zneskov plačati davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. V I./b.) točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za obdobje od julija 2011 do vključno marca 2012 izplačati prehrano med delom v zneskih, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega posameznega zneska do popolnega poplačila. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 440,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo do plačila in sicer na transakcijski račun tožnikove pooblaščenke.

Zoper navedeno sodbo se z laično pritožbo, smiselno iz pritožbenega razloga nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da je rok za odgovor na tožbo zamudila zaradi težav v podjetju, zaradi česar vlaga tudi pritožbo na zamudno sodbo, ki je bila v celoti izdana v tožnikovo korist. Navaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za obdobje enega leta, saj je ta zaradi večjega obsega dela potrebovala nove sodelavce, ki naj bi imeli določene izkušnje. Tožnik je bil po zaključku projekta v Portorožu napoten na delo v Nemčijo, kjer je bil zaradi znanja nemškega jezika določen za vodjo skupine, ki je opravljala fasaderska dela za pogodbeno podjetje v Nemčiji. Tožena stranka je povsem zaupala tožniku, saj se ji je zdel le-ta pošten in strokovno podkovan. Med delom v Nemčiji pa so prišle na dan trditve, da je tožnik kršil 5., 6. in 7. alineo 10. člena pogodbe o zaposlitvi, saj je na svojo pest opravljal dela izven pogodbenih projektov, na osnovi katerih je bil tudi napoten na delo v tujino. Glede na to se je tožena stranka odločila, da tožniku sporazumno odpove delovno razmerje, tožnik pa je sporazum tudi podpisal. Tožena stranka je tožniku v času zaposlitve omogočila pridobitev dovoljenja za prebivanje za obdobje trajanja delovnega dovoljenja. Tožnik je pri toženi stranki prejemal osebni dohodek – izključno pa je le tega želel prejeti kot gotovinsko izplačilo in ne kot nakazilo preko računa. Ker je v obdobju med majem in decembrom 2011 tožena stranka zašla v težave zaradi neizplačila po opravljenih storitvah na projektu v Portorožu, je vodstvo zaposlene izplačevalo po delih, pri čemer se je seštevek ujemal z višino izplačila. Poleg posojil je tožnik prejemal tudi izplačila potnih nalogov, saj je bil edini v skupini z veljavnim vozniškim dovoljenjem, s službenim vozilom pa je vozil ostale zaposlene na delovno mesto. Tudi inšpekcijski pregled s strani DURS ... je pokazal, da so zaposleni prejemali plačilo v takšni obliki zgolj in samo zaradi likvidnostnih težav. Tožena stranka je do tožnika ravnala pravično, čeprav bi lahko zaradi določenih zadev do njega postopala drugače, v skladu s pogodbo. To pa ni bilo v interesu tožene stranke, saj bi bilo lahko v takšnem primeru ogroženo tožnikovo finančno stanje in onemogočen prejem njegovega osebnega dohodka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) ter glede pravilne uporabe materialnega prava, na kar napotuje 2. odstavek 350. člena ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na dejansko stanje, kot izhaja iz tožbe, pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Pritožbeno sodišče izpodbijane zamudne sodbe iz smiselno uveljavljenega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni preizkusilo, ker se zamudna sodba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati (2. odstavek 338. člena ZPP).

Sodišče izda zamudno sodbo na podlagi 1. odstavka 318. člena ZPP, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in če so podani pogoji, ki jih določa 1. odstavek 318. člena ZPP. Po vpogledu v spisovno dokumentacijo pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni vsi štirje pogoji iz 1. odstavka 318. člena ZPP. Tako je potrebno ugotoviti, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor, da je sodišče odločalo o zahtevku, s katerim stranke lahko razpolagajo, utemeljenost tožbenega zahtevka je izhajala iz dejstev, ki so navedena v tožbi, dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik oziroma z dejstvi, ki so splošno znana.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da odgovora na tožbo ni podala zaradi težav v podjetju. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila tožena stranka s pozivom z dne 26. 10. 2012 pozvana, da v 30 dneh od vročitve poziva odgovori na tožbo, ob tem, da je bila v tem pozivu opozorjena tudi na posledice, če odgovora na tožbo ne bo podala oziroma če bo podala odgovor na tožbo, ki ne bo obrazložen. Iz dokazila o opravljeni vročitvi tožbe s pozivom na odgovor izhaja, da je bila ta tožba vročena toženi stranki 29. 10. 2012. Ker tožena stranka v roku 30 dni na pravilno vročeno tožbo ni odgovorila, je bil podan prvi od pogojev za izdajo zamudne sodbe. V primeru, če stranka na tožbo ne odgovori, se šteje, da priznava vsa dejstva, ki jih je tožnik v tožbi navedel, za resnična. Ker je tožnik v tožbi navedel, da je bil pri toženi stranki zaposlen za določen čas na delovnem mestu fasader od 9. 7. 2011 do 8. 8. 2011 in ker je navedel tudi, da od sklenitve pogodbe o zaposlitvi ni dobil izplačane plače, niti plačilnih list, niti nadomestila za prehrano med delom, je sodišče prve stopnje z ozirom na določbe 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) 126. člena ZDR, 130. člena ZDR in 134. člena ZDR tožniku utemeljeno prisodilo vtoževane zneske iz naslova neizplačane plače in neizplačane prehrane med delom, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih neto zneskov. Glede na uspeh tožnika v tem individualnem delovnem sporu je tožniku pravilno prisodilo tudi pravdne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, pri čemer so ti pravdni stroški po ugotovitvi pritožbenega sodišča priznani in odmerjeni skladno z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.).

Ker niso bili podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti in ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.

Datum zadnje spremembe:

12.09.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 79/2006
• VSL sodba I Cp 132/2003
• VSC sodba Cp 1028/2003