VDSS sodba in sklep Pdp 394/2013

Jedro

Toženi stranki je bila vročitev opravljena v skladu s 4. odstavkom 141. člena ZPP, po katerem se pravni osebi, ki ji ni možno vročiti pisanja na naslovu, ki je vpisan v register, vročitev opravi, tako da se obvestilo o vročitvi iz drugega odstavka tega člena pusti na naslovu, ki je vpisan v register. Tožena stranka ni imela urejenega hišnega predalčnika, zato je vročevalec na vratih stavbe, kjer je imela tožena stranka sedež (vpisan v register), pustil obvestilo o tem, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem ga mora tožena stranka dvigniti. Pošiljka pa se je obakrat vrnila na sodišče. Skladno z 2. odstavkom 141. člena ZPP se šteje, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo obvestilo o vročitvi pritrjeno na vratih.

Skladno s 112. členom ZDR delavec lahko v osmih dneh po tem, ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Vrhovno sodišče RS je v podobnih primerih že zavzelo stališče, da delavec izredno odpoved lahko poda šele, ko poteče osem dni od pisnega opomina delodajalcu in pisnega obvestila inšpektorja za delo.

Izrek

Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki:

- obračunati plačo za mesece september – december 2011 v zneskih, navedenih v izreku, od teh zneskov odvesti davke in prispevke ter ji nato izplačati pripadajoči neto znesek plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v naslednjem mesecu dalje do plačila (1. odstavek I. točke izreka);

- obračunati odpravnino v višini 17.692,62 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke in ji nato izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2011 do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (1. odstavek II. točke izreka);

- obračunati odškodnino namesto odpovednega roka v višini 2.948,77 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke in ji nato izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2011 do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (1. odstavek II. točke izreka).

Zavrnilo pa je zahtevek za:

- plačilo zakonskih zamudnih obresti od bruto zneskov plače,

- plačilo odpravnine v bruto znesku 17.692,62 EUR in odškodnine v bruto znesku 5.897,54 EUR, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi,

- plačilo zakonskih zamudnih obresti od bruto zneska prisojene odpravnine in odškodnine (2. odstavek I., II. in III. točke izreka).

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se klavzula pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe, opr. št. I Pd 119/2012 z dne 17. 9. 2012, razveljavi (I. točka izreka) in zavrglo predlog tožene stranke za obnovo postopka (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v zvezi s predlogom za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti v višini 1.172,16 EUR, tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v zvezi s predlogom za obnovo postopka v višini 1.172,16 EUR, obe v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene zamudne sodbe se iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožuje tožena stranka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni, tako da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Izpodbijana zamudna sodba toženi stranki nikoli ni bila vročena. Prav tako ji nista bili vročeni tožba z dne 27. 1. 2012 in dopolnitev tožbe z dne 28. 1. 2012. Vročitev navedenih pisanj ni bila opravljena skladno z določbami ZPP o vročanju, zato je vročitev nepravilna. Tožena stranka je imela v spornem času dejansko sedež na ..., M., in ne na ..., L., kamor so se sporna pisanja vročala. Tožena stranka je imela svoj sedež do 10. 4. 2009 prijavljen na naslovu ..., M.. Od 10. 4. 2009 je bil sedež spremenjen na naslov ..., L., a je bila tam le pisarna tožnika kot direktorja, dejavnost pa se je opravljala izključno na prejšnjem naslovu. Dne 16. 9. 2011 je tožniku prenehalo delovno razmerje, zato na …, L. ni bilo več nikogar, tam ni bilo niti poštnega nabiralnika, napisa na vratih ali drugega znaka, ki bi izkazoval, da na tem naslovu obstaja sedež družbe. Dne 13. 2. 2012 pa je tožena stranka ponovno formalno spremenila svoj sedež in naslov za vročanje na ..., M.. Sodišče bi moralo opraviti vročitev po določbah 2. odstavka 143. člena ZPP. Vročevalec bi moral izpeljati dodatni ugotovitveni postopek in preveriti, ali je prišlo do preselitve tožene stranke oz. ali še posluje na tem naslovu. Vročevalec pa je navedel, da naslovnik ne opravlja svoje dejavnosti na naslovu, na katerem je bil opravljen poskus vročitve oz. se je preselil.

Vročanje skladno z 2. odstavkom 142. člena v povezavi s 133. členom ZPP ni bilo možno, ker tožena stranka na ..., L., ni bila več prisotna, ker se je preselila. Tožena stranka na tem naslovu ni imela več svojih vrat, zato vročevalec ni mogel pustiti obvestila na vratih niti v nabiralniku, ker ga ni bilo več. Iz dokumentacije tudi ni razvidno, da je vročevalec navedel, kje se pisanje nahaja in da je toženo stranko opozoril na posledice, v kolikor pisanj v zakonskem roku ne bo dvignila. Na ..., L., ni bilo zaposlene nobene druge osebe poleg tožnika, zato vročitev na tem naslovu ni mogoča. Tožnik se je zavedal, da tožbe na tem naslovu ne bo mogoče vročiti, navedel pa je tudi, da je poziv na izpolnitev obveznosti vročil lastniku tožene stranke na sedež družbe A. d.d. Zagreb.

Toženi stranki je bila tožba (na podlagi fikcije vročitve) vročena 17. 2. 2012, dopolnitev tožbe pa 20. 2. 2012. Iz izpisa AJPES je razvidno, da je bila 13. 2. 2012 objavljena sprememba sedeža tožene stranke iz ..., L., na ..., M.. Sodišče bi moralo pred vročitvijo preveriti, ali ima tožena stranka na ta dan v registru vpisan isti naslov za vročanje. Tako je sodišče opravilo vročitev na naslovu, ki ni vpisan v javni register.

Tožba ni sklepčna. Tožnik je izredno odpoved podal 14 dni potem, ko je pisno pozval toženo stranko na izpolnitev obveznosti. Tožnik tudi ni priložil dokazov, da je obvestil inšpektorja za delo. Tožnik je le pavšalno navedel, koliko je znašala njegova povprečna mesečna plača v zadnjih 12 mesecih, predložil pa je tri plačilne liste. Predložiti bi moral vseh 12 zadnjih plačilnih list, zato višina plače ni izkazana. Tožnik pa je bil iz delovnega mesta direktorja razrešen iz krivdnega razloga, zato je njegov zahtevek tudi zato neutemeljen.

Zoper III. točko izreka navedenega sklepa (odločitev o stroških) se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožuje tožena stranka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v stroškovnem delu spremeni, tako da tožena stranka ni dolžna tožniku povrniti stroškov postopka v zvezi s predlogom za obnovo postopka. Zamudna sodba z dne 17. 9. 2012 toženi stranki nikoli ni bila vročena. Prav tako ji nista bili vročeni tožba z dne 27. 1. 2012 in dopolnitev tožbe z dne 28. 1. 2012. Z obstojem in vsebino navedenih pisanj je bila tožena stranka seznanjena dne 9. 1. 2013, ko je vpogledala v spis opr. št. I Pd 119/2012. Dne 9. 1. 2013 je zato vložila predlog za obnovo postopka in tudi predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti. Ker je sodišče ugotovilo, da zaradi nepravilne vročitve zamudna sodba z dne 17. 9. 2012 ni postala pravnomočna, je procesno pravilno predlog tožene stranke za obnovo postopka zavrglo. Predlog za obnovo postopka se skladno z 2. odstavkom 398. člena ZPP vroči nasprotni stranki, v kolikor predsednik senata predhodno ne zavrže predloga za obnovo. V primeru, ko sodišče pisanje zavrže, za nasprotno stranko ne nastanejo nobeni stroški. Sodišče pa je predlog za obnovo tožene stranke vročalo v odgovor tožniku. Nastali stroški so posledica neupoštevanja pravil ZPP in jih tožena stranka ni dolžna povrniti tožniku.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo zoper zamudno sodbo poudaril, da je pritožba prepozna in jo je potrebno zavreči. Z zamudno sodbo je bila tožena stranka seznanjena 9. 1. 2013, ko je vpogledala v spis pod opr. št. I Pd 119/2012 in kasneje predlagala obnovo postopka. Vročitev tožbe in dopolnitve tožbe je bila opravljena skladno z ZPP. Tožena stranka bi morala poskrbeti za preusmeritev poštnih pošiljk po prenehanju poslovanja. Sodišče ni bilo dolžno na dan vročitve na podlagi fikcije preverjati, ali je v sodnem registru vpisan isti naslov za vročanje, kot je bil na dan vložitve tožbe. Poziv na odpravo kršitev je tožnik res vročil lastniku tožene stranke v Zagreb, saj so bili na …, M. zaposleni le skladiščni delavci, ki niso pristojni za sprejemanje pošiljk. Tožnik je tožbi priložil tudi vse ustrezne dokaze. V odgovoru na pritožbo zoper sklep pa je tožnik poudaril, da je izpodbijani sklep pravilen in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo zoper sklep zavrne.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zoper sodbo:

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena, kot v svoji pritožbi trdi tožena stranka. V obravnavani zadevi tožena stranka ni odgovorila na tožbo, in ker so bile izpolnjene vse predpostavke iz 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe (da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana), je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo zamudno sodbo.

Tožba in dopolnitev tožbe sta bila toženi stranki pravilno vročeni v odgovor. Vročitvi sta bili opravljeni v skladu z ZPP, ki v 3. odstavku 139. člena določa, da se pravni osebi, ki se vpisuje v register, vroča na naslovu, ki je vpisan v register. Skladno s 6. odstavkom 142. člena v zvezi s 133. členom ZPP se pravnim osebam vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu. Toženi stranki je bila vročitev opravljena v skladu s 4. odstavkom 141. člena ZPP, po katerem se pravni osebi, ki ji ni možno vročiti pisanja na naslovu, ki je vpisan v register, vročitev opravi, tako da se obvestilo o vročitvi iz drugega odstavka tega člena pusti na naslovu, ki je vpisan v register. Tožena stranka ni imela urejenega hišnega predalčnika, zato je vročevalec dne 1. 2. 2012 (ko je vročal tožbo) in 3. 2. 2012 (ko je vročal dopolnitev tožbe) na vratih stavbe na naslovu ..., L., kjer je imela tožena stranka sedež (vpisan v register), pustil obvestilo o tem, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem ga mora tožena stranka dvigniti. Pošiljka pa se je obakrat vrnila na sodišče. Skladno z 2. odstavkom 141. člena ZPP se šteje, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo obvestilo o vročitvi pritrjeno na vratih, to je 17. 2. 2012 (za vročitev tožbe) in 20. 2. 2012 (za vročitev dopolnitve tožbe). Zmotno je stališče tožene stranke, da bi se ji morala pisanja vročati po 143. členu ZPP. Določba tega člena se v povezavi s 140. členom ZPP namreč nanaša na način vročanja fizičnim osebam, medtem ko je vročanje pravnim osebam urejeno posebej.

Na nastop fikcije vročitve ne more vplivati dejstvo, da je tožena stranka po dnevu poskušane vročitve spremenila sedež, kar je bilo v registru objavljeno dne 13. 2. 2012. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče moralo preveriti, kakšen naslov ima tožena stranka vpisan v registru, tudi na dan, ko je nastopila fikcija vročitve. Bistveno namreč je, da je bila vročitev poskušana na naslovu, ki je bil v času vročanja vpisan v register, in je bil edini znani naslov tožene stranke. Tožena stranka pa bi morala ob spremembi sedeža preveriti, ali je do tistega dne prispela še kakšna pošiljka na stari naslov, veljaven do 13. 2. 2012. Tožnik je bil sicer pri toženi stranki zaposlen do 9. 12. 2011, ko je bil sedež registriran na naslovu ..., L.. Enak naslov je bil v registru vpisan tudi na dan, ko je tožnik vložil tožbo (27. 1. 2012). Tožba mora skladno s 108. členom ZPP vsebovati tudi ime ter stalno oziroma začasno prebivališče oziroma sedež strank. V 29. členu Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/2006 in spremembe) pa je določeno, da je sedež družbe kraj, ki je kot sedež družbe vpisan v register. Tožnik je zato v tožbi kot naslov tožene stranke pravilno navedel ..., L., sodišče pa je nato na ta naslov pravilno in zakonito vročalo tožbo in dopolnitev tožbe. Vročitev tožbe in vročitev dopolnitve tožbe sta bili opravljeni pravilno, zato je bil izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe po 1. točki 1. odstavka 318. člena ZPP.

Če tožena stranka odgovora na tožbo ne poda v zakonskem roku, je sodišče ob izpolnjenih ostalih pogojih iz 318. člena ZPP dolžno izdati zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Kadar tožena stranka ne poda odgovora na tožbo in ne oporeka tožbenemu zahtevku, se šteje, da priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. Dejanske tožbene navedbe se štejejo za resnične in priznane zato, ker jim tožena stranka ni pravočasno (v odgovoru na tožbo) oporekala. Zato v nadaljnjem postopku, to je v pritožbi, domnevnih netočnosti in neresničnosti v tožbi navedenih dejstev ne more uspešno uveljavljati, pa tudi naknadno, šele v pritožbenem postopku predloženih dokazov ni mogoče upoštevati (tožena stranka v konkretnem primeru v pritožbi predlaga zaslišanje prič). Sodišče presoja sklepčnost tožbe na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične. Tožnik za svoje navedbe v tožbi ni dolžan predložiti dokazov, saj lahko vse do konca prvega naroka za glavno obravnavo ponudi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njegovih navedb. Iz tožbenih navedb izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, zato je izpolnjen pogoj iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP. Izpolnjen pa je tudi dodatni pogoj iz 4. točke 1. odstavka istega člena ZPP, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana, saj med tožbenimi navedbami in predloženimi dokazi ni nikakršnega nasprotja.

Zmotno je zato pritožbeno stališče, da bi moral tožnik svoje navedbe o njegovi povprečni mesečni plači v zadnjih 12 mesecih dokazati tako, da bi predložil vseh 12 zadnjih plačilnih list. Kot navedeno, tožniku v tožbi za svoje navedbe ni potrebno prilagati dokazov, če pa jih, tožbene navedbe in dokazi ne smejo biti v nasprotju. Tožnikova trditev, da je njegova povprečna mesečna bruto plača znašala 2.948,77 EUR, pa ni v nasprotju s plačilnimi listami za mesece junij, julij in avgust 2011, v katerih je navedena plača med 2.947,18 EUR in 2.948,77 EUR, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo pri izdaji predmetne zamudne sodbe.

Izpodbijana zamudna sodba je tudi materialnopravno pravilna in v skladu s predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo kot pravno podlago za svojo odločitev. Sodišče prve stopnje je glede na dejansko stanje, ki izhaja iz tožbenih navedb, sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja:

Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi tožnik moral izredno odpoved podati v osmih dneh po tem, ko je toženo stranko kot delodajalca predhodno pisno opomnil na izpolnitev obveznosti. Skladno s 112. členom ZDR delavec lahko v osmih dneh po tem, ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Vrhovno sodišče je že večkrat (tudi v podobni zadevi opr. št. VIII Ips 201/2010) zavzelo stališče, da delavec izredno odpoved lahko poda šele, ko poteče osem dni od pisnega opomina delodajalcu in pisnega obvestila inšpektorja za delo. Tožnik je v tožbi tudi navedel, da je o kršitvah tožene stranke kot delodajalca obvestil Inšpektorat za delo, kar se ob izostanku odgovora na tožbo šteje za dokazano dejstvo, zato je sodišče prve stopnje izredno odpoved pravilno štelo kot pravočasno in zakonito.

Skladno s 338. členom ZPP se zamudna sodba ne sme izpodbijati zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato pritožbeno sodišče ostalih pritožbenih navedb v zvezi z zamudno sodbo, s katerim tožena stranka uveljavlja ta pritožbeni razlog, ni presojalo, ker niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

K pritožbi zoper sklep:

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

Tožena stranka je dne 10. 1. 2013 ločeno vložila predlog za obnovo postopka z dne 9. 1. 2013 in predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti na izvršilnem naslovu, prav tako z dne 9. 1. 2013. Pravočasen in popoln predlog za obnovo je bil vložen zoper pravnomočno zamudno sodbo opr. št. I Pd 119/2012 z dne 17. 9. 2012, zato je bil dovoljen. Tako ni bilo razlogov za zavrženje po 1. odstavku 398. členu ZPP, po katerem prepozen, nepopoln ali nedovoljen predlog za obnovo postopka zavrže s sklepom predsednik senata brez naroka. Če predsednik senata predloga za obnovo ne zavrže, ga skladno z 2. odstavkom 398. člena vroči nasprotni stranki v odgovor. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno in zakonito, ko je predlog za obnovo vročilo tožniku v odgovor, s čimer je bila tožniku zagotovljena pravica do izjavljanja v postopku. Šele tekom postopka, ko je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevi za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti, se je izkazalo, da je predlog za obnovo postopka nedopusten, ker je vložen zoper nepravnomočno sodbo. Tožena stranka s predlogom za obnovo ni uspela, zato ji je sodišče prve stopnje pravilno naložilo v plačilo stroške tožnikovega odgovora na predlog za obnovo postopka.

Pritožbeno sodišče sicer pripominja, da je tožena stranka ravnala nesmotrno, ko je hkrati vložila predlog za obnovo postopka ter predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti na izvršilnem naslovu. V primeru razveljavitve klavzule pravnomočnosti postopek namreč še ni pravnomočno končan, zato je predlog za obnovo takega postopka nedopusten. Primerneje bi bilo, da bi tožena stranka najprej vložila predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti na izvršilnem naslovu in šele, če temu ne bi bilo ugodeno, še predlog za obnovo postopka.

Ker sta odločitvi sodišča prve stopnje materialnopravno pravilni, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbama ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožnik, ker njegova odgovora na pritožbo nista bistveno pripomogla k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

05.09.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 918/2012
• VDSS sodba Pdp 597/2013
• VDSS sklep Pdp 433/2014