<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 94/2013

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2013:PDP.94.2013
Evidenčna številka:VDS0010439
Datum odločbe:08.03.2013
Senat:Ruža Križnar Jager (preds.), Metod Žužek (poroč.), Tatjana Prebil
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:zamudna sodba - odškodninska odgovornost delodajalca - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - odmera

Jedro

Tožena stranka ni zagotovila varnih delovnih razmer v zvezi z delovanjem šivalnega stroja, na katerem si je tožnik poškodoval levo roko, zato tožniku krivdno odgovarja za nastalo nepremoženjsko in premoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v prvem in drugem odstavku izreka delno spremeni tako, da se glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 9.202,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 8. 2012 dalje do plačila v roku 15 dni pod izvršbo, kar tožeča stranka zahteva več (plačilo odškodnine v znesku 17.702,32 EUR), pa se zavrne.“

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 256,16 EUR v roku 8 dni in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 6.202,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 8. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (1. odstavek izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več iz naslova odškodnine, to je še znesek 11.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 8. 2012 dalje do plačila, pa je kot neutemeljeno zavrnilo (2. odstavek izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po določbi 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da mu je sodišče prisodilo prenizko odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. V delovni nesreči si je hudo poškodoval levo roko in bil zaradi tega 8 mesecev v bolniškem staležu. Ves čas zdravljenja je čutil mravljinčenje, roke ni mogel spraviti v radialno deviacijo, pojavil pa se je tudi Tinellov znak. Po končanem staležu je še nekaj časa nosil opornico, kar mu je povzročilo dodatne nevšečnosti. Ves čas zdravljenja je trpel bolečine različnih stopenj. Zaradi poškodbe je omejen pri določenih aktivnostih tako v službi kot doma pri osnovnih življenjskih opravilih, saj ima težave pri osebni higieni, oblačenju in slačenju, poleg tega pa je omejen tudi pri prostočasnih aktivnostih. Nima več pravega oprijema z roko, zaradi česar se mu je življenje zelo spremenilo. Meni, da mu je zato iz naslova zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti prisojena prenizka odškodnina. Enako navaja glede odškodnine iz naslova strahu. Po poškodbi je bil primarni strah zelo intenziven, pri čemer je sekundarni strah trajal zelo dolgo, čemur bi moralo dati sodišče večji pomen. Skupaj priznana odškodnina v višini zgolj šestih povprečnih plač v Sloveniji ni ustrezna. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da mu prizna odškodnino v predlagani višini, oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo zamudno sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. ZPP). Pri tem ni preizkušalo izpodbijane sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj se zamudna sodba skladno z določbo 2. odstavka 338. člena ZPP iz tega razloga ne more izpodbijati. Pritožbeno sodišče v zvezi z izvedenim postopkom ni ugotovilo nobenih bistvenih postopkovnih kršitev, saj je sodišče prve stopnje pri izdani zamudni sodbi v celoti upoštevalo pogoje iz določbe 318. člena ZPP. Vendar pa je sodišče prve stopnje pri prisojeni višini odškodnine iz naslova nepremoženjske škode delno zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo priznati tožniku odškodnino v ustrezno višjem znesku, kar pritožbeno sodišču utemeljuje z naslednjimi pravnimi razlogi:

Sodišče izhaja pri izdaji zamudne sodbe iz dejanskega stanja, ki je navedeno v tožbi, v kolikor ni dejansko stanje v nasprotju z dokazi, ki jih predloži tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Pri izdaji zamudne sodbe gre za pisni postopek, v katerem se ne izvajajo dokazi in se ne opravi obravnava. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru na podlagi tožbenih navedb in listin, ki jih je predložil tožnik v zvezi z nesrečo pri delu z dne 14. 2. 2011, ugotovilo odgovornost tožene stranke za nastalo nepremoženjsko in premoženjsko škodo tožniku, saj ni zagotovila varnih delovnih razmer v zvezi z delovanjem šivalnega stroja, na katerem si je tožnik poškodoval levo roko. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem priznalo nepremoženjsko škodo v višini 4.000,00 EUR, škodo zaradi strahu v višini 1.000,00 EUR, škodo zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti v višini 1.000,00 EUR ter premoženjsko škodo v višini 202,32 EUR, to je skupaj odškodnino v višini 6.202,32 EUR, medtem ko je zahtevek za plačilo višje odškodnine (do zneska 17.702,32 EUR) zavrnilo. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo v izpodbijani sodbi, ki se nanaša na prisojeno odškodnino iz naslova strahu in materialne škode, ne soglaša pa z odločitvijo o višini prisojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti ter zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, ki ju je sodišče prve stopnje odmerilo tožniku v prenizkem znesku.

Sodišče mora pri odmeri odškodnine iz naslova nepremoženjske škode upoštevati pomen prizadete dobrine, namen odškodnine in to, da odškodnina ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Pri odškodnini za nepremoženjsko škodo gre za zadoščenje oškodovancu ob prizadeti dobrini, ki jo varuje zakon. Takšno zadoščenje mora biti individualizirano in postavljeno v okvir medsebojnega razmerja med manjšimi in večjimi škodami, kar pa oblikuje sodna praksa. Sodišče ob upoštevanju navedenih meril odmeri oškodovancu odškodnino iz naslova nepremoženjsko škode, ki ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine, pri čemer med ostalim upošteva tudi višino odškodnin, ki so bile priznane oškodovancem v podobnih zadevah.

Sodišče prve stopnje je (skladno z ugotovljenimi razlogi) dalo premajhen pomen teži ter obsegu fizičnih bolečin in nevšečnostih, ki jih je tožnik trpel v času zdravljenja in terapije poškodovane leve roke. Pri fizičnih bolečinah in nevšečnostih gre za specifične občutke in nelagodja, ki so posledica prizadetosti zaradi škodnega dogodka, zajemajo pa čas zdravljenja in tudi čas po zaključenem zdravljenju, dokler jih je po normalnem teku stvari mogoče pričakovati. Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik zaradi poškodbe 10 dni trpel hude bolečine, 60 dni srednje bolečine in ves čas do zaključenega zdravljenja ter kasneje, ko je po bolniškem staležu nosil še opornico, lahke bolečine in nevšečnosti, takšna dejstva pa izhajajo iz predloženih zdravniških izvidov in listin, iz katerih so razvidni številni kirurški posebej, zdravniške obravnave, čas terapije in zapisi o stanju bolečin ter navodila za zdravljenje. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik upravičen do odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v znesku 5.000,00 EUR, in ne v višini 4.000,00 EUR, kot mu je zmotno prisodilo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z višino odškodnine, ki je bila tožniku prisojena iz naslova zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Gre za omejitve v aktivnostih, ki jih je oškodovanec opravljal pred škodnim dogodkom in bi jih po normalnem teku stvari izvajal tudi v bodoče. Omejitve morajo biti posledica onesposobljenosti delov telesa ali organov v tem smislu, da je normalna oškodovančeva aktivnost oteškočena, zaradi česar so potrebni večji napori pri zadovoljenju življenjskih potreb. Poleg zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa mora biti kumulativno ugotovljeno tudi duševno trpljenje oškodovanca kot posledica omejenih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo odškodnino v višini 1.000,00 EUR. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča bi moralo pri odmeri odškodnine iz navedenega naslova upoštevati dejstvo, da je bil tožnik ob poškodbi star komaj 22 let, da mu je trajno ostala omejena gibljivost leve roke, zaradi česar ima težave pri opravljanju določenih del doma in v službi, omejen pa je pri vseh prostočasnih in športnih aktivnostih, pri katerih je potrebno uporabiti prijem leve roke. Takšne posledice pri tožniku utemeljujejo odmero odškodnine v znesku 3.000,00 EUR, ki ustreza standardu pravične denarne odškodnine, primerljiva pa je tudi s prisojenimi odškodninami iz sodne prakse, ko je bilo odločeno v podobnih primerih.

Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in na podlagi določbe 5. točke 358. člena ZPP delno spremenilo odločitev v 1. odstavku izpodbijane sodbe tako, da je tožniku prisojeno odškodnino iz zneska 6.202,32 EUR zvišalo na 9.202,32 EUR, kar je tožnik zahteval več, pa je zavrnilo, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

V preostalem je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v nespremenjenem delu potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik s pritožbo, ki jo je vložil zoper izpodbijano sodbo po pooblaščencu, delno uspešen (dosegel je za 3.000,00 EUR višjo odškodnino), zaradi česar je skladno z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008) upravičen do nagrade za pritožbo v višini 196,80 EUR oziroma ob upoštevanju 20 % DDV do 236,16 EUR, poleg tega je upravičen še do materialnih stroškov 20,00 EUR, kar skupaj znaša 256,80 EUR. Pritožbeno sodišče je stroške v navedenem znesku naložilo v plačilo toženi stranki, kot je tudi to razvidno iz izreka te sodbe.


Zveza:

ZDR člen 184. OZ člen 131, 179.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
03.09.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU2Nzk1