VDSS sodba Pdp 39/2013

Jedro

V skladu z drugim odstavkom 112. člena ZDR je delavec, ki poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ravnanj iz prejšnjega odstavka (četrta alineja prvega odstavka 112. člena ZDR določa, da delavec lahko poda izredno odpoved, če mu delodajalec trikrat zaporedoma ali v obdobju 6 mesecev ni izplačal plačila za delo v zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku) upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Ta odpravnina pa za delavce, ki so bili pri delodajalcu zaposleni več kot 1 leto in manj kot 5 let, znaša eno petino osnove, ki jo predstavlja povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec, ali ki bi jo delavec prejel, če bi delal, v zadnjih 3 mesecih pred odpovedjo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v prvi alineji prvega odstavka točke III izreka delno spremeni tako, da se ta del v celoti glasi:

„- iz naslova plače za februar 2012 od zneska 1.657,60 EUR bruto obračunati in odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od neto zneska, obračunanega od bruto zneska 3.157,60 EUR tečejo od 16. 3. 2012 do 13. 4. 2012, od neto zneska obračunanega od bruto zneska 1.524,12 EUR pa od 14. 4. 2012 do plačila.“

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku v roku 15 dni plača odpravnino v znesku 1.894,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2012 dalje do plačila (točka I izreka) ter odškodnino za izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka v znesku 9.472,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2012 dalje do plačila (točka II izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da tožniku iz naslova plače za februar 2012 obračuna 1.675,60 EUR bruto, od tega zneska obračuna in odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača neto znesek obračunan od 3.157,60 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2012 do 13. 4. 2012 in neto znesek, obračunan od 1.524,12 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2012 do plačila, ter da tožniku iz naslova plač za marec in april 2012 pa obračuna 3.157,60 EUR bruto mesečno, od teh zneskov obračuna in odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti, to je od 16. v mesecu za prejšnji mesec (prvi odstavek točke III izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik iz tega naslova zahteval drugače (drugi odstavek točke III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku 15 dni obračuna sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2012 v višini 251,86 EUR bruto, odvede davek, tožniku pa izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila (točka IV izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača stroške za hrano in prevoz v skupni višini 324,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 107,28 EUR od 16. 3. 2012, od zneska 115,56 EUR od 16. 4. 2012 in od zneska 101,66 EUR od 16. 5. 2012 dalje do plačila (prvi odstavek točke V izreka). V presežku je tožbeni zahtevek iz tega naslova (razlika do zahtevanih 352,82 EUR s pp) zavrnilo (drugi odstavek točke V izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnika za povračilo stroškov postopka (točka VI izreka).

Zoper takšno zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka. Navaja, da oporeka višini zneska izplačila. Pritožbi je priložila plačilne liste za februar, marec in april 2012 ter izpise odprtih postavk na dan 30. 11. 2012 iz katerih izhaja, da je dolžnik upniku za čas delovnega razmerja dolžan izplačati 3.485,79 EUR za neto plače, 364,50 EUR za stroške prevoza in prehrane ter 179,65 EUR sorazmernega dela regresa za letni dopust. Navaja tudi, da je tožena stranka poravnala dajatve in prispevke za zaposlene za mesece februar 2012, marec 2012 in april 2012, kar dokazuje z oddanimi REK-1 obrazci. Tožena stranka predlaga, da se izpodbijana zamudna sodba v delu, višino izplačil delno razveljavi ter, da se uskladi stanje za izplačilo.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijani del zamudne sodbe (tožena stranka ne more imeti pravnega interesa za izpodbijanje zavrnilnega dela) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V okviru po uradni dolžnosti opravljanega preizkusa izpodbijane zamudne sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v izreku neustrezno povzelo tisti del zahtevka, ki se nanaša na plačo za februar 2012. Iz izreka namreč izhaja, kakor da je sodišče prve stopnje toženi stranki najprej naložilo, da tožniku izplača neto znesek obračunan 1.675,60 EUR bruto in mu nato izplača še neto znesek, obračunan od bruto zneska 3.157,60 EUR. Tožnik česa takšnega ni zahteval, temveč je zahteval, da se mu izplača neto znesek, obračunan od bruto zneska 1.657,60 EUR. To namreč izhaja iz 3. točke tožbenega zahtevka, saj je tožnik za februar, marec in april 2012 zahteval obračun plače v bruto višini 7.972,80 EUR. Glede na to, da je za marec 2012 in april 2012 zahteval obračun od mesečnega zneska 3.157,60 EUR bruto, je očitno, da za februar zahteva obračun od bruto zneska 1.657,60 EUR (7.972,80 – 2x 3.157,60 = 1.657,60). Pri navedbi sodišča prve stopnje, da gre za znesek 1.675,60 EUR bruto, gre za očitno pisno pomoto, pri kateri je prišlo do zamenjave desetice in enice v navedenem znesku. Sodišče prve stopnje je povsem zgrešeno in v nasprotju z zahtevkom v izreku navedlo, da je tožena stranka tožniku dolžna izplačati neto znesek, obračunan od bruto zneska 3.157,60 EUR. V resnici tožnik kaj takšnega ni zahteval, temveč je zahteval, da se od tega zneska zgolj obračunajo zakonske zamudne obresti za čas od 18. 3. 2012 do 13. 4. 2012, torej za čas, od dneva zapadlosti plače za februar 2012 do dneva delnega plačila v višini 1.500,00 EUR. To povsem nedvomno izhaja iz tožbenega zahtevka, saj je tožnik najprej zahteval obračun bruto zneska 7.972,80 EUR za celotno sporno obdobje (marec, februar in april 2012), plačilo ustreznih davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneska plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od neto zneska obračunanega od bruto zneska 3.157,60 EUR tečejo od 16. 3. 2012 do 13. 4. 2012, od neto zneska, obračunanega od bruto zneska 1.524,12 EUR pa od 14. 4. 2012 do plačila. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ta del izreka spremenilo tako, da je tožniku dosodilo zgolj tisto, kar je s tožbo tudi zahteval. Kadar so izpolnjeni pogoji za zamudno sodbo (kar v konkretnem primeru so, kakor bo razloženo v nadaljevanju) lahko sodišče zgolj ugodi tožbenemu zahtevku, ne more pa dosoditi nekaj drugega, kot je tožnik zahteval.

Vse pritožbene navedbe tožene stranke dejansko pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa se zamudna sodba iz tega razloga ne more izpodbijati (drugi odstavek 338. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so glede sklepčnega dela tožbe izpolnjeni vsi v prvem odstavku 318. člena ZPP navedeni pogoji z izdajo zamudne sodbe. Tožena stranka ni pravočasno odgovorila na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena v odgovor (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP); ni šlo za zahtevek, s katerimi stranki ne bi mogli razpolagati (2. točka prvega odstavka 318. člena ZPP); utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP); dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo vtoževano odpravnino v višini 1.894,56 EUR. Iz tožbenih navedb, da je tožnik podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker mu tožena stranka trikrat zapored oziroma v obdobju 6 mesecih ni izplačala plačila za delo v zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku; da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 3 leta in 6 mesecev in da je njegova povprečna plača v zadnjih 3 mesecih dela znašala 3.157,60 EUR bruto, namreč izhaja vtoževana posledica. V skladu z drugim odstavkom 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) je delavec, ki poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ravnanj iz prejšnjega odstavka (četrta alineja prvega odstavka 112. člena ZDR določa, da delavec lahko poda izredno odpoved, če mu delodajalec trikrat zaporedoma ali v obdobju 6 mesecev ni izplačal plačila za delo v zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku) upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Ta odpravnina pa za delavce, ki so bili pri delodajalcu zaposleni več kot 1 leto in manj kot 5 let, znaša eno petino osnove, ki jo predstavlja povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali, ki bi jo delavec prejel, če bi delal, v zadnjih 3 mesecih pred odpovedjo. Glede na podatke v spisu je sodišče prve stopnje tožniku pravilno dosodilo odpravnino v vtoževanem znesku.

Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi drugega odstavka 112. člena ZDR tožniku dosodilo tudi odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Iz tožbenih navedb in pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je odpovedni rok za tožnika znašal 3 mesece in da bi tožnik v tem času prejel 9.472,80 EUR plače, zato mu je sodišče prve stopnje utemeljeno dosodilo vtoževano odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo tudi, ko je tožniku dosodilo vtoževane plače za februar, marec in april 2012, saj je v skladu z 42. členom ZDR ena od temeljnih obveznosti delodajalca, da delavcu zagotovi ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena ZDR. Ob zatrjevanem dejstvu, da tožena stranka te obveznosti ni izpolnila, je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno dosodilo vtoževane zneske (s tem, da je, kakor je že razloženo zgoraj, neustrezno povzelo zahtevek za plačilo prikrajšanja v plači za februar 2012).

Tudi pri odločitvi o obveznosti plačila sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2012 je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je v skladu s tožbenim zahtevkom svojo odločitev oprlo na določbo 45. člena Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 73/2008 s spremembami).

Pravna podlaga za odločitev sodišča prve stopnje o dolžnosti tožene stranke, da tožniku povrne stroške za prehrano med delom, je določba prvega odstavka 130. člena ZDR. Ta določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom. Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo le sklepčnemu delu tožbenega zahtevka glede te terjatve, pri čemer je upoštevalo podatke iz plačilnih list tožene stranke.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da razen glede dela odločitve o plačilu plače za februar 2012, niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, prav tako tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP v preostalem pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

03.09.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 657/2013
• Sodba VIII Ips 365/2005
• VDSS sodba in sklep Pdp 356/2016