VDSS sodba Pdp 260/2013

Jedro

Tožena stranka je sama prostovoljno plačala celoten dolg, kar bo lahko uveljavljala v eventuelnem izvršilnem postopku. Stranka v pritožbi ne more (uspešno) uveljavljati dejstva, da je dolg že poravnala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 187,02 EUR, od tega zneska odvesti davek, tožniku pa izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2011 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 31,82 EUR, ki jih nakaže na račun pooblaščenke tožnika odvetnice A.A., št. računa: …., odprt pri B d.d. v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

Tožena stranka podaja pravočasno laično pritožbo zoper zamudno sodbo v kateri navaja, da so v predpisanem roku izplačali toženi znesek 187,02 EUR bruto, pri čemer so neto znesek 157,10 EUR dne 21. 12. 2012 nakazali na račun pooblaščene odvetnice A.A., kar dokazujejo s priloženim potrdilom o plačilu. Tožena stranka v pritožbi prilaga dve potrdili o plačilu in sicer potrdilo o plačilu za znesek 157,10 EUR in potrdilo o plačilu zneska 31,82 EUR. Navaja, da stroški postopka toženi stranki do prejema zamudne sodbe niso bili znani, zato so jih poravnali dne 25. 1. 2012.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo tožene stranke v kateri navaja, da ne razume, zakaj je tožena stranka vložila pritožbo, saj je bilo po preverjanju podatkov po telefonu pri toženi stranki in tožniku nesporno ugotovljeno, da je tožena stranka po izrečeni sodbi vse poravnala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Pri navedenem preizkusu je upoštevalo tudi, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot to določa 2. odstavek 338. člena ZPP.

ZPP v 1. odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji:

- da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

- da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP);

- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

- da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pasivnost toženca je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe, zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Drugače pa je pri uporabi prava. To pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil materialno pravo uporabiti na tak način, kot takrat, kadar gre za kontradiktorno sodbo.

Glede na podane pritožbene navedbe, pritožbeno sodišče toženi stranki pojasnjuje, da je tožena stranka sama prostovoljno izvršila sodbo, ki sicer še ni bila pravnomočna, tako da je tožniku plačala, kot je to sama navedla in za to predložila tudi potrdila neto znesek 157,10 EUR dne 21. 12. 2002 in stroške postopka pooblaščeni odvetnici A.A. v znesku 31,82 EUR dne 25. 1. 2012. Glede na to, da je tožena stranka sama prostovoljno plačala celoten dolg, bo navedeno lahko uveljavljala v eventuelnem izvršilnem postopku, pri čemer pa pritožbeno sodišče toženi stranki tudi pojasnjuje, da je povsem po nepotrebnem vložila pritožbo, ker je sama že izvršila sodbo. Pritožbeno sodišče tudi navaja, da je pooblaščena odvetnica tožnika tudi odgovorila na pritožbo in navedla, da ne razume čemu pritožba tožene stranke, saj je bilo med strankama nesporno ugotovljeno, da je tožena stranka po izrečeni sodbi vse poravnala, torej so vsa sporna razmerja med strankama po tej sodbi razrešena.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago o določilih 353. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

03.09.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 79/2006
• VSL sodba I Cp 132/2003
• VSC sodba Cp 1028/2003