VDSS sodba Pdp 69/2013

Jedro

V sporu glede obstoja oziroma prenehanja delovnega razmerja je rok za odgovor na tožbo 15 dni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana delna zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno zamudno sodbo odločilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 8. 2012 nezakonita in da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 30. 8. 2012; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 11. 6. 2012 do 30. 8. 2012 obračunati bruto plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 6. 6. 2012 ter ustnim dogovorom (da bo obračunana bruto plača predstavljala dejansko število opravljenih ur v posameznem mesecu pomnoženo z 8,00 EUR na uro), ter od tega zneska odvesti davke in prispevke. Zavrnilo pa je zahtevek tožnika, da mu je delovno razmerje prenehalo dne 6. 9. 2012 in da mu je tožena stranka dolžna obračunati plačo pred 11. 6. 2012 in po 30. 8. 2012.

Zoper navedeno delno zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka in navaja, da je sodišče prve stopnje res toženi stranki vročilo tožbo s pozivom naj na 1., 2. in 3. točko tožbenega zahtevka odgovori v 15 dneh, na ostale točke 4-9, pa v 30 dneh. V tem primeru je tak poziv nezakonit in nedopusten. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih res določa v členu 41, da je v sporih o obstoju in prenehanju delovnega razmerja rok za odgovor na tožbo 15 dni, vendar v tem primeru ne gre za spor o obstoju in prenehanju delovnega razmerja. Sicer pa je tožba nesklepčna. Ni jasno zakaj bi tožena stranka morala vlagati dva odgovora na tožbo in je sodišče bilo dolžno določiti enoten rok za odgovor na tožbo. V kolikor bi šlo za spor o prenehanju in obstoju delovnega razmerja bi moralo sodišče določiti rok za odgovor na tožbo 15 dni, ker pa gre izključno za denarne zahtevke, bi sodišče moralo določiti enoten rok 30 dni. Ne glede na rok za odgovor na tožbo, pa je odločitev sodišča, da odloči o prvih treh točkah tožbenega zahtevka kršitev določb pravdnega postopka in napačna uporaba materialnega prava. Sodišče je povsem napačno presodilo odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka vročila tožniku dne 21. 8. 2012. Tožena stranka je majhen delodajalec, direktor in lastnik vse dela sam, nima več kot 5 zaposlenih in ima majhen obseg prometa. Izrečena odpoved pogodbe o zaposlitvi je kratka in jasna – zaradi zapustitve delovnega mesta se odpoveduje delovno razmerje. V odpovedi res ni navedeno, da gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je pa to jasno iz povedanega oziroma napisanega. Odpoved je bila izrečena zaradi samovoljne zapustitve delovnega mesta, kar je hujša kršitev pogodbenih obveznosti. Sodišče je bilo namreč seznanjeno iz gradiva tožeče stranke, da je bilo delovno mesto na terenu v Nemčiji, konkretno v ..., torej je zapustitev delovnega mesta pomenila 650 km oddaljenosti od delovnega mesta. Povsem neutemeljene so navedbe sodišča o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odpovednih rokih, ker je bila pogodba odpovedana 8. delovni dan pred iztekom pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Neutemeljene so tudi navedbe sodišča o razlogih za redno odpoved po 3. točki 1. odstavka 111. člena ZDR, da lahko delodajalec izrecno odpove pogodbo o zaposlitvi le v primeru, če delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo ter o razlogih za svojo odsotnost ne obvesti delodajalca. Nesmiselno je, da bi tožena stranka morala čakati še nekaj dni, da bi si tožnik morda premislila in odpeljala nazaj v .... Tožnik je samovoljno zapustil delovno mesto in se pojavil v Sloveniji in to predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Sodišče je povsem napačno ocenilo izrečeno odpoved in trditve tožnika in posledično napačno odločilo. Nerazumljiva je tudi odločitev sodišča, da mora tožena stranka tožniku, za čas od 11. 6. 2012 do 30. 8. 2012, obračunati bruto plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 6. 6. 2012 ter ustnim dogovorom. Sodišče je sledilo nesklepčni tožbi, da tožena stranka ni obračunala plače, saj tožnik ni trdil, da ni dobil vsega izplačanega in da v tožbi priznava, da je dobil, kot sam pravi avansna plačila. Sodba ima take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti in jo je že iz navedenega potrebno razveljaviti. Priglaša stroške pritožbe.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke in navaja, da je pritožbena trditev, da je samovoljno zapustil delovno mesto, neutemeljena in neupoštevna. Navaja, da je tožba sklepčna in njena utemeljenost izhaja iz listin, ki so predložene k tožbi. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z odločitvijo sodišča o obračunu plač, saj v tožbi ni zaslediti navedb, ki jih očita pritožba, da tožnik priznava, da je prejel v celoti vse izplačano. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Ur. l. RS. št. 73/2007). Upoštevalo je tudi, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin, zapisnikov o izpovedi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki oziroma prepisi. Pritožbeno sodišče je lahko presodilo miselno pot sodišča, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi obrazložitve sodbe ne nasprotujejo samim sebi in tudi niso nejasni oziroma ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

ZPP v 1. odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji:

- da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

- da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP);

- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

- da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Sicer pa v delovnih sporih velja Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), ki specialno ureja postopek tudi pri izdaji zamudne sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnika sklepčen in je odločalo skladno z določili ZPP in ZDSS-1. Pasivnost toženca je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni potrebno ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Hkrati pa mora sodišče, ob upoštevanju procesnih pravil, materialno pravo uporabiti na tak način, kot takrat, kadar gre za kontradiktorno sodbo.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje toženi stranki dati 30 dnevni rok za odgovor na tožbo, saj ZDSS-1 v 41. členu, ki ureja spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja določa, da so spori o obstoju in prenehanju delovnega razmerja prednostni (1. odstavek) ter da je rok za odgovor na tožbo 15 dni (2. odstavek). Tako je sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno postavilo 15 dnevni rok za odgovor na tožbo, saj je šlo za spor glede obstoja oziroma prenehanja delovnega razmerja, glede na postavljen tožben zahtevek, da sodišče ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 8. 2012.

Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja pritožben razlog zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje, ki je sledilo navedbam tožnika, ki niso v nasprotju s predloženimi dokazi ali splošno znanimi dejstvi in sicer, da je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 6. 2012 ter da je bil od 17. 8. 2012 do 21. 8. 2012 odsoten z dela zaradi bolezni, da je toženo stranko obvestil o odsotnosti ter da mu je tožena stranka dne 21. 8. 2012 vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi zapustitve delovnega mesta brez navedbe ali gre za redno ali izredno odpoved, je pravilno zaključilo, da je zapustitev delovnega mesta lahko razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov ali za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tretja točka 1. odstavka 111. člena ZDR (razlog za izredno odpoved) določa, da lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v primeru, če delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo ter o razlogih za svojo odsotnost ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Tožnik navedenih pogojev ni izpolnil, saj ni bil 5 dni zapored odsoten, prav tako pa iz same odpovedi izhaja, da je bil tožnik odsoten 2 dni (20. 8. in 21. 8. 2012). Tožnik pa je toženo stranko o svoji odsotnosti tudi obvestil, zato je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da ni podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno obrazložilo, da v skladu s 3. točko 1. odstavka 88. člena ZDR (razlogi za redno odpoved) lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi v primeru kršenja pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, vendar mora delavcu v skladu z 2. odstavkom 83. člena ZDR omogočiti zagovor. Delodajalec pa tožniku pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni omogočil zagovora v razumnem roku (3 dni). V skladu z 2. odstavkom 92. člena ZDR mora delodajalec delavcu določiti odpovedni rok, ki znaša najmanj 30 dni in tega tožena stranka tožniku ni določila, temveč mu je delovno razmerje zaključila z vročitvijo odpovedi dne 21. 8. 2012. Ker tožena stranka ni dokazala, da je upoštevala določila o postopku pred odpovedjo, saj tožena stranka na tožbo ni pravočasno odgovorila, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 8. 2012 nezakonita, saj tožena stranka ni spoštovala določb o postopku pred odpovedjo.

Kadar tožena stranka ne poda odgovora na tožbo se šteje, da priznava navedbe in dejstva, ki jih tožnik v tožbi zatrjuje in jih šteje za resnična, zato je sodišče prve stopnje glede na tožbene navedbe in dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek utemeljeno izdalo izpodbijano delno zamudno sodbo.

Pritožbeno sodišče na vsebinske pritožbene ugovore tožene stranke ne odgovarja, saj, kot že navedeno, se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določilih 2. odstavka 338. člena ZPP. Prav tako sodišče prve stopnje pri odločanju ni smelo upoštevati odgovora na tožbo tožene stranke, ker je bil le-ta vložen prepozno, tako tudi ni smelo presojati dokazov, ki jih je tožena stranka predložila v odgovoru na tožbo, kar očita pritožba sodišču prve stopnje.

Pritožbeno sodišče na preostale navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP) oziroma ker tožena stranka v njih uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 338. člena ZPP). Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijan del zamudne sodbe (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilu 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, prav tako pa gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ko po določilih 41. člena ZDSS-1 delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid v pravdi. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve.

Datum zadnje spremembe:

03.09.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 577/2020
• VDSS sodba Pdp 1403/2014
• VSL sklep II Cp 3270/2009