VDSS sodba Pdp 68/2013

Jedro

Izdaja zamudne sodbe temelji na domnevi, da tožena stranka zaradi svoje pasivnosti, ker ne poda odgovora na tožbo oziroma ga vloži po izteku predpisanega roka (1. odstavek 318. člena ZPP), priznava dejanske tožbene navedbe, pri čemer s tem prizna tudi tiste navedbe, ki zanjo niso ugodne. Zato postanejo tožbene navedbe nesporne in jih v nadaljevanju ni potrebno dokazovati ter izpodbijati po vsebini.

Drugotožena stranka ni odgovorila na tožbo v 30 dnevnem zakonskem roku, kot je to določeno v 277. členu ZPP, čeprav ji je bil predhodno pravilno vročen drugopis tožbe zaradi podaje odgovora, v tej zvezi pa je bila poučena tudi na pravne posledice, če tako ne bo ravnala. Iz vsebine tožbe je razvidna utemeljenost zahtevkov, pri čemer zatrjevana dejstva o neizpolnjenih obveznosti drugotožene stranke do tožnika iz naslova plače v spornem času niso v nasprotju s predloženimi listinami ali dejstvi, ki so splošno znana. Glede na navedeno so bili v tem sporu izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo naložilo toženima strankama, da sta solidarno dolžni tožniku plačati zaostalo nadomestilo plače za čas od 1. 5. 2010 do 1. 12. 2010 v skupnem neto znesku 3.920,00 EUR in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, od neto zneska nadomestila plače pa odvesti davke in prispevke (I. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožniku solidarno povrniti stroške postopka v znesku 272,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka), vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Drugotožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu odločitve o zahtevkih, ki se nanašajo na to stranko, iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in sprem.), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in sprem.) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je o istem zahtevku med njo in tožnikom že v teku postopek pri Okrajnem sodišču v Ljubljani na podlagi tožbe z dne 31. 5. 2012 (zadeva: opr. št. I-P-1584/2012), ki še ni zaključen, nanaša pa se na plačilo obveznosti po pogodbi o nastopanju tožnika 17. 6. 2010 in sporazumu z dne 29. 11. 2010. Sodišče prve stopnje bi moralo na to dejstvo paziti po uradni dolžnosti in postopek v tem sporu ustaviti. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče o tožbenih zahtevkih pravilno razsodilo. Drugotožena stranka se je v sporazumu z dne 29. 11. 2010 zavezala, da bo tožniku poravnala zaostale plače. V pritožbi se sklicuje na spor pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, ki se nanaša na plačilo obveznosti po pogodbi z dne 17. 6. 2010 zaradi nastopanja igralca za klub, gre pa za odločanje o zahtevku, ki ni predmet obravnave v tem sporu. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe zgolj z vidika obstoja bistvenih postopkovnih kršitev in pravilnosti materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP), ne pa tudi iz razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj se zamudna sodba iz teh razlogov skladno z določbo 2. odstavka 338. člena ZPP ne more izpodbijati. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri sprejeti zamudni sodbi v delu, ki se nanaša na naložene obveznosti drugotoženi stranki, pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Izdaja zamudne sodbe temelji na domnevi, da tožena stranka zaradi svoje pasivnosti, ker ne poda odgovora na tožbo oziroma ga vloži po izteku predpisanega roka (1. odstavek 318. člena ZPP), priznava dejanske tožbene navedbe, pri čemer s tem prizna tudi tiste navedbe, ki zanjo niso ugodne. Zato postanejo tožbene navedbe nesporne in jih v nadaljevanju ni potrebno dokazovati ter izpodbijati po vsebini. V konkretnem primeru drugotožena stranka ni odgovorila na tožbo v 30 dnevnem zakonskem roku, kot je to določeno v 277. členu ZPP, čeprav ji je bil predhodno pravilno vročen drugopis tožbe zaradi podaje odgovora, v tej zvezi pa je bila poučena tudi na pravne posledice, če tako ne bo ravnala. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je iz vsebine tožbe razvidna utemeljenost zahtevkov, pri čemer zatrjevana dejstva o neizpolnjenih obveznosti drugotožene stranke do tožnika iz naslova plače v spornem času niso v nasprotju s predloženimi listinami ali dejstvi, ki so splošno znana.

Za presojo v tem sporu je pomembno, da je bil tožnik po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 6. 2010 zaradi opravljanja administrativnega dela v delovnem razmerju pri prvotoženi stranki za določen čas enega leta in sicer do 30. 6. 2011 ter z določeno mesečno bruto plačo ... EUR (priloga A1). Vendar je imel tožnik v enakem časovnem obdobju sklenjeno z drugotoženo stranko pogodbo o nastopanju igralca za klub ... z dogovorjeno mesečno bruto plačo ... EUR (priloga A2). V nadaljevanju sta tožnik in drugotožena stranka dne 29. 11. 2010 sklenila sporazum o prekinitvi pogodbe (priloga A3), na podlagi katerega se je drugotožena stranka zavezala, da bo tožniku poravnala za čas od meseca maja do novembra 2010 zaostalo plačo (skupaj 3.920,00 EUR) iz naslova opravljanja administrativnega dela in za enak čas zaostalo plačilo (skupaj 7.000,00 EUR) iz naslova nastopanja igralca za klub. Sodišče prve stopnje je na podlagi takšnih tožbenih navedb in podatkov v listinah ugotovilo sklepčnost tožbenega zahtevka in pravilno naložilo toženima strankama, da solidarno poravnata tožniku zaostalo plačo v skupnem znesku 3.920,00 EUR, saj je bila prvotožena stranka v spornem času tožnikov delodajalec, drugotožena stranka pa je bila zavezana k plačilu skladno z navedenim sporazumom. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z odločitvijo v izpodbijani sodbi v delu, ki se nanaša na naložene obveznosti drugotoženi stranki. Odločitev zoper prvotoženo stranko je namreč postala pravnomočna, saj se ta stranka zoper zamudno sodbo ni pritožila.

Pritožba drugotožene stranke zmotno uveljavlja razlog, da istočasno o istem zahtevku teče spor tudi pri Okrajnem sodišču v Ljubljani. Iz tožbe z dne 31. 5. 2012 (priloga A8), ki je bila vložena dne 8. 6. 2012 pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, je razvidno, da zahteva tožnik zoper drugotoženo stranko plačilo 7.000,00 EUR, ki se nanaša na obveznosti po pogodbi o nastopanju igralca za klub z dne 17. 6. 2010, zahtevek pa ima podlago v sporazumu med strankama z dne 29. 11. 2010, po katerem se je drugotožena stranka zavezala, da bo poravnala tožniku navedeni znesek. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tako v sporu pri Okrajnem sodišču v Ljubljani ne gre za odločanje o istem zahtevku, ki je predmet delovnega spora, v katerem uveljavlja tožnik zahtevek zaradi plačila plače iz naslova delovnega razmerja v znesku 3.920,00 EUR.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik je v zvezi z odgovorom na pritožbo priglasil stroške. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da njegov odgovor ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve. Zato je odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

03.09.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1050/2012
• VDSS sodba Pdp 992/2012
• VDSS sodba Pdp 1016/2012