VDSS sodba Pdp 67/2013

Jedro

Odločitev sodišča prve stopnje lahko temelji le na dejstvih, ki so obstojala do trenutka, ko o tožbenem predlogu odloči, saj se pravnomočnost razteza samo na tisti sklop dejstev, ki so nastala do konca glavne obravnave (v konkretnem primeru do izdaje zamudne sodbe). Ker tožena stranka sploh ni odgovorila na tožbo in torej tudi ni navajala, da je tožniku vtoževano plačo že poravnala, sodišče prve stopnje tega dejstva ni moglo upoštevati, saj mu ni bilo znano. Kasnejših dejstev, ki so z vidika sodišča prve stopnje bodoča dejstva, zato tudi v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna plačo za mesec julij 2012 v bruto znesku ... EUR, od bruto zneska plače odvede prispevke za socialno varnost, akontacijo dohodnine in dogovorjene odtegljaje - kredit v višini 82,07 EUR, preostali neto znesek pa izplača tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska 362,50 EUR od 19. 8. 2012 dalje do plačila; obračuna regres za leto 2009 v višini 589,19 EUR bruto, od bruto zneska regresa odvede akontacijo dohodnine in tožniku izplača neto znesek regresa, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila; obračuna regres za leto 2011 v višini 748,10 EUR bruto, od bruto zneska regresa odvede akontacijo dohodnine in tožniku izplača neto znesek regresa, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila; obračuna regres za leto 2012 v višini 763,06 EUR bruto, od bruto zneska regresa odvede akontacijo dohodnine in tožniku izplača neto znesek regresa, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila; izplača odpravnino v višini ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2012 dalje do plačila, v roku 8 dni in pod izvršbo. Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več oz. drugače to je, izplačilo neto zneska plače v višini 362,50 EUR, izplačilo regresa za leto 2009 v višini 589,19 EUR, izplačilo regresa za leto 2011 v višini 748,10 EUR, izplačilo regresa za leto 2012 v višini 763,06 EUR ter izplačilo višjega zneska odpravnine - tj. v višini 1.599,94 EUR (I. tč. izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožniku v roku 8 dni povrne stroške postopka v višini 637,08 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (II. tč. izreka).

Zoper zgoraj navedeno zamudno sodbo, smiselno zoper njen ugodilni del, se pravočasno pritožuje tožena stranka in navaja, da prereka odločitev sodišča prve stopnje v delu odločitve, ki se nanaša na plačo za mesec julij 2012. Ta naj bi bila tožniku izplačana dne 29. 10. 2012.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. V skladu z določbo 2. odstavka 338. člena ZPP se zamudne sodbe ne preizkuša zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, niti ne drugih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša odločitev sodišča prve stopnje. Na zatrjevano dejansko stanje je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Zamudna sodba sodišča prve stopnje je argumentirano obrazložena ter materialnopravno pravilna. K tem razlogom pritožbeno sodišče nima česa dodati, zato se v celoti nanje tudi sklicuje in jih ne ponavlja. K pritožbenim navedbam tožene stranke pa daje sledeča pojasnila:

Ker tožena stranka ni odgovorila na tožbo v roku 30 dni od vročitve, je prišlo do situacije, ko se smiselno šteje, da tožena stranka ne oporeka tožbenemu zahtevku in priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. V takem primeru dokazovanje dejstev, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi, ni potrebno in tudi ni mogoče, saj sodišče presoja pogoj iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP (utemeljenost tožbenega zahtevka, ki izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi), pri čemer se predpostavlja, da so trditve v tožbi resnične. V skladu s 4. točko 1. odstavka 318. člena ZPP mora sodišče paziti, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih predloži tožeča stranka ali s splošno znanimi dejstvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz navedb v tožbi, in da dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik in s splošno znanimi dejstvi.

Iz tožnikovih navedb in podatkov iz listin izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki do 17. 7. 2012, ko mu je delovno razmerje prenehalo zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka mu pripadajoče odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja ni izplačala, izplačala pa mu ni tudi plače za mesec julij 2012 ter regresov za letni dopust za leto 2009, 2011 in 2012. Na podlagi spisovne dokumentacije je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku z izdajo zamudne sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno obrazložilo, katero materialno pravo je uporabilo na zatrjevano dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje materialno pravo uporabilo pravilno.

Odločitev sodišča prve stopnje lahko temelji le na dejstvih, ki so obstojala do trenutka, ko o tožbenem predlogu odloči, saj se pravnomočnost razteza samo na tisti sklop dejstev, ki so nastala do konca glavne obravnave (v konkretnem primeru do izdaje zamudne sodbe). Ker tožena stranka sploh ni odgovorila na tožbo in torej tudi ni navajala, da je tožniku plačo za mesec julij 2012 že poravnala, sodišče prve stopnje tega dejstva ni moglo upoštevati, saj mu ni bilo znano. Kasnejših dejstev, ki so z vidika sodišča prve stopnje bodoča dejstva, zato tudi v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

Datum zadnje spremembe:

03.09.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1050/2012
• VDSS sodba Pdp 992/2012
• VDSS sodba Pdp 1016/2012