VDSS sklep Pdp 1237/2012

Jedro

Pred izdajo zamudne sodbe mora sodišča ugotoviti ali je izkazana predpostavka v smislu 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP, to je da predpostavka, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in v skladu s 4. točko tega člena ZPP, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali dejstvi, ki so splošno znana. Sklepčnost tožbe pomeni, da iz v tožbi navedene dejanske podlage izhaja takšno dejansko stanje, ki ob pravilni uporabi materialnega prava pripelje prav do pričakovane pravne posledice.

V tožbi glede višine odškodnine po posameznih vtoževanih postavkah in sicer odškodnine iz naslova fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, iz naslova primarnega in sekundarnega strahu ter iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni nikakršne obrazložitve, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožniku določiti rok za odpravo nesklepčnosti tožbe.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana delna zamudna sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo delno zamudno sodbo, s katero je odločilo, da je prvotožena stranka dolžna tožniku plačati 30.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 8. 2011 dalje do plačila.

Prvotožena stranka je podala dve pritožbi in sicer prvo s priporočeno poštno pošiljko z dne 28. 11. 2012, podano po Odvetniški pisarni P., drugo pa po odvetniku A.A. iz Ljubljane.

Prvotožena stranka navaja, da se pritožuje v celoti in izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov: zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Ocenjuje, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zgolj pavšalno povzelo tožbene navedbe tožnika, da je bil s strani prvotožene stranke kot delodajalca tožnik napoten na delo k drugotoženi stranki, ki ji podrobnosti napotitve niso bile poznane ter da ni bil nikoli seznanjen z dogovorom toženih strank. Sodišče je ocenilo, da je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke, saj slednja ne bi smela dopustiti, da tožnik dela na delovnem mestu čuvaja, za katerega ni usposobljen in bi se moral izvajati nadzor nad tem, kaj in pod kakšnimi pogoji je tožnik delal pri drugotoženi stranki. Pri prvotoženi stranki so bili v času od 23. 12. 2009 dalje vsi zaposleni delavci na kolektivnem dopustu. Tožnik ni bil napoten k drugotoženi stranki. Prvotožena stranka tudi navaja, da je sodišče zmotno uporabilo tudi materialno pravo in bistveno kršilo pravila pravdnega postopka. Sodišče je navedlo, da je prvotožena stranka skladno z določili 1. odstavka 184. člena ZDR dolžna tožniku kot delavcu povrniti škodo, ki mu je bila povzročena pri delu ali v zvezi z delom. Tožnik ni bil nikoli napoten na delo k drugi toženi stranki, pri čemer pa tudi ne gre za nevarno dejavnost, to je varovanje gradbišča. V poštev bi kvečjemu prišla uporaba civilnopravnih pravil odškodninske odgovornosti za škodo od nevarne dejavnosti, ki jih določa OZ in ki glede odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti navaja, da gre za objektivno odgovornost imetnika stvari oziroma tistega, ki se z nevarnostjo ukvarja, na podlagi domneve vzročnosti. V konkretnem primeru je bila nosilec nevarne dejavnosti drugotožena stranka. Prvotožena stranka tudi navaja, da sodišče prve stopnje niti ni izkazalo na kakšen način je prišlo do zneska odmerjene odškodnine, sodišče je namreč zgolj povzelo tožbeni zahtevek tožnika, in sicer za fizične bolečine in nevšečnosti zdravljenja 15.000,00 EUR, za primarni in sekundarni strah 3.000,00 EUR ter za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 12.500,00 EUR, brez da bi svojo odločitev utemeljilo na sodni praksi ali dokazni oceni. Tožnik namreč tudi z ničemer ni izkazal višine svojega zahtevka, ampak je zgolj pavšalno navedel po subjektivni oceni primerni znesek odškodnine. Pa tudi sicer sodišče ni določilo roka, v katerem mora prvotožena stranka dajatve izpolniti. Prvotožena stranka navaja, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno pa, da je izpodbijano sodbo razveljavil v delu, v katerem je ugodilo zahtevku tožnika in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, obenem pa naj odloči o stroških postopka. Prvotožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Prvotožena stranka v drugi pravočasni pritožbi pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano delno zamudno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je izpodbijana zamudna sodba nepravilna in nezakonita. Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 318. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, sodišče pa je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo ter posledično ni ugotovilo, oziroma je nepopolno ugotovilo relevantno dejansko stanje. Sodišče pravilno ugotavlja, da prvotožena stranka na tožbo ni odgovorila v roku 30 dni, pač pa šele po izteku navedenega roka oziroma prepozno. Tožena stranka takšni ugotovitvi ne more oporekati. Je pa sodišče postopalo nepravilno in nezakonito, ker ob upoštevanju procesnih pravil (pogojev iz 1. odstavka 318. člena ZPP) ni pravilno uporabilo materialnega prava. Glede višine vtoževane odškodnine je sodišče prve stopnje v obrazložitvi zapisalo le en stavek in sicer, da so glede višine odškodnine podane povsem relevantne in ustrezne navedbe tožnika za odmero primerne odškodnine. Sodišče zmotno ocenjuje, da se v primeru izdaje zamudne sodbe štejejo zatrjevana dejstva za priznana oziroma zatrjevano dejansko stanje za dokazano, očitno tudi glede višine odškodnine. Sodišče ni opravilo materialnopravnega vrednotenja vtoževane odškodnine, čeprav v točki 5 obrazložitve pravilno ugotavlja, da povrnitev nepremoženjske škode v obliki denarne odškodnine ureja 179. člen OZ. V primeru zamudne sodbe gre za fikcijo priznanja dejstev, kar pa ne pomeni, da sodišču na takšna dejstva ni potrebno uporabiti materialnega prava in svoje odločitve materialnopravno utemeljiti. Izpodbijana sodba v zvezi z višino prisojene odškodnine ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, čeprav bi moralo sodišče pri odločanju materialno pravo uporabiti na tak način, kot v primeru, kadar gre za kontradiktorno sodbo (opr. št. Pdp 1130/2011). Izpodbijani sodbi je torej mogoče očitati zmotno uporabo oz. neuporabo materialnega prava. Sodišče je brez navedbe konkretnih materialnopravnih razlogov o dejstvih tožniku priznalo celotno uveljavljeno odškodnino, čeprav glede tega fikcija priznanja dejstev seveda ne velja. Izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, posledično je mogoče sodišču očitati absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP oziroma nepravilno uporabo 2., 3. in 4. točko prvega odstavka 318. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP, kar je seveda vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Po določilu 2. odstavka 179. člena OZ je namreč višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od prizadete dobrine in namena te odškodnine ter ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Sodišče bi torej moralo materialnopravno preizkusiti vsako posamezno postavko vtoževane nematerialne škode in jo v izpodbijani sodbi obrazložiti, kot da gre za sodbo, izdano v kontradiktornem postopku. Tožena stranka podredno tudi zatrjuje, da vtoževana odškodnina po višini posameznih uveljavljenih postavk ni utemeljena z navedbami in predloženimi dokazili. Prav tako bistveno odstopa od odškodnine, ki jo kot ustrezno in pravično v podobnih primerih prisojajo sodišča, to je odškodnine, ki jo utemeljuje sodna praksa. Zgoraj navedeno velja tudi za vprašanje vzročne zveze. Sodišče bi moralo presoditi tudi, katera od uveljavljenih škod je izkazano v vzročni zvezi z zatrjevanim škodnim dogodkom. Iz vsebine predložene zdravniške dokumentacije namreč izhajajo zlasti degenerativne spremembe pri tožniku, iz izvida kliničnega nevrološkega pregleda z dne 12. 5. 2010 pa izhaja mnenje, da je pri tožniku mogoče ugotoviti le nekonsistentne, izključno subjektivne nevrološke znake ter da objektivnih nenormalnosti ni. Tožba tudi ni sklepčna in ni podana predpostavka iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe, to je, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Dejstva, ki so navedena v tožbi, so v neposrednem nasprotju s predloženimi dokazi. Prav tako so tožbene trditve glede škodnih postavk, ki jih tožnik uveljavlja premalo substancirane. Sodišče bi posledično navedenemu zaradi nezadostne substanciranosti in omejene nesklepčnosti tožbe moralo tožbo vrniti v formalno popravo skladno z določilom 2. odstavka 105. oziroma 108. člena ZPP, zaradi česar je procesno pomanjkljiva tudi izpodbijana delna sodba.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo prvotožene stranke in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in naloži prvotoženi stranki plačilo stroškov pritožbenega postopka. Ne drži pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zahtevana odškodnina glede na opisan obseg tožnikove škode nikakor ni pretirana. Tožnik ne zahteva odškodnine zaradi degenerativnih sprememb, ki so praviloma prisotne pri vsakem posamezniku njegove starosti in v zvezi s tem ponavlja, da pred škodnim dogodkom ni imel težav in je normalno delal. Prisojena odškodnina je v okviru standarda pravične denarne odškodnine. Ne drži tudi pritožbena trditev, da vtoževana odškodnina po višini posameznih uveljavljenih postavk ni utemeljena z navedbami in predloženimi dokazi. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano delno zamudno sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 69/2005, 90/2005, 52/2007, 73/2007, 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče storilo zatrjevano bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

ZPP v 1. odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji:

- da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

- da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP);

- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

- da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pasivnost toženca je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe, zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Zamudna sodba v našem pravnem sistemu je zasnovana na sistemu afirmativne litiskontestacije, kar pomeni, da se pasivnost tožene stranke razlaga kot priznanje navedb in trditev tožeče stranke oziroma strinjanje z dejansko podlago tožeče stranke kot je navedena v tožbi. Tako temelji na fikciji, da tožena stranka priznava vsa dejstva navedena v tožbi. Drugače pa je pri uporabi prava, kar pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil materialno pravo uporabiti na tak način, kot takrat, kadar gre za kontradiktorno sodbo, kar pa sodišče v predmetni zadevi ni storilo.

Utemeljena so pritožbena navajanja, da bi moralo sodišče v predmetni zadevi prvotno ugotavljati, ali je izkazan obstoj predpostavk za možno izdajo zamudne sodbe v zadevi z vidika sklepčnosti tožbe, saj je v smislu 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP predpostavka, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in v skladu s 4. točko, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali dejstvi, ki so splošno znana. Sklepčnost zahtevka pomeni, da iz v tožbi navedene dejanske podlage izhaja takšno dejansko stanje, ki ob pravilni uporabi materialnega prava pripelje prav do pričakovane pravne posledice. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tožbi glede višine odškodnine po posameznih vtoževanih postavkah in sicer odškodnine iz naslova fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, iz naslova primarnega in sekundarnega strahu ter iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni nikakršne obrazložitve. Pritožbeno sodišče ob tem tudi navaja, da so tudi sicer utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni uporabilo materialnega prava, ko je presojalo višino prisojene odškodnine, pri čemer je ugotoviti, da je sodišče tožniku priznalo 30.500,00 EUR, iz obrazložitve sodišča, ko navaja navedbe v tožbi, pa izhaja, da naj bi bila skupaj vtoževana odškodnina 30.000,00 EUR. Ob tem pa je tudi ugotoviti, da je sodišče glede višine odškodnine zgolj navedlo, da so podane relevantne in ustrezne navedbe tožnika za odmero primerne odškodnine.

Glede na navedeno bo moralo sodišče v ponovljenem postopku najprej ravnati skladno z določili 3. odstavka 318. člena ZPP in tožniku s sklepom določiti rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. V kolikor tožnik v določenem roku ne bo ustrezno popravil tožbe, bo sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Sicer pa bo moralo svojo odločitev o višini priznane odškodnine po posameznih vtoževanih postavkah obrazložiti tako, da jo bo pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbama prvotožene stranke ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

03.09.2013

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba in sklep I Cp 706/2023
• VSL sklep I Cp 2977/2013
• VSL sklep I Cp 3303/2009