VDSS sklep Pdp 1218/2012

Jedro

Nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja kot elementa toženkine odškodninske odgovornosti ni mogoče uveljavljati v okviru odškodninskega zahtevka, če pred tem tožnik v sodnem postopku v predpisanem roku ni uveljavljal nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana zamudna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek na plačilo odškodnine v višini 12.733,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in na povračilo stroškov postopka.

Zoper takšno zamudno sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano zamudno sodbo spremeni tako, da izda zamudno sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo in naložilo toženi stranki v povračilo pravdne stroške oziroma podrejeno, razveljavi izpodbijano zamudno sodbo ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je zoper toženo stranko vložil tožbo, s katero zahteva plačilo odškodnine za materialno in nematerialno škodo, ki jo je utrpel zaradi nedopustnega in celo namernega škodljivega ravnanja tožene stranke (kršitev pravic iz delovnega razmerja). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo „prave“ zamudne sodbe, vendar je sodišče navkljub temu izdalo zavrnilno zamudno sodbo in je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika zaradi njegove domnevne nesklepčnosti, pri tem pa tožniku tudi ni postavilo roka za odpravo nesklepčnosti. V pritožbi navaja, da se je nedopustnost ravnanja tožene stranke izkazala kot nedopustna odjava tožnika iz obveznega zavarovanja v času trajanja njegovega delovnega razmerja za nedoločen čas in prav v posledici tega dejanja tožene stranke, je z dnem 4. 12. 2010 prenehala upravičenost tožnika do prejemkov nadomestil plače iz zdravstvenega zavarovanja (vzročna zveza), čeprav je v vsem tem vmesnem času bil nezmožen za delo. S tem nedopustnim ravnanjem je tožena stranka tožniku te pravice onemogočila, v posledici česar pa je tožniku nastala materialna in nematerialna škoda, kot je bila opredeljena v tožbi. Tako iz navedb izhaja obstoj vseh elementov odškodninske odgovornosti in vsa dejstva tožnika v zvezi z obstojem odškodninske odgovornosti – nedopustno ravnanje, vzročna zveza, škoda in odgovornost tožene stranke, ki se v predmetni pravdi v skladu s 318. členom ZPP štejejo za priznana in nesporna. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker naj ne bi bilo mogoče zgoraj opisanega nedopustnega ravnanja tožene stranke uveljaviti kot pravotvornega dejstva odškodninskega zahtevka oziroma predhodnega vprašanja, če pred tem tožnik v sodnem postopku v predpisanem 30 dnevnem roku ni uveljavljal nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. V konkretni pravdi gre za odškodninsko tožbo delavca zoper delodajalca za povračilo škode, ki je bila delavcu s strani tožene stranke povzročena zaradi kršitve pravic iz delovnega razmerja in nedopustnega ravnanja tožene stranke, za katero se v skladu s 184. členom ZDR uporabljajo splošna pravila OZ. V konkretnem primeru torej ne gre za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v smislu določbe tretjega odstavka 204. člena ZDR, saj tožnik ne zahteva ugotovitve, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo, ne zahteva priznanja delovne dobe za nazaj, kot tudi ne zahteva vrnitve na delo in reparacijskega zahtevka za obračun iz izplačilo plač. Samo za uveljavitev teh zahtevkov pa je z določbo tretjega odstavka 204. člena ZDR določen prekluzivni rok 30 dni. V konkretnem primeru gre za odškodninsko tožbo in sodišče prve stopnje je samo izrecno ugotovilo, da je bilo zgoraj opisano ravnanje tožene stranke protipravno in nedopustno, s čimer je izpolnjena prva predpostavka odškodninske odgovornosti delodajalca iz 184. člena OZ (škodljivo dejstvo). Vse navedeno (protipravna odjava, nastala škoda, vzročna zveza in krivda) pa tožena stranka, ki na tožbo ni odgovorila, tudi priznava. Tako za ugoditev tožbenemu zahtevku ni potrebna pravnomočna sodna odločba, s katero bi sodišče ugotovilo, da je delovno razmerje tožniku nezakonito prenehalo. Pri vprašanju nezakonite odjave iz socialnega zavarovanja in posledičnih nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pa tudi ne gre za zahtevke, s katerimi stranke ne morejo razpolagati in tudi ne dejstva, ki jih stranke ne bi mogle učinkovito priznati. Tako je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da bi bilo navkljub priznanju vseh relevantnih dejstev v predmetni pravdi potrebno nedopustno ravnanje tožene stranke izkazovati s pravnomočno sodbo sodišča. Nedopustno ravnanje tožene stranke je izkazano že z njeno protipravno odjavo tožnika iz obveznih zavarovanj in že samo to dejstvo odloča za ugoditev tožbenemu zahtevku tožnika. Pri vprašanju obstoja elementov odškodninske odgovornosti ne gre za kakršnokoli predhodno vprašanje, kot to navaja sodišče prve stopnje, ampak za ugotavljanje pravnorelevantnih dejstev (predpostavk odškodninske odgovornosti), obstoj katerih je tožnik zatrjeval in jih je tožena stranka s svojo pasivnostjo v predmetni pravdi v celoti tudi priznala. Tako je treba šteti, da je tožena stranka priznala tudi, da je zaradi njenega nedopustnega ravnanja delovno razmerje tožniku nezakonito prenehalo. Sodišče prve stopnje je samo ugotovilo, da je bilo opisano ravnanje tožene stranke protipravno in nezakonito, kar predpostavlja enega izmed elementov odškodninske odgovornosti iz 184. člena ZDR, vendar pa je sodišče prve stopnje navkljub temu in v direktnem nasprotju s tem zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je hkrati zavzelo stališče, da ni izpolnjena prva predpostavka odškodninske odgovornosti (škodljivo dejstvo). Takšna obrazložitev sodišča prve stopnje je pomanjkljiva in medsebojno nasprotujoča. Prav tako je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka, ko tožnika ni v skladu s 318. členom ZPP pozvalo na odpravo morebitne nesklepčnosti, zaradi katere je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika. V tem delu pa je izpodbijana sodba tudi neobrazložena, saj sodišče prve stopnje ne pojasni, iz katerih razlogov je štelo, da odprava nesklepčnosti tožbe ni mogoča.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo zamudno sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je določeno, da je podana (absolutna) bistvena kršitev določb pravdnega postopka tudi tedaj, če je sodišče izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določbami tega zakona. To pomeni, da je v zvezi s procesnimi kršitvami presoditi predvsem, ali je bila zamudna sodba izdana v skladu s prvim odstavkom 318. člena ZPP. Da sodišče izda zamudno sodbo morata biti ob prvih dveh pogojih (iz 1. in 2. točke navedenega odstavka 318. člena ZPP) podana tudi dodatna pogoja: da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka) in da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. točka).

Sodišče prve stopnje je sledilo tožnikovim neprerekanim trditvam:

- o obstoju delovnega razmerja med strankama za določen do 3. 12. 2010;

- da je bila dne 4. 12. 2010 med njima sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas in da je takoj za tem toženka zahtevala od tožnika, da podpiše vnaprej pripravljen sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 12. 2010;

- da tožnik sporazuma ni podpisal in ga je toženka še isti dan odjavila iz obveznih zavarovanj in na tak način prekinila delovno razmerje.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da nezakonitost prenehanja delovnega razmerja kot elementa toženkine odškodninske odgovornosti ni mogoče uveljavljati kot pravotvornega dejstva odškodninskega zahtevka oziroma predhodnega vprašanja, če pred tem tožnik v sodnem postopku v predpisanem roku ni uveljavljal nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Ker je bila tožba vložena dne 10. 4. 2012, delovno razmerje pa je med strankama prenehalo že eno leto in nekaj mesecev pred tem datumom (tožnik pa z odjavo iz zavarovanj ni bil več upravičen do prejemkov iz delovnega razmerja), je zaključilo, da je tožnik za kršitev pravic iz delovnega razmerja zagotovo izvedel vsaj leta 2011, zato je njegov odškodninski zahtevek, ki se nanaša na izplačilo vseh nadomestil plač od decembra 2010 do vložitve tožbe v višini 9.333,22 EUR in plačilo nepremoženjske škode v višini 3.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da nezakonitost prenehanja delovnega razmerja kot elementa toženkine odškodninske odgovornosti ni mogoče uveljavljati kot odškodninskega zahtevka, če pred tem tožnik v sodnem postopku v predpisanem roku ni uveljavljal nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Pri tem pa je samo, brez ustreznih tožnikovih navedb, zaključilo, da tožbo, s katero bi zahteval ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (kot je odjava iz obveznega socialnega zavarovanja) in je vezana na 30 dnevni prekluzivni rok (tretji odstavek 204. člena ZDR), ni vložil pravočasno in da tožnik tudi z dopolnitvijo posameznih navedb nesklepčnosti tožbe ne bi mogel odpraviti.

Navedeni zaključki sodišča prve stopnje ne izhajajo iz tožnikovih navedb v tožbi, prav tako ne iz predloženih dokaznih listih. Sodišče prve stopnje zaradi obrazloženega pri izdaji zamudne sodbe ni upoštevalo določbe 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, deloma pa tudi 4. točke.

Zmoten in preuranjen je zaključek sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem individualnem sporu za neodpravljivo nesklepčnost tožbe (četrti odstavek 318. člena ZPP), saj ni očitno, da tožnik nesklepčnosti tožbe ne bi mogel odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka (z navedbo, da je zaradi odjave iz obveznega zavarovanja v zakonskem roku uveljavljal nezakonitost prenehanja delovnega razmerja). V obravnavanem primeru gre za nesklepčnost tožbe (tretji odstavek 318. člena ZPP), zato bi moralo sodišče prve stopnje tožnika izrecno pozvati, naj vloženo tožbo, glede uveljavljanja odškodninskega zahtevka dopolni z navedbo dejstev, ki so za sklepčnost njegove tožbe pomembna in ne more samo, brez ustreznih tožnikovih navedb zaključiti, da sodnega varstva glede nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja v predpisanem roku ni pravočasno uveljavljal, saj iz tožnikovih trditev še ne izhaja takšen zaključek.

Ker iz nepopolnih navedb dejstev v tožbi še ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine, sodišče prve stopnje pa tožnika po vložitvi tožbe ni pozvalo, naj vloženo tožbo tudi glede uveljavljanja odškodninskega zahtevka dopolni z navedbo dejstev, ki so za sklepčnost njegove tožbe pomembna, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijano zamudno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V zvezi s predlogom za takšno oprostitev, katero tožnik predlaga v pritožbi, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je za odločanje o oprostitvi plačila sodnih taks pristojno sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

03.09.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 1119/2006
• VDSS sklep Pdp 574/2010
• VDSS sodba in sklep Pdp 724/2012