VDSS sodba Pdp 1212/2012

Jedro

Kadar tožena stranka ne poda odgovora na tožbo in ne oporeka tožbenemu zahtevku, se šteje, da priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. Dejanske tožbene navedbe se štejejo za resnične in priznane zato, ker jim tožena stranka ni pravočasno (v odgovoru na tožbo) oporekala. Zato v nadaljnjem postopku, to je v pritožbi, domnevne netočnosti in neresničnosti v tožbi navedenih dejstev ne more uspešno uveljavljati niti dokazovati, da je svoje obveznosti poravnala. Ker v pritožbi ni mogoče oporekati višini vtoževanih terjatev niti ugovarjati, da so obveznosti poravnane, tudi naknadno, šele v pritožbenem postopku predloženih dokazov ni mogoče upoštevati. Zamudna sodba se namreč iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati, ker to ni dopustno glede na določbo drugega odstavka 338. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je prvostopenjsko sodišče naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki obračunati bruto razliko v plači za november 2010, odvesti davke in prispevke in ji izplačati neto razliko v plači, ki skupaj s stroški prevoza in prehrane znaša 781,10 EUR, z (vsemi) zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2010 dalje do plačila, vse v roku osmih dni pod izvršbo. Predhodno je prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi že odločilo z delno zamudno sodbo, opr. št. I Pd 588/2012 z dne 23. avgusta 2012, s katero je odločilo o regresu za letni dopust za leto 2010 in toženi stranki naložilo, da tožnici obračuna bruto regres v višini 428,25 EUR, odvede davek in ji izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2010 dalje do plačila.

Zoper navedeno zamudno sodbo (z dne 26. novembra 2012) se pritožuje tožena stranka, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je pred časom sodišču posredovala izpiske kontnih kartic za zaposleno A.A. in dokazilo o plačilu razlike neizplačanih obveznosti v višini 419,19 EUR ter da je tožeča stranka navedla neresnične in zavajajoče podatke o obveznostih tožene stranke do nje. Zato predlaga razveljavitev zamudne sodbe v celoti, sodišče pa naj tudi ugotovi, zakaj je tožeča stranka predložila zavajajoče dokaze. Zaznati je namen namernega dviganja zneska za izplačilo, kar bi sodišče moralo ugotoviti že v sami vlogi tožeče stranke, ki je napisana pavšalno, z navedbami, da tožeča stranka sama ne ve, kaj ji tožena stranka dolguje. Tožena stranka ponovno prilaga potrdilo o plačilu in kontno kartico za tožečo stranko in navaja, da do tožeče stranke v predmetni zadevi nima neporavnanih obveznosti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitve iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo. Glede na dejansko stanje, ki izhaja iz tožbenih navedb, je prvostopenjsko sodišče sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 318. členu ZPP. Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor, vendar v roku iz 277. člena ZPP na tožbo ni odgovorila, čeprav jo je sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 277. člena ZPP opozorilo na posledice v primeru, da ne bo odgovorila na tožbo v danem roku. Če tožena stranka odgovora na tožbo ne poda v zakonskem roku, je sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP dolžno izdati zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Kadar tožena stranka ne poda odgovora na tožbo in ne oporeka tožbenemu zahtevku, se šteje, da priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. Dejanske tožbene navedbe se štejejo za resnične in priznane zato, ker jim tožena stranka ni pravočasno (v odgovoru na tožbo) oporekala. Zato v nadaljnjem postopku, to je v pritožbi, domnevne netočnosti in neresničnosti v tožbi navedenih dejstev ne more uspešno uveljavljati niti dokazovati, da je svoje obveznosti poravnala. Ker v pritožbi ni mogoče oporekati višini vtoževanih terjatev niti ugovarjati, da so obveznosti poravnane, pa tudi naknadno, šele v pritožbenem postopku predloženih dokazov ni mogoče upoštevati. Zamudna sodba se namreč iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati, ker to ni dopustno glede na določbo drugega odstavka 338. člena ZPP. Zato so neutemeljene vse pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka v bistvu uveljavlja ta pritožbeni razlog, to pa so zlasti pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka uveljavlja, da do tožeče stranke nima neporavnanih obveznosti in v ta namen prilaga potrdila o plačilu in kontno kartico za tožečo stranko. Če je terjatev, o kateri je bilo razsojeno z zamudno sodbo, v resnici poravnana, bo lahko tožena stranka to uveljavljala v morebitnem postopku izvršbe v zvezi z navedeno sodbo.

Sodišče presoja sklepčnost tožbe na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične. Iz tožbenih navedb je jasno razvidno, katere terjatve iz delovnega razmerja tožeča stranka uveljavlja s tožbo in v kakšni višini, ker tožena stranka svojih obveznosti iz delovnega razmerja ni poravnala. Pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP je torej izpolnjen. Izpolnjen pa je tudi dodatni pogoj iz 4. točke prvega odstavka istega člena ZPP, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana, saj med tožbenimi navedbami in predloženimi dokazi ni nikakršnega nasprotja. Izpodbijana zamudna sodba je tudi materialnopravno pravilna in v skladu s predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo kot pravno podlago za svojo odločitev.

Tožnica je v obravnavni zadevi, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani zamudni sodbi, zahtevala plačilo razlike v plači, stroškov prehrane in prevoza za obdobje od 1. 11. 2010 do 19. 11. 2010, ko ji je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Terjatev se nanaša na 2/3 plače za november 2010 s stroški prevoza in prehrane v višini 1.002,10 EUR, ki je bila delno poravnana (z izplačilom v višini 284,00 EUR neto), tako da je tožnica zahtevala še razliko v višini 781,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2010 do plačila. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je iz tožbenih navedb ugotovilo, da tožena stranka v spornem obdobju tožnici ni izplačala pripadajoče plače, stroškov prehrane in prevoza. Pri svoji odločitvi se je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 42., 130. in 134. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami). Pravilna in skladna z zakonom je tudi odločitev o zakonskih zamudnih obrestih.

Kot je že navedeno, pritožbene navedbe v pretežnem delu predstavljajo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker se zamudna sodba glede na določbo drugega odstavka 338. člena ZPP ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, teh pritožbenih navedb ni mogoče upoštevati in jih pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi ni presojalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

03.09.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 29/2013
• VDSS sodba Pdp 1050/2012
• VDSS sodba Pdp 992/2012