VDSS sklep Pdp 1183/2012

Jedro

Pri kršitvah osebnostnih pravic posameznika, kot so pravica do dostojanstva zasebnosti in nedotakljivosti, gre za zlorabo osebne integritete, ki posega v pravno zavarovano sfero oškodovanca. Vendar naj bi se odškodnina zaradi kršitev osebnostnih pravic priznala izjemoma in v primeru takšnih kršitev, ki so pri oškodovancu upravičeno povzročila duševne bolečine. Ni sprejemljivo stališče, da lahko vsako škodno ravnanje delodajalca povzroči delavcu duševne bolečine, saj ljudje različno dojemamo čustveno in psihično nasilje enega do drugega, nekdo je lahko bolj občutljiv (strpen) na konkreten odnos ali medsebojno komunikacijo, drugi pa ne. Vsekakor mora biti kršitev osebnostnih pravic težka in intenzivna, ki občutno presega običajno (normalno) obnašanje posameznikov, kot se v danih razmerah lahko pričakuje. To pomeni, da je potrebno denarno odškodnino iz naslova kršitev osebnostnih pravic omejiti samo na takšne dogodke, ki po svoji intenzivnosti, trajanju in razmerjih jasno manifestirajo kršitev. Nikakor pa ne pomeni denarna odškodnina kazen za povzročitelja, temveč predstavlja le zadoščenje oškodovancu za povzročene nevšečnosti in duševne bolečine.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da je dolžna tožena stranka plačati tožniku znesek 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2007 dalje do plačila v 15 dneh, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od dneva prejema sodbe dalje do plačila, pod izvršbo, kot zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 609,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zamudnimi obrestmi, vse v roku 8 dni.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in sprem.), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in sprem.) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da se delavec ne more odpovedati pravici do osebnega dostojanstva in pravici do zasebnosti, kar mora skladno z določbo 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in sprem.) zagotavljati delodajalec. Delavci ne morejo avtomatično pristajati na vedno večje kršitve njihovih pravic pri pregledih s strani varnostnikov. V konkretnem primeru ni bilo izkazane sorazmernosti za hud poseg v osebnostne pravice z namenom nadzora delavcev ob odhodu z delovnega mesta. Sodelavki A.A. ter A.B. sta izpovedali, kako je pri toženi stranki potekalo pregledovanje zaposlenih, pri katerih so doživljale ponižanje in nelagodje. Delavec je bil določen za pregled, če je to pokazala številka na kocki. Tožnika so v času zaposlitve pregledovali ne glede na kocko. Po izpovedbi varnostnika A.C. je bil tožnik deležen pregleda, da je vse skupaj zgledalo divje, manjkalo je samo še to, da bi mu še gate slekli. Tudi če so tožnika pretipali zgolj po vrhnjem delu, je šlo za nezakonit pregled, ki posega v njegovo zasebnost in osebno pravico, saj takšen pregled lahko opravi le varnostnik v primeru, če bi oseba o tem soglašala. Vodstvo tožene stranke je imelo tožnika na piki, zaradi česar so mu brez vednosti pregledovali tudi garderobno omarico. Tožena stranka je od garderobnih omaric posedovala duplikate ključev, pregledi omaric so se dogajali pogosto, kar je ugotovil po predmetih, ki v omarici niso bili vedno na istem mestu. Ne strinja se tudi s pokrivanjem blagajniškega primanjkljaja, ki ga je tožena stranka odtegovala od delavcev mimo postopka ugotavljanja odškodninske odgovornosti. Po določbi 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in sprem.) pripada oškodovancu odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. V tej zvezi opozarja na določbe od 44. do 46. členov ZDR, ki se nanašajo na varovanje in spoštovanje delavčeve osebnosti ter zagotavljanje primernega okolja delavcu, da ne bo izpostavljen kakršnemukoli nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, zaradi česar je lahko ta odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Tožnik je imel ob vsakokratnih pregledih s strani nadrejenih delavcev tožene stranke občutek, da se ga obravnava kot kriminalca. Pri njemu se je izoblikoval strah pred pregledi, saj ni nikoli vedel, če bo nadrejena oseba zadržala zaupen podatek, ki ga je zaznala ob preiskavi, ali pa ga bo prenesla naprej. Tožnik je kršitve osebnostnih in človeških pravic prenašal zgolj iz razloga, da je ohranil svojo zaposlitev. Tožena stranka svojim zaposlenim z izgovorom, da varuje premoženje, ni dopuščala nobene zasebnosti ali osebne varnosti. V svoji izpovedbi je jasno opisal, kakšne duševne bolečine in strah je trpel v času zaposlitve pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje bi mu iz teh razlogov moralo priznati primerno odškodnino. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Tožnik je v zvezi s primanjkljajem v blagajni dne 7. 2. 2007 poravnal 20,00 EUR skupaj s sodelavkami. To je storil prostovoljno in se ni plačilu v ničemer upiral. V spornem času ni pregledovala njegove garderobne omarice, v kolikor pa je tožnik ugotovil, da so bili v njej premaknjeni predmeti, pa bi to moral v trditveni podlagi to datumsko konkretizirati. Pri pregledih po končanem delu ni šlo za prekomeren poseg v njegove osebne pravice. Tožena stranka je izvajala preglede iz razloga, da zaščiti svoje premoženje. Delavci namreč poznajo sistem zavarovanja blaga v prodajalnah, zato obstoji možnost, da ga lahko zlorabijo in odnesejo domov najrazličnejše artikle. Tožnik je ob vsakokratnem pregledu vedno privolil, da je odprl prtljago in pokazal kaj ima v žepih. Tožnik ni v ničemer zatrjeval, kakšne posledice je imel zaradi pregledov oziroma je trpel duševne bolečine. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni ugotovilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje glede tožnikovih zahtevkov, ki se nanašajo na kršitev pravic pri osebnih pregledih, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je iz tega naslova odločitev o zavrnitvi zahtevkov preuranjena, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi:

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih glede primanjkljaja v blagajni z dne 7. 2. 2007 ugotovilo, da so primanjkljaj v višini 20,00 EUR prostovoljno poravnali tožnik ter njegovi sodelavki A.D. in A.B.. Pri toženi stranki je bil uveljavljen sistem odgovornosti za pravilno stanje gotovine v blagajni, po katerem je bil dolžan delavec pokriti primanjkljaj, ki je bil večji od 3,00 EUR. Za presojo tega dejstva je pomembno, da tožnik ni zatrjeval, da je v konkretnem primeru poravnal primanjkljaj proti svoji volji. Dejansko se tožnik ni strinjal z načinom blagajniškega poslovanja, posebno pa ne glede štetja denarja na blagajni v prisotnosti strank in ob prisotnosti dveh zaposlenih delavcev. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da takšen sistem poravnave primanjkljajev, za katere so odgovorni delavci, in nadalje način ugotavljanja inkasa na blagajni, ni predstavljal nadlegovanja in trpinčenja delavcev na delovnem mestu, kot tudi ne kakršnokoli kršitev osebnostnih pravic, ki bi tožniku v času zaposlitve pri toženi stranki povzročile duševne bolečine oziroma zatrjevano škodo. Pritožbeno sodišče se s takšnimi razlogi v izpodbijani sodbi v celoti strinja.

Sodišče prve stopnje je glede pregledovanja garderobnih omaric po izvedenih dokazih ugotovilo, da tožena stranka v spornem času tožniku v njegovi odsotnosti ni pregledovala omarice oziroma v njej izvajala kontrolo stvari. Tožnik je zgolj pavšalno zatrjeval, da naj bi bili premaknjeni predmeti v njegovi omarici, pri čemer to ni v ničemer časovno opredelil oziroma se glede tega ni skliceval na konkretna dejstva. V kolikor sta priči A.A. in A.B. izpovedali drugače, je šlo to za primere, ki se niso nanašali na poslovalnico, kjer je delal tožnik, pa še to sta priči zvedeli iz govoric. Na drugi strani pa sta varnostnik A.C. in vodja poslovalnice B.B., kjer je delal tožnik, izpovedala, da je tožena stranka izvajala preglede garderobnih omaric, pri katerih pa je bil uporabnik vedno zraven. Sodišče prve stopnje je ocenilo takšne izpovedbe in pravilno ugotovilo, da tožnik skladno s trditvenim bremenom ni dokazal, da je tožena stranka v njegovem primeru pregledovala garderobno omarico brez njegove navzočnosti, pri čemer ugotovitve tožnika o tem, da so bili predmeti v njegovi omarici premaknjeni, predstavlja pavšalno navajanje, ki nima dokazne vrednosti oziroma bi vplivalo na drugačno sodno presojo. Pritožbeno sodišče se glede tega s sprejetimi razlogi v izpodbijani sodbi v celoti strinja.

Vendar pritožbeno sodišče ne soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka v primeru tožnika pravilno izvajala osebne preglede ob odhodu iz delovnih prostorov. Sodišče prve stopnje je obrazložilo način pregledovanja zaposlenih, ki ga je tožena stranka izvajala po standardih tujega lastnika, da je kontrolo nad delavci izvajal varnostnik oziroma ustrezno nadrejeni delavec. Ugotovilo je, da je zaposleni ob odhodu na podlagi poziva prostovoljno odprl torbico, izpraznil žepe in odpel oblačila. Če tudi je oseba, ki je izvajala pregled, površinsko pretipala oblačila, je bil takšen pregled še vedno v okviru dopustnega in ga je štelo za sorazmernega. Vendar je varnostnik A.C. v primeru tožnika izpovedal, da je šla vodja poslovalnice B.B. predaleč, saj je sama jemala iz rok torbico in pregledovala njeno vsebino. Sodišče prve stopnje je na podlagi tudi ostalih zaslišanih prič štelo za dokazano, da je bil tožnik strožje pregledovan, kot da so ga vzeli na piko, varnostnik je celo izpovedal, da je malo manjkalo, da bi mu slekli še spodnjice. Sodišče prve stopnje je ocenilo dokaze in ugotovilo prekomerno poseganje tožene stranke pri pregledovanju tožnika, ki je imelo naravo nadlegovanja. Vendar je po stališču pritožbenega sodišča zmotno štelo, da to v konkretnih primerih ni predstavljalo kršitev osebnostnih pravic, ki bi lahko bili podlaga za priznanje zahtevane odškodnine.

Pri kršitvah osebnostnih pravic posameznika, kot so pravica do dostojanstva zasebnosti in nedotakljivosti, gre za zlorabo osebne integritete, ki posega v pravno zavarovano sfero oškodovanca. Vendar naj bi se odškodnina zaradi kršitev osebnostnih pravic priznala izjemoma in v primeru takšnih kršitev, ki je pri oškodovancu upravičeno povzročila duševne bolečine. Seveda ne more biti sprejemljivo, da lahko vsako škodno ravnanje delodajalca povzroči delavcu duševne bolečine, saj ljudje različno dojemamo čustveno in psihično nasilje enega do drugega, nekdo je lahko bolj občutljiv (strpen) na konkreten odnos ali medsebojno komunikacijo, drugi pa ne. Vsekakor mora biti kršitev osebnostnih pravic težka in intenzivna, ki občutno presega običajno (normalno) obnašanje posameznikov, kot se v danih razmerah lahko pričakuje. To pomeni, da je potrebno denarno odškodnino iz naslova kršitev osebnostnih pravic omejiti samo na takšne dogodke, ki po svoji intenzivnosti, trajanju in razmerjih jasno manifestirajo kršitev. Nikakor pa ne pomeni denarna odškodnina kazen za povzročitelja, temveč predstavlja le zadoščenje oškodovancu za povzročene nevšečnosti in duševne bolečine (tako sodba VS v Celju opr. št. Cp 1871/2006 z dne 17. 1. 2008 in sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 405/2002 z dne 8. 1. 2004).

Sodišče prve stopnje je v tožnikovem primeru ugotovilo prekomeren poseg tožene stranke pri pregledih ob odhodu z dela, kar je v okoliščinah, da so ga pristojni delavci vzeli pri pregledih na piko, in da je samo še manjkalo, da bi mu slekli spodnjice, občutno presegalo normalno ravnanje delodajalca, ki je kršilo tožnikovo dostojanstvo, zasebnost oziroma na splošno njegovo osebno integriteto. Tako ugotovljena dejstva so v sporu odločilna za presojo o tožbenih zahtevkih. Tožnik je ves čas postopka zatrjeval in izpovedal, da se je zaradi takšnega ravnanja počutil kot kriminalec ter trpel duševne bolečine, vendar je zaradi bojazni za službo to v nedogled prenašal. Sodišče prve stopnje je takšnim razlogom dalo premajhen pomen, predstavljajo pa podlago za priznanje ustrezne denarne odškodnine iz naslova nematerialne škode. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku skladno z ugotovljenimi dejstvi odločiti o zahtevku po višini skladno z določbo 179. člena OZ. V tej zvezi bo moralo glede intenzivnosti nastalih duševnih bolečin in trpljenja zaradi očitanega ravnanja tožene stranke ob pregledih dodatno zaslišati tožnika in izvesti še druge dokaze, ki jih bo za ugotovitev višine škode štelo za potrebne. Ko bo dopolnilo postopek v nakazani smeri, bo lahko o tožbenih zahtevkih ponovno razsodilo.

Odločitev o pritožbenih stroških ima podlago v določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

03.09.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1024/2013
• VDSS Sodba in sklep Pdp 79/2019
• Sodba II Ips 656/94