VDSS sodba Pdp 1032/2012

Jedro

Toženec je nastalo škodo povzročil iz hude malomarnosti, saj pri dostavi euro palet ni ravnal s skrbnostjo, ki jo je utemeljeno pričakovati od povprečnega dostavljalca. Euro palete je pustil na naslovu, ki ni bil določen na dobavnici, ob tem pa ni kontaktiral kontaktne osebe, navedene na dobavnici, za opravljeno dobavo pa ni pridobil nikakršnega potrdila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 2.732,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2011 dalje do plačila (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 584,61 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, do takrat brez obresti, v primeru zamude pa od tega datuma dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Zoper navedeno zamudno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka in v pritožbi navaja, da ji je bilo dne 6. 2. 2009 odrejeno, da družbi A., na naslovu ..., dostavi 500 euro palet. Toženi stranki je bilo sprva naročeno, da naj palete dostavi na gornji naslov, tako je tudi na dobavnici, ampak ko je tožena stranka s svojim tovornim vozilom prišla pred omenjeno podjetje, zaradi zasedenosti skladišča palet ni mogla razložiti. Kontakritrala je svojega disponenta pri toženi stranki, ki ji je naročil, da se bo dogovoril, na kateri lokaciji naj palete pusti. Disponent je naročil tožencu naj jih pelje v drugo skladišče, kar je tudi storil. Dobil je tudi podpis, kar je razvidno iz dobavnice .... Po 1. odstavku 678. člena OZ ima pošiljatelj, v tem primeru podjetje A., pravico, da blago pošlje v kak drug kraj, kar je v tem primeru tudi storil. Tožena stranka zavrača vse očitke, da bi v tem primeru povzročila tožeči stranki škodo zaradi hude malomarnosti, saj je ravnala z vso skrbnostjo, ki jo je morala izkazovati kot voznik tovornega vozila. Poudarja, da je tožeča stranka bila ob zaposlitvi podpisnik pogodbe o zaposlitvi, pri kateri je jasno določeno, da mora upoštevati navodila in naloge svojega nadrejenega.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2 odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ni preizkušalo izpodbijane zamudne sodbe sodišča prve stopnje zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj se zamudna sodba v skladu z določbo 2. odstavka 338. člena ZPP iz tega razloga ne more izpodbijati. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene postopkovne kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s sprejetimi razlogi sodišča prve stopnje, da so bili v zadevi podani vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe iz določbe 318. člena ZPP. Tožena stranka ni podala odgovora na tožbo, čeprav je bila ob pravilni vročitvi tožbe opozorjena na posledico takšnega ravnanja. Poleg tega je iz sodbe razvidna utemeljenost tožnikovih zahtevkov iz naslova regresnega zahtevka v višini 2.732,00 EUR. Iz tožbenih navedb izhaja, da je toženec nastalo škodo povzročil iz hude malomarnosti, saj pri dostavi predmetnih euro palet ni ravnal s skrbnostjo, ki jo je utemeljeno pričakovati od povprečnega dostavljalca. Euro palete je pustil na naslovu, ki ni bil določen na dobavnici, ob tem pa ni kontaktiral kontaktne osebe navedene na dobavnici, za opravljeno dobavo pa ni pridobil nikakršnega potrdila. Toženec bi se moral in mogel zavedati, da zaradi njegovega ravnanja lahko nastane škodljiva posledica, pa je kljub temu tako ravnal. Tožeča stranka je oškodovancu, zavarovalnici B. povrnila nastalo škodo, zato na podlagi 3. odstavka 147. člena OZ uveljavlja od tožene stranke regresni zahtevek v višini 2.732,00 EUR. Tožbene navedbe niso v nasprotju s predloženimi listinami. Sodišče prve stopnje je na podlagi obrazloženih tožbenih navedb in predloženih listinskih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vtoževani znesek v višini 2.732,00 EUR.

Po določbi 1. odstavka 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) je dolžan delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to dolžan povrniti. Tretji odstavek 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) določa, da kdor je oškodovancu povrnil škodo, ki jo je povzročil delavec namenoma ali iz hude malomarnosti, ima pravico zahtevati od delavca povrnitev plačanega zneska. Tožeča stranka je oškodovancu, zavarovalnici B. povrnila nastalo škodo, ki jo je dosodilo Občinsko sodišče v Wormsu (A4). Upoštevajoč določbo 1. odstavka 182. člena ZDR in določbo obligacijskega zakonika o odškodninski odgovornosti, morajo biti za odškodninsko odgovornost delavca podani kumulativno vsi elementi odgovornosti, to je, da gre za škodo povzročeno z nedopustnim ravnanjem delavca na delu ali v zvezi z delom, vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivda delavca (namen ali huda malomarnost). Na podlagi navedenih dejanskih trditev tožeče stranke v tožbi, iz katere izhajajo vsi štirje elementi odškodninske odgovornosti, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne vtoževani zahtevek. V dejanski podlagi tožbe tudi niso nasprotja s predloženimi dokazi tožeče stranke in materialnopravnimi zaključki obveznosti tožene stranke glede plačila regresnega zahtevka. Bistveno je namreč, da sodišče ni ugotovilo, da bi bila dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. točka 1. odstavka 318. člena ZPP), zato so bili v zadevi v celoti izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe v smislu določbe 1. odstavka 318. člena ZPP.

V zvezi s pritožbenim navajanjem tožene stranke, s katerimi smiselno zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se iz navedenega pritožbenega razloga zamudne sodbe ne more izpodbijati (2. točka 1. odstavka 338. člena ZPP). Pri izdaji zamudne sodbe se namreč šteje, da tožena stranka, ki ne poda odgovora na tožbo, navedbe tožeče stranke priznava kot resnične.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pritožbi navedeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je bilo potrebno na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano zamudno sodbo.

Datum zadnje spremembe:

02.09.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 959/2010
• VDSS Sodba Pdp 349/2020
• VDSS Sodba Pdp 107/2020