<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba in sklep Pdp 958/2012

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2012:PDP.958.2012
Evidenčna številka:VDS0010083
Datum odločbe:14.11.2012
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:zamudna sodba - plačilo za delo - plačilni dan

Jedro

Tožena stranka tožniku ni izplačala plač skladno s pogodbo o zaposlitvi, zato je kršila 134. člen ZDR, ki določa, da je delodajalec dolžan delavcu plačati plačo za obdobja, ki ne smejo biti daljša od enega meseca, plača pa se izplačuje najkasneje 18. dne v mesecu za pretekli mesec.

Izrek

Pritožbi zoper zamudno sodbo in zoper sklep o stroških postopka se zavrneta in se potrdita izpodbijana zamudna sodba in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati plačo za meseca november 2011 v bruto znesku ... EUR ter za mesec december 2011 v bruto znesku ... EUR, od teh zneskov odvesti prispevke in davek, tožniku pa izplačati pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 19. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec (I. točka). V nadaljevanju je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati stroške prevoza na delo in iz dela za meseca november 2011 v znesku 26,40 EUR ter za december 2011 v znesku 6,60 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec do plačila (II. točka). Prav tako je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati stroške prehrane med delom za meseca november 2011 v znesku 99,00 EUR in za december 2011 v znesku 24,75 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec do plačila (III. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 748,10 EUR, od tega zneska odvesti davek, tožniku pa izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 do plačila (IV. točka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati nadomestilo na neizkoriščen letni dopust za leto 2011, od bruto zneska odvesti prispevke in davek, tožniku pa izplačati neto znesek v višini 572,27 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2012 do plačila (V. točka).

Sodišče je izdalo tudi sklep o stroških postopka z dne 16. 7. 2012, s katerim je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 183,80 EUR v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper zamudno sodbo in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Navaja, da glede na določila ZPP niso izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo zamudne sodbe. Zakon namreč ne nalaga sodišču, da mora izdati zamudno sodbo v vsakem primeru, pač pa le v primeru, če so izpolnjeni zakonski pogoji. Tožena stranka predmetne tožbe sploh nikoli ni prejela, tako da ne drži obrazložitev, da je tožena stranka prejela obvestilo o priporočeni poštni pošiljki, niti ni prejela tožbe s prilogami. Prva listina, ki jo je prejela tožena stranka je izpodbijana zamudna sodba. Tožena stranka predlaga in prosi sodišče, da se mu vroči tožba, da lahko nanjo odgovori. Toženec je bil v spornem obdobju na delu v P. in K., pri čemer ni prihajal domov, v tem času je bil tudi v juniju 2011 v M. približno 4 dni, vendar v tem času zagotovo ni prejel tožbe, saj bi takoj ukrepal.

Tožena stranka se pritožuje tudi zoper sklep o stroških postopka, ki jih je sodišče odmerilo v znesku 183,80 EUR in navaja, da se pritožuje iz razloga, ker je vložila pritožbo zoper zamudno sodbo, je tudi odločitev o stroških postopa nepravilna.

Pritožbi zoper zamudno sodbo in zoper sklep o odmeri stroškov postopka nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo in sklep o stroških postopka v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Pri navedenem preizkusu je upoštevalo tudi, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot to določa 2. odstavek 338. člena ZPP.

ZPP v 1. odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji:

- da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

- da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP);

- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

- da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pasivnost toženca je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe, zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Drugače pa je pri uporabi prava. To pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil materialno pravo uporabiti na tak način, kot takrat, kadar gre za kontradiktorno sodbo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi izdalo zamudno sodbo, pri čemer iz predloženega spisa izhaja, da je bila toženi stranki tožba poslana dne 25. 4. 2012 z vsemi prilogami in s pozivom, da v roku 30 dni odgovori na tožbo ter opozorilom, da bo sodišče, če v navedenem roku na tožbo tožena stranka ne bo odgovorila izdalo sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo, kot to sicer določa 318. člen ZPP. ZPP v 3. odstavku 139. člena določa, da se subjektu vpisa v sodni register, samostojnemu podjetniku posamezniku ali pravni osebi, ki se vpisuje v register, vroča na naslovu, ki je vpisan v register. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo pravila o osebnem vročanju, v skladu s 1. odstavkom 142. člena ZPP in 4. odstavkom 142. člena ZPP po katerem se šteje, da je osebna vročitev opravljena, ko naslovnik dvigne pisanje, če pa pisanja ne dvigne pa po preteku 15-dnevnega roka, od kar je bil naslovnik o vročitvi obveščen. Iz spisa izhaja, da je bila toženi stranki poštna pošiljka puščena v hišnem predalčniku.

Ugotoviti je tudi, da je tožba tožnika sklepčna, zato je sodišče pravilno izdalo zamudno sodbo tako, kot to izhaja iz izreka in sicer iz razloga, ker je tožnik v tožbi navedel, da je sklenil delovno razmerje s toženo stranko za določen čas po dveh pogodbah o zaposlitvi in sicer od 8. 9. 2010 do 7. 9. 2011 in za določen čas od 8. 9. 2011 do 7. 9. 2012 za polni delovni čas. Tožena stranka mu ni izplačala plač skladno z pogodbo o zaposlitvi. ZDR v 134. členu določa, da je delodajalec dolžan delavcu plačati plačo za obdobja, ki ne smejo biti daljša od enega meseca, plača pa se izplačuje najkasneje 18. dne v mesecu za pretekli mesec. Tožnik je imel določeno plačo v pogodbi o zaposlitvi v višini ... EUR bruto mesečno, zato je tožbeni zahtevek za mesec november 2011 utemeljen, utemeljen pa je tudi zahtevek za delno plačilo v mesecu decembru v višini 187,02 EUR.

Delodajalec je dolžan delavcu povrniti stroške za prehrano med delom, kot to določa 130. člen ZDR, prav tako pa za prevoz na delo in iz dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog delavec na službenem potovanju. Tako je tožnik upravičen do povračila stroškov prehrane med delom in stroškov prevoza z dela in na delo, kot je to odločilo sodišče prve stopnje.

Delavec ima pravico do letnega dopusta, posledično pa tudi pravico do regresa za letni dopust. Sodišče je tožniku pravilno priznalo regres za letni dopust za leto 2011 v skladu s 1. odstavkom 131. člena ZDR in to v višini 748,10 EUR, v višini minimalne plače.

Tožnik je tudi navajal, da mu ni bilo omogočeno koriščenje rednega letnega dopusta za leto 2011, zato mu je sodišče utemeljeno priznalo odškodnino oziroma nadomestilo za neizkoriščen letni dopust v višini 572,27 EUR.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravo podlago v določilih 353. člena ZPP.

Tožnik je podal pritožbo zoper odločitev o stroških postopka. Ker je sodišče utemeljeno izdalo zamudno sodbo za plačilo terjatev iz delovnega razmerja, je bil tožnik upravičen tudi do povračila potrebnih stroškov postopka, ki jih je sicer sodišče pravilno priznalo v znesku 183,80 EUR in sicer na podlagi 154. in 155. člena ZPP ter skladno z določili Zakona o odvetniški tarifi.


Zveza:

ZPP člen 318, 318/1. ZDR člen 134.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
02.09.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU2NDM5