VDSS sodba Pdp 96/2013

Jedro

Tožnica zahteva plačilo odpravnine ob upokojitvi ter plačilo regresa. Ker tožena stranka svojih obveznosti do tožnice ni poravnala, je tožničin tožbeni zahtevek utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je prvostopenjsko sodišče naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki izplačati odpravnino zaradi upokojitve v znesku 3.071,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2012 do plačila (I. točka izreka sodbe) ter ji obračunati regres za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 381,53 EUR, odvesti davek in izplačati neto znesek 350,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 do plačila, vse v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka, smiselno iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je vse svoje obveznosti do tožeče stranke poravnala. V prilogi pošilja potrdilo o plačilu odpravnine, regresa in zamudnih obresti, iz katerega izhaja, da je vse obveznosti poravnala 12. 11. 2012, o tem pa je obvestila tudi toženo stranko. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitve iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo. Glede na dejansko stanje, ki izhaja iz tožbenih navedb, je prvostopenjsko sodišče sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 318. členu ZPP. Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor, vendar v roku iz 277. člena ZPP na tožbo ni odgovorila, čeprav jo je sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 277. člena ZPP opozorilo na posledice v primeru, da ne bo odgovorila na tožbo v danem roku. Če tožena stranka odgovora na tožbo ne poda v zakonskem roku, je sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP dolžno izdati zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Kadar tožena stranka ne poda odgovora na tožbo in ne oporeka tožbenemu zahtevku, se šteje, da priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. Dejanske tožbene navedbe se štejejo za resnične in priznane zato, ker jim tožena stranka ni pravočasno (v odgovoru na tožbo) oporekala. Zato v nadaljnjem postopku, to je v pritožbi, domnevne netočnosti in neresničnosti v tožbi navedenih dejstev ne more uspešno uveljavljati niti dokazovati, da je svoje obveznosti poravnala. Ker v pritožbi ni mogoče oporekati višini vtoževanih terjatev niti ugovarjati, da so obveznosti poravnane, pa tudi naknadno, šele v pritožbenem postopku predloženih dokazov ni mogoče upoštevati. Zamudna sodba se namreč iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati, ker to ni dopustno glede na določbo 2. odstavka 338. člena ZPP.

Sodišče presoja sklepčnost tožbe na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične. Iz tožbenih navedb je jasno razvidno, katere terjatve iz delovnega razmerja tožeča stranka uveljavlja s tožbo in v kakšni višini, ker tožena stranka svojih obveznosti iz delovnega razmerja ni poravnala. Pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP je torej izpolnjen. Izpolnjen pa je tudi dodatni pogoj iz 4. točke 1. odstavka istega člena ZPP, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica ali z dejstvi, ki so splošno znana, saj med tožbenimi navedbami in predloženimi dokazi ni nikakršnega nasprotja. Izpodbijana zamudna sodba je tudi materialnopravno pravilna in v skladu s predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo kot pravno podlago za svojo odločitev.

Tožnica je v obravnavani zadevi, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani zamudni sodbi, zahtevala plačilo odpravnine ob upokojitvi ter plačilo regresa za leto 2012. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je iz tožbenih navedb ugotovilo, da tožena stranka svojih obveznosti do tožnice ni poravnala. Pri svoji odločitvi se je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 131. in 132. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami). Pravilna in skladna z zakonom je tudi odločitev o zakonskih zamudnih obrestih.

Kot je že navedeno, se zamudna sodba ne more izpodbijati iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa tudi dokazov, predloženih šele v pritožbenem postopku, ni mogoče upoštevati. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka uveljavlja ta pritožbeni razlog. Dejstva, da je tožena stranka naknadno, po vložitvi tožbe, svoje obveznosti do tožnice poravnala, namreč v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati. Če je terjatev, o kateri je bilo razsojeno z zamudno sodbo, v resnici poravnana, bo lahko tožena stranka to uveljavljala v morebitnem postopku izvršbe v zvezi z navedeno sodbo.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

02.09.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 724/2016
• VDSS sodba Pdp 485/2016
• VDSS sodba Pdp 915/2012