<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 1096/2012

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2012:PDP.1096.2012
Evidenčna številka:VDS0010020
Datum odločbe:21.11.2012
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:zamudna sodba - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - ničnost - sklepčnost

Jedro

Dejstvo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi nima vseh sestavin in pravnega pouka, ne utemeljuje tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Takšna tožba tožnika je nesklepčna, utemeljenost tožbenega zahtevka pa ne izhaja iz navedb v tožbi. OZ v 86. členu ureja ničnost in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kakšnega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne odkazuje kaj drugega. Tožnik v konkretnem primeru ni navajal nobenih razlogov, ki bi kazali na ničnost, zato je tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev ničnosti treba zavrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2011, ki jo je podala tožena stranka tožniku izreče za nično in se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2011 v celoti nična (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper zamudno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava, prekoračitve tožbenega zahtevka tožnika iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano zamudno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v postopek ponovnega odločanja pred sodiščem prve stopnje. Navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. V kolikor je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo zamudne sodbe, bi lahko sodišče izdalo zamudno sodbo, s katero bi ugodilo tožbenemu zahtevku ali s sodbo, s katero bi zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika (zavrnilna sodba). Tako pa po naravi stvari ne obstaja zamudna in zavrnilna sodba, torej zamudna sodba, s katero se v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika. Tožena stranka se s tožbenim zahtevkom tožnika strinja, saj ni podala odgovora na tožbo, niti ni prerekala navedb tožeče stranke v tožbi. Glede ničnosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2011 pa je podala navedbe in predlagala dokaze. Sodišče bi moralo zadevo razjasniti in razpisati narok za glavno obravnavo in tudi izvesti predlagane dokaze. Navedenega sodišče ni storilo. Na ničnost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora paziti sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo zamudno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožena stranka v pritožbi zgolj pavšalno sklicuje na to, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene kršitve določb postopka, ki jih v pritožbi ne opredeli. Zaradi tega, je pritožbeno sodišče, kot je že navedeno, pazilo le na tiste kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, le-teh pa v zamudni sodbi sodišča prve stopnje ni našlo.

ZPP v 1. odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji:

- da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

- da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP);

- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

- da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pasivnost toženca je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe, zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Drugače pa je pri uporabi prava. To pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil materialno pravo uporabiti na tak način, kot takrat, kadar gre za kontradiktorno sodbo.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odločalo glede ničnosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je po oceni pritožbenega sodišča svojo odločitev pravilno oprlo na določila 4. odstavka 318. člena ZPP, ki sicer določa, da ne glede na določbo prejšnjega odstavka navedenega člena, ko mora sicer sodišče toženi stranki s sklepom določiti rok za odpravo nesklepčnosti tožbe, sodišče odloči, da tožniku ne bo določilo roka za odpravo nesklepčnosti tožbe, ampak toženi zahtevek po izteku roka za odgovor za tožbo zavrne, če je očitno, da tožnik nesklepčnosti tožbe ne bo mogel odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče se strinja, da dejstvo, da če odpoved pogodbe o zaposlitvi nima vseh sestavin in pravnega pouka, ne utemeljuje tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožba tožnika je dejansko nesklepčna, utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz navedb v tožbi. Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. – OZ) v 86. členu ureja ničnost in določa, da pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom je nična, če namen kakšnega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne odkazuje kaj drugega. Tožnik v konkretnem primeru ni navajal nobenih razlogov, ki bi kazali na ničnost, zato je odločitev sodišča, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev ničnosti, pravilna.

Tožnik si tudi zmotno razlaga, da je lahko zamudna sodba le ugodilna ali samo zavrnilna, navedeno namreč iz določila 318. člena ZPP, ki sicer ureja zamudno sodbo, ne izhaja. Prav tako ni mogoče slediti tožnikovemu pravnemu razlogovanju, da bi moralo sodišče razpisati narok za glavno obravnavo in zadevo razčistiti, prav nasprotno, sodišče v primeru, ko so izpolnjeni razlogi za izdajo zamudne sodbe ne more zadeve obravnavati na naroku za glavno obravnavo. Pa tudi sicer se zamudna sodba po izrecnem določilu 2. odstavka 338. člena ZPP ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.


Zveza:

ZPP člen 318, 318/1, 318/4. OZ člen 86.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
02.09.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU2Mzc2