VDSS sodba Pdp 1152/2012

Jedro

Tožnica je iz razlogov na strani delodajalca podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je na podlagi 2. odstavka 112. člena ZDR upravičena do odpravnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici v roku 8 dni iz naslova odpravnine obračuna znesek ... EUR bruto, od njega odvede davek, tožnici pa izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2012 dalje do plačila (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici iz naslova plač za december 2011, januar 2012, februar 2012, marec 2012 in april 2012 obračuna v izreku navedene zneske, od njih odvede davke in prispevke, tožnici pa izplača v izreku navedene neto zneske (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici iz naslova stroškov v zvezi z delom plača 1.243,54 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih v izreku navedenih zneskov do plačila (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici iz naslova regresa za letni dopust za leto 2010 obračuna bruto znesek 743,15 EUR, za leto 2011 znesek 748,10 EUR bruto in za leto 2011 znesek 238,46 EUR bruto in ji po odvodu davkov izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. tistega leta na katerega se je regres nanašal (prvi odstavek IV. točke izreka), zavrnilo kar je tožnica iz naslova regresa za letni dopust zahtevala več (drugi odstavek IV. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici iz naslova materialnih stroškov plača znesek 40,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2012 (točka V. izreka) in da ji povrne stroške postopka v višini 477,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka VI izreka).

Zoper takšno zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče zamudno sodbo utesni za znesek 2.614,28 EUR. Navaja, da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi v bruto znesku ... EUR. Obračun prejemkov (neto plača + prevoz + malica) za čas od decembra 2011 do aprila 2012 znaša 4.529,59 EUR, materialni stroški znašajo 40,96 EUR, regres za letni dopust za leta 2010, 2011 in 2012 znaša v neto znesku 1.445,40 EUR, kar pomeni, da ostaja dolg v višini 6.015,95 EUR. Tožena stranka je k pritožbi priložila plačilne liste, obračun regresa za letni dopust, izpise plačilnega prometa za tožnico ter pogodbo o zaposlitvi.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe (tožena stranka ne more imeti interesa za izpodbijanje zavrnilnega dela prvostopenjske sodbe) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilo uporabo materialnega prava.

Pritožbene navedbe sicer niso povsem razumljive, vendar je očitno, da tožena stranka uveljavlja, da tožnici iz naslova neizplačanih plač, povračila stroškov prevoza na delo in z dela, stroškov prehrane med delom ter regresa za letni dopust, dolguje manj od dosojenih zneskov. Tožena stranka je pritožbi priložila tudi plačilne liste za sporno obdobje (te je v spis vložila tudi tožnica), obračun regresa za letni dopust za leta 2010, 2011 in 2012, bančni izpisek za tožnico ter pogodbo o zaposlitvi in aneks k tej pogodbi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila v roku iz 1. odstavka 277. člena ZPP, zato je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali so izpolnjeni v 1. odstavku 318. člena ZPP našteti pogoji za izdajo zamudne sodbe. Ti pogoji so:

- da je tožba pravilno vročena toženi stranki v odgovor;

- da ne gre za zahtevek, s katerim stranka ne more razpolagati;

- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

- da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožnica ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bili izpolnjeni vsi navedeni pogoji, pritožbeno sodišče pa s tem soglaša.

Dejansko se vse pritožbene navedbe nanašajo na pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa zamudne sodbe iz tega razloga ni možno izpodbijati (2. odstavek 383. člena ZPP).

Tožnica je iz razlogov na strani delodajalca podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je na podlagi 2. odstavka 112. člena ZDR upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Glede na tožbeno navedbo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena v času od 15. 1. 2010 do 23. 4. 2012, je tožnica v skladu z 1. alineo 2. odstavka 109. člena ZDR opravičena do odpravnine v višini ene petine osnove iz 1. odstavka 109. člena ZDR za vsako leto dela pri toženi stranki. Osnova za izračun odpravnine predstavlja povprečna mesečna plača, ki jo je tožnica prejela v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo oziroma plača, ki bi jo morala prejeti, saj tožena stranka tožnici plače ni izplačevala. Povprečna plača tožnice za zadnje 3 mesece pred odpovedjo znaša ... EUR, zato je tožnica glede an delovno dobo pri toženi stranki upravičena do vtoževanega zneska ... EUR bruto.

Plačo za sporno obdobje tožnica vtožuje v zneskih, ki jih je tožena stranka sama navedla v plačilnih listah. Te zneske upošteva tudi tožena stranka v pritožbi, saj v pritožbi zatrjevani znesek predstavlja seštevek plačilnih list za sporno obdobje. Pač pa tožnica višje zneske, kot izhajajo iz plačilnih list, vtožuje iz naslova povračila stroškov prehrane med delom in povračila stroškov prevoza na delo in z dela. Glede na to, da tožena stranka ni odgovorila na tožbo je sodišče prve stopnje za resnično moralo šteti tudi navedbo, da je nadomestilo stroškov prevoza na delo in z dela za tožnico znašalo 6,00 EUR na dan in da je imela pravico do povrnitve stroškov prehrane med delom v višini 5,00 EUR dnevno. Iz teh navedb pa izhaja vtoževana posledica, to je da je tožena stranka iz tega naslova za obdobje od julija 2011 do aprila 2012 dolžna izplačati znesek 1.243,54 EUR.

Glede na to, da pritožba ne navaja ničesar glede regresa za letni dopust za leta 2010, 2011 in 2012 je možno sklepati, da tožena stranka šteje, da je to obveznost tožnici že poravnala. Vendar pa tudi za ta del tožbenega zahtevka velja, da je sodišče prve stopnje za resnično moralo šteti tožbeno navedbo, da tožena stranka tožnici dolguje regres za letni dopust za navedeno obdobje. Nenazadnje je tožnica tožbi priložila potrdilo tožene stranke o tem, da tožnici regres za letni dopust za leta 2010, 2011 in 2012 ni bil izplačan (priloga A5).

Tožnica je v tožbi pravilno navedla višino minimalnega regresa za letni dopust za posamezno leto, vendar pa ni upoštevala, da so to bruto zneski, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ki je toženi stranki naložilo, da tožnici regres za letni dopust obračuna od v tožbi navedenih bruto zneskov in tožnici po odvodu davkov izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska.

Pritožba odločitve o plačilu materialnih stroškov v višini 40,96 EUR niti ne izpodbija, saj ta znesek prišteva dolgu, ki ga priznava. Ker tožena stranka ni odgovorila na tožbo, je za resnično potrebno šteti tudi tožbeno navedbo, da tožena stranka tožnici dolguje tudi povrnitev zneska 40,96 EUR in sicer za stroške potnega naloga in poštne stroške, ki jih je tožnica založila iz svojega denarja. Obveznost povračila stroškov, ki jih ima delavec pri opravljanju del in nalog na službenem potovanju izhaja iz določbe 1. odstavka 130. člena ZDR. Obveznost povrniti založene poštne stroške pa izhaja že iz splošnega pravila 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007) o tem da je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan vrniti prejeto.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

29.07.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 280/2016
• VDSS sodba Pdp 821/2011
• VDSS Sodba Pdp 400/2018