VDSS sodba Pdp 857/2012

Jedro

Pri izdaji zamudne sodbe gre za postopek pri sodišču, v katerem se neposredno ne izvajajo dokazi in se ne izvede obravnava. Dejansko temelji institut zamudne sodbe na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo, ker ne poda odgovora na tožbo oziroma ga vloži po predpisanem roku, priznava kot točne navedbe tožeče stranke, s katerimi ta utemeljuje tožbeni zahtevek, pri čemer na takšen način priznava tudi tiste navedbe, ki zanjo niso ugodne. Zato postanejo tožbene navedbe nesporne in jih ni potrebno dokazovati ter izpodbijati po vsebini. To pomeni, da stranka v nadaljevanju postopka ne more uspešno oporekati višini priznanih terjatev. Zamudna sodba se namreč iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more več izpodbijati, iz pritožbenih navedb tožene stranke pa izhaja prav vsebinsko oporekanje odločitvi, da tožnica v spornem času ni bila upravičena do zahtevane razlike v plači oziroma regresa za prehrano ter prevoznih stroškov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna za tožnico obračunati plačo za mesec november 2011 v višini ... EUR bruto in ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto znesek, zmanjšan za že izplačanih 1.114,07 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 59,97 EUR od 20. 12. 2011 dalje do plačila; toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici obračunati plačo za mesec december 2011 v višini … EUR bruto in ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 1.174,04 EUR od 20. 1. 2012 dalje do plačila; toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici plačati 84,00 EUR iz naslova povračila stroškov prehrane na delu za mesec december 2011, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 20. 1. 2012 dalje do plačila; toženi stranki je naložila, da je dolžna tožnici plačati 353,81 EUR iz naslova povračila stroškov prevoza na delo in z dela za mesec december 2011, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 20. 1. 2012 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več, to je plačilo 205,14 EUR neto zneska za mesec november 2011, plačilo 1.174,04 EUR neto zneska za mesec december 2011, plačila stroškov prehrane, ki presega 84,00 EUR za mesec december 2011 ter plačilo stroškov prevoza na in z dela, ki presega 353,81 EUR za mesec december 2011, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je sodišče zavrnilo (II. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 376,20 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka).

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da se pritožuje v delu ugoditve tožbenih zahtevkov iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je tožnica v spornem obdobju dobila v celoti izplačano plačo za mesec november 2011, skupaj z dodatki za malico in prevoz. Nihče ne upošteva tudi akontacijo v višini 500,00 EUR, ki jo je prejela tožnica na svojo zahtevo pred pričetkom zaposlitve, saj je denar potrebovala za preživetje. Ne strinja se tudi z naloženim plačilom plače za mesec december 2011 v višini ... EUR bruto, kakor tudi ne z izplačilom zneska 353,81 EUR iz naslova prevoznih stroškov. Tožnica je bila v tem mesecu na gradbišču samo 16 ur, zaradi česar do takšnih izplačil ni upravičena. Enako velja tudi za povračilo stroškov iz naslova prehrane. Sporna zadeva se lahko medsebojno uredi z izvensodno poravnavo, zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče o tožbenih zahtevkih pravilno razsodilo. Tožena stranka bi lahko izpodbijala sodbo le zaradi bistvenih postopkovnih kršitev ali zmotne uporabe materialnega prava, ne pa zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Pri tem ni preizkušalo sodbe zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega stanja, saj se zamudna sodba iz tega razloga skladno z določbo 2. odstavka 338. člena ZPP ne more izpodbijati. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri sprejeti zamudni sodbi v delu, ki ga izpodbija pritožba, pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega ni ugotovilo, da bi sodišče prve stopnje v zvezi z izdano sodbo kršilo bistvene postopkovne kršitve, na katere se mora paziti po uradni dolžnosti.

V tem sporu je bilo o tožničinih zahtevkih odločeno z zamudno sodbo. Pogoji za izdajo zamudne sodbe so določeni v 318. členu ZPP. Po navedeni določbi je mogoče izdati takšno sodbo v primeru, če tožena stranka ne odgovori na tožbo v roku 30 dni po prejemu tožbe, kot je to opredeljeno v 277. členu ZPP. V tej zvezi morajo biti izpolnjeni še naslednji pogoji:

1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor,

2. da ne gre za zahtevek s katerim stranke ne morejo razpolagati,

3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi,

4. da dejstva, na katera se opirajo tožbeni zahtevki, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pri izdaji zamudne sodbe gre za postopek pri sodišču, v katerem se neposredno ne izvajajo dokazi in se ne izvede obravnava. Dejansko temelji institut zamudne sodbe na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo, ker ne poda odgovora na tožbo oziroma ga vloži po predpisanem roku, priznava kot točne navedbe tožeče stranke, s katerimi ta utemeljuje tožbeni zahtevek, pri čemer na takšen način priznava tudi tiste navedbe, ki zanjo niso ugodne. Zato postanejo tožbene navedbe nesporne in jih ni potrebno dokazovati ter izpodbijati po vsebini. To pomeni, da stranka v nadaljevanju postopka ne more uspešno uveljaviti in oporekati višini priznanih terjatev. Zamudna sodba se namreč iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more več izpodbijati, iz pritožbenih navedb tožene stranke pa izhaja prav vsebinsko oporekanje odločitvi, da tožnica v spornem času ni bila upravičena do zahtevane razlike v plači oziroma regresa za prehrano ter prevoznih stroškov v mesecih novembra in decembra 2011.

Tožena stranka se glede na obrazložene pravne razloge v sodbi ne more uspešno sklicevati tudi na dejstvo, da je ob začetku delovnega razmerja izročila tožnici 500,00 EUR kot akontacijo z namenom premostitve njenih finančnih težav. Vendar takšno izplačilo tožene stranke ne more v ničemer spremeniti odločitev v izpodbijanem delu sodbe, seveda pa to lahko predstavlja predmet obravnave v izvršilnem postopku v zvezi z dokončno izpolnitvijo dajatev po pravnomočni sodbi.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica je v zvezi z odgovorom na pritožbo priglasila stroške. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da njen odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve, zato je odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

29.07.2013

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1521/2009
• VSL sodba I Cpg 1283/2014
• VSL sodba II Cp 100/2015