VDSS sodba Pdp 848/2012

Jedro

Z enostransko ustno izjavo volje delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi, vendar je takšna odpoved nezakonita. ZDR določa načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi, med temi načini pa je tudi redna in izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki pa mora biti izražena v pisni obliki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 2012, ki je bila tožeči stranki ustno podana dne 4. 3. 2012 nezakonita (I. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji za čas od prenehanja delovnega razmerja dalje, to je od 29. 2. 2012 priznati delovno dobo, ji od 29. 2. 2012 do vrnitve na delo oziroma do 18. 7. 2013 obračunati vse zapadle bruto mesečne plače v višini ... EUR bruto, odvesti pripadajoče davke in prispevke ter nato izplačati ustrezno neto zneske plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti od zapadlosti posameznega obroka (19. dne v mescu) dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (prvi odstavek II. točke izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več, to je izplačilo konkretnih neto zneskov plač od 29. 2. 2012 dalje do vrnitve nazaj na delo oziroma do 18. 7. 2013, je zavrnilo (drugi odstavek II. točke izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skupnem znesku 328,20 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka).

Zoper ugodilni del zamudne sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi zmotne ugotovitve dejanske stanja kot posledice napačne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče zamudno sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže, oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede bistvenih kršitev določb postopka navaja, da je eden izmed zakonskih določenih predpostavk za izdajo zamudne sodbe tako imenovana sklepčnost tožbe, to je, da s strani tožeče stranke zahtevana pravna posledica izhaja iz dejstev in dokazov, ki jih navaja v tožbi. Če tožba ni sklepčna, se zamudna sodba ne sme izdati. Navaja, da tožba ni bila sklepčna, ker je tožeča stranka zatrjevala, da ji je tožena stranka ustno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, naše delovno pravo pa ne pozna in ne predvideva ustne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč le tiste oblike odpovedi, ki jih zakon izrecno in kogentno določa. Omenjene oblike odpovedi delovnega razmerja so pravni „tipusi“ v okviru katerih se giblje možnost odpovedati delavcu delovno razmerje in znotraj slednjih se tudi presoja, ali je konkretni primer odpovedi bil zakonit ali ne. To pomeni, da je možno tožbo na reintegracijo vložiti le v primeru, da je bila delavcu podana odpoved delovnega razmerja. Podana odpoved je torej spodnja premisa pravnega silogizma, ki utemeljuje reintegracijski zahtevek. V obravnavanem primeru pa delavcu ni bila podana odpoved. Ustna odpoved, ki zatrjuje, in ki ni z ničemer izkazana, ne more biti pravno upoštevna odpoved, ki bi jo bilo mogoče upoštevati v predmetnem postopku za sodno varstvo pred delovnim sodiščem. Obstoj ustne odpovedi ni delavec z ničemer izkazal, razen z lastno trditvijo, da ga je tožena stranka že 4. 3. 2012 ustno obvestila, da ga ne potrebuje več. Zaradi navedenega je tožba nesklepčna in bi jo moralo sodišče zavreči. Nadalje navaja, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno, na podlagi napačno uporabljenega materialnega prava pa je bilo tudi dejansko stanje narobe ugotovljeno. Tožeča stranka je dokazala le, da je tožena stranka tožečo stranko odjavila iz obveznih zavarovanj, vendar ne zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč zaradi sklenjenega pisnega sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 2012. Ker je delovno razmerje že prenehalo na podlagi sporazuma z dne 28. 2. 2012, tudi ni mogla biti dne 4. 3. 2012 odpovedana pogodba o zaposlitvi. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela zamudne sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), pri čemer je upoštevalo določbo 2. odstavka 338. člena ZPP, ki določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je tako opravilo preizkus glede bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter glede pravilne uporabe materialnega prava, ni pa upoštevalo tistih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Sodišče izda zamudno sodbo v skladu s 318. členom ZPP, če tožena stranka v roku iz 277. člena tega zakona ne odgovori na tožbo in če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; da ne gre za zahtevek s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP); da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih predloži tožeča stranka in dejstvi, ki so splošno znana.

Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da tožena stranka dne 4. 3. 2012 tožniku ni ustno odpovedala pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 2012, kot je zatrjeval tožnik v tožbi. Institut zamudne sodbe temelji na teoriji afirmativne litiskontestacije, po kateri se šteje, da stranka, ki odgovora na tožbo ne poda, priznava navedbe, ki jih tožnik v tej tožbi zatrjuje. Opustitev odgovora na tožbo ima za posledico ugotovitev, da tožena stranka priznava navedbe tožnika. Ob upoštevanju navedenega je torej potrebno šteti dejstva, ki jih je tožnik navedel v tožbi, za resnična in tudi to, da se je tožena stranka s temi dejstvi kot resničnimi strinjala. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku dne 4. 3. 2012 odpovedala pogodbo o zaposlitvi brez odpovednega roka, je pravilno sklepalo, da bi lahko šlo le za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 110. in 111. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR), ki pa bi morala biti izdana v pisni obliki v skladu s 1. odstavkom 86. člena ZDR, ki določa, da mora biti izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi izražena v pisni obliki. Prav tako bi morala tožena stranka pred tem tožniku omogočiti zagovor po določbi 2. odstavka 83. člena ZDR. Ker ni tako postopala, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila podana odpoved nezakonita.

Glede na navedeno niso utemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da ni mogoče ustno odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Z enostransko ustno izjavo volje delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi, vendar je takšna odpoved nezakonita. ZDR določa načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi, med temi načini pa je tudi redna in izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki pa mora biti izražena v pisni obliki. Ker ZDR določa, da mora biti odpoved izražena v pisni obliki, s tem eksplicitno določa distinkcijo med odpovedjo, ki je izražena v pisni obliki in tako, ki ni izražena v pisni obliki, torej je podana delavcu ustno kot enostranska izjava volje delodajalca. Nelogično je zato sklicevanje tožene stranke na določbe ZDR, ki da naj ne bi določale ustne odpovedi. V kolikor ustna odpoved sploh ne bi bila pojmovno mogoča, ZDR ne bi govoril o pisno izraženi odpovedi, ker to ne bi bilo potrebno. Prav zato ZDR določa vrste odpovedi pogodb o zaposlitvi in postopke za njihovo podajo, česar pa tožena stranka pri podaji svoje ustne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni upoštevala. Posledično ne morejo biti utemeljene obsežne pritožbene navedbe, da tožba ni sklepčna. Iz navedb tožeče stranke, za katere se šteje, da jih tožena stranka priznava kot resnične, izhaja, da sta stranki dne 28. 2. 2012 sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 28. 2. 2012 do 18. 7. 2013, tožena stranka pa je nezakonito že dne 4. 3. 2012 na delovišču v Nemčiji tožniku ustno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožba je sklepčna tudi v delu, ki se nanaša na plačilo vtoževene plače za obravnavano obdobje, saj je bila plača določena v pogodbi o zaposlitvi v višini ...EUR bruto oziroma ... EUR neto.

Pritožbeno zatrjevanje o tem, da naj bi pravdni stranki že dne 28. 2. 2012 sklenili sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, pomeni pritožbeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa pri presoji zamudne sodbe ni dopusten pritožbeni razlog (drugi odstavek 338. člena ZPP).

Ker torej niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je pazilo po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.

Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k boljši razjasnitvi stvari, zato tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu s 155. členom ZPP.

Datum zadnje spremembe:

29.07.2013

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 3261/2013
• VDSS sodba in sklep Pdp 712/2010
• Sklep III Ips 17/2003