VDSS sodba Pdp 665/2012

Jedro

Ker je dolžan delodajalec delavcu, ki je v bolniškem staležu, tudi v daljšem obdobju (nad 30 delovnih dni) izplačati nadomestilo plače v breme zdravstvenega zavarovanja, je odločitev sodišča, ki je tožbenemu zahtevku v tem delu ob izpolnjenih pogojih za izdajo zamudne sodbe ugodilo, materialno pravno pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z zamudno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za obdobje od avgusta 2011 do decembra 2011 obračunati nadomestilo plač in sicer od vsakomesečnega bruto zneska v višini 734,15 EUR odvesti predpisane davke in prispevke in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne za znesek iz preteklega meseca do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 248,04 EUR, v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti dalje do plačila (II. točka izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, to je plačilo po višini neto opredeljenih zneskov, je zavrnilo (III. točka).

Zoper zamudno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka se ne strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, ko je navedlo, da ni imelo razloga, da ne bi poklonilo vere tožniku in je zato utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku. Prav tako sodišče prve stopnje ni pravilno odločilo o plačilu stroškov, saj je pod II. točko zapisalo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 248,04 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti dalje do plačila, tak izrek pa ni pravilen, kajti pravdni stroški se plačajo šele od pravnomočnosti dalje. Navaja tudi, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo, da je bila tožba pravilno vročena. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je tožena stranka pravna oseba z registriranim sedežem na določenem naslovu. Če pravna oseba ne prevzema poštnih pošiljk, prevzema riziko pravdnih posledic. Priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo zamudno sodbo v izpodbijanim delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še navaja:

Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožena stranka v pritožbi zgolj pavšalno sklicuje na to, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene kršitve določb postopka, ki jih v pritožbi ne opredeli. Zaradi tega, je pritožbeno sodišče, kot je že navedeno, pazilo le na tiste kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, le-teh pa v zamudni sodbi sodišča prve stopnje ni našlo.

ZPP v 1. odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji:

- da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

- da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP);

- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

- da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pasivnost toženca je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe, zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Drugače pa je pri uporabi prava. To pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil materialno pravo uporabiti na tak način, kot takrat, kadar gre za kontradiktorno sodbo.

Sodišče prve stopnje je, čeprav ni tega izrecno zapisalo, zamudno sodbo izdalo skladno s 318. členom ZPP. Ugotovilo je, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena, vendar ta nanjo ni odgovorila v 30 dnevnem roku po določilih 277. člena ZPP. Pritožba sicer navaja, da toženi stranki tožba ni bila pravilno vročena, vendar ne pojasni razloga. Kot izhaja iz vročilnice pripete k pozivu tožene stranke za podajo odgovora na tožbo na l. št. 3-4, je bila tožba toženi stranki vročena dne 25. 1. 2012 na sedežu tožene stranke, zato je vročitev pravilna. Ker tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, je sodišče prve stopnje pravilno preverilo in ugotovilo, da so podani vsi razlogi za izdajo zamudne sodbe. Zahtevek za obračun in izplačilo nadomestil plač ni zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP). Utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, pa tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Iz pritožbenih navedb ne izhaja, zakaj in s čim se tožena stranka ne strinja. Ker je dolžan delodajalec delavcu v času daljše odsotnosti z dela (nad 30 delovnih dni) v primeru nezmožnosti za delo delavca zaradi bolniškega staleža, izplačati nadomestilo plače v breme zdravstvenega zavarovanja (3. odstavek 137. člena Zakona o delovnih razmerjih – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), je odločitev sodišča, ki je tožbenemu zahtevku za izplačilo nadomestila plače za čas od avgusta 2011 do decembra 2011 ugodilo, materialno pravno pravilna.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da odločitev o stroških postopka, glede teka zakonskih zamudnih obresti, ni pravilna. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti je pravilna. Odločitev o stroških postopka postane pravnomočna in izvršljiva z iztekom paricijskega roka, če seveda ni pritožbe in takrat stroški postopka zapadejo v plačilo. Ker je nasprotna stranka s plačilom v zamudi, je poleg glavnice stroškov, dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti (378. člen Obligacijskega zakonika – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni vsi potrebni zakonsko določeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, zato je pritožba tožene stranke neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, skladno s 154. in 165. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške, tožeča stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

23.05.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1207/2011
• VDSS sodba Pdp 623/2014
• VDSS sodba in sklep Pdp 565/2008