VDSS sodba Pdp 658/2012

Jedro

Domnevni dogovor, ki naj bi ga toženec sklenil z zaposlenimi delavci, o tem, da toženec ne bo odgovarjal na tožbe, delavci pa bodo tožbe zoper toženca umaknili, ne more biti pravno upošteven pritožbeni razlog (gre za uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja), zaradi katerega bi bila zamudna sodba, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje ob izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka 318. člena ZPP, nezakonita ali nepravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožniku za leta 2008, 2009, 2010 in 2011 iz naslova regresa za letni dopust obračuna bruto znesek 735,00 EUR za vsako leto, od teh zneskov odvede davke in tožniku izplača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. tistega leta, na katero se posamezni regres nanaša (I. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku povrne nastale stroške postopka v znesku 187,82 EUR, v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti dalje do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več ali drugače, to je plačilo po višini opredeljenih neto zneskov regresa za letni dopust, to je vsakič 606,35 EUR (III. točka izreka).

Zoper takšno zamudno sodbo je pritožuje toženec. Navaja, da na tožbo ni odgovoril, ker je z zaposlenimi sklenil dogovor, da bo odstopil od zahtevkov za povrnitev velike materialne škode, ki so jo delavci iz velike malomarnosti povzročili na treh objektih, delavci pa so mu obljubili, da bodo tožbe umaknili. Na teh objektih so delali praktično vsi zaposleni, konkretne posamične odgovornosti se ni dalo ugotoviti, saj je šlo za verigo strokovno monterskih napak oziroma za nespoštovanje pravil stroke. Zaposleni so regres za leto 2008 dobili, kar toženec dokazuje z bančnim izpiskom. V letu 2011 so nekateri zaposleni delali le do 28. 2. 2011, nekateri pa do 31. 5. 2011, vendar to iz tožbe ni razvidno, oziroma je v tožbi zatrjevano drugače, čeprav je bilo to dejstvo tožniku ves čas dobro znano.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijani del zamudne sodbe (toženec ne more imeti interesa za izpodbijanje zavrnilnega dela izpodbijane zamudne sodbe) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Vse pritožbene navedbe se dejansko nanašajo na uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar pa 2. odstavek 338. člena ZPP izrecno določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ne more upoštevati pritožbenih navedb o dogovoru, ki naj bi ga toženec sklenil z zaposlenimi delavci, kakor tudi ne navedb o tem, da je regres za letni dopust za leto 2008 že plačan ter da so bili delavci pri njem zaposleni le do 28. 2. 2011 oziroma do 31. 5. 2011.

Toženec ni odgovoril na tožbo, ki mu je bila pravilno vročena v odgovor, zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da so izpolnjeni tudi preostali pogoji, ki jih določa 318. člen ZPP, zakonito izdalo izpodbijano zamudno sodbo. Prvi odstavek 318. člena ZPP namreč določa, da sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni naslednji pogoji:

- da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor;

- da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati;

- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

- da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Tožnik s tožbo zahteva plačilo regresa za letni dopust za leta 2008, 2009, 2010 in 2011, kar je zahtevek, s katerim stranke lahko razpolagajo. Izpolnjen je tudi nadaljnji pogoj, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Tožnik v tožbi navaja, da je v spornem obdobju bil zaposlen pri toženi stranki, da je pri njej zaposlen še sedaj in da regresa za letni dopust za to obdobje ni prejel. Iz takšnih navedb pa izhaja vtoževana posledica, to je dolžnost plačila regresa za letni dopust. Izpolnjen je tudi zadnji od zahtevanih pogojev, to je, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik. Tožnik je tožbi priložil le opomin, ki ga je njegov pooblaščenec poslal tožencu pred vložitvijo tožbe. V tem opominu pa je tako kot v tožbi navedeno, da je tožnik zaposlen pri tožencu in da ni prejel regresa za letni dopust za leta 2008, 2009, 2010 in 2011.

Kadar tožena stranka ne odgovori na tožbo, se šteje, da je res vse, kar je navedeno v tožbi. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje moralo šteti, da je res tudi to, da je tožnik še vedno zaposlen pri tožencu (tožba je bila vložena 8. 12. 2011). Posledično ni možno upoštevati toženčevega dokazovanja, da je tožniku delovno razmerje pri tožencu prenehalo 28. 2. 2011, kakor tudi ne zatrjevanja, da je bil regres za letni dopust za leto 2008 že plačan.

Domnevni dogovor, ki naj bi ga toženec sklenil z zaposlenimi delavci o tem, da toženec ne bo odgovarjal na tožbe, delavci pa bodo tožbe zoper toženca umaknili, ne more biti pravno upošteven razlog (gre za uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja), zaradi katerega zoper toženca sodišče prve stopnje ne bi smelo izdati zamudne sodbe, čeprav ta ni odgovoril na tožbo in so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, kakor so določeni v 1. odstavku 318. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo vtoževane zneske regresa za letni dopust. V letu 2008 je za toženca veljala Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. RS, št. 26/91, 129/2004), ki je v 53. členu določala, da delavcu pripada enkrat letno regres za letni dopust v višini najmanj 60 % bruto osebnega dohodka v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece. Vtoževani znesek 735,00 EUR ne presega tega zneska. Za leti 2009 in 2010 je veljala kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 18/2008), ki je v 45. členu določala, da regres za letni dopust v letih 2009 in 2010 znaša najmanj 735,00 EUR, kolikor tožnik tudi vtožuje. Za leto 2011 so veljale Spremembe in dopolnitve Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 55/2010), ki v 5. členu določa, da regres za letni dopust za leto 2011 znaša najmanj 735,00 EUR, kolikor je sodišče prve stopnje tožniku tudi dosodilo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.

Datum zadnje spremembe:

23.05.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 657/2012, enako Pdp 660/2012
• VDSS sodba Pdp 659/2012
• VDSS sodba Pdp 360/2012, enako Pdp 369/2012, Pdp 370/2012