VDSS sodba Pdp 657/2012

Jedro

Domnevni dogovor, ki naj bi ga toženec sklenil z zaposlenimi delavci, o tem, da toženec ne bo odgovarjal na tožbe, delavci pa bodo tožbe zoper toženca umaknili, ne more biti pravno upošteven pritožbeni razlog (gre za uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja), zaradi katerega bi bila zamudna sodba, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje ob izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka 318. člena ZPP, nezakonita ali nepravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z sodišče prve stopnje je tožencu z zamudno sodbo naložilo, da tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leta 2009, 2010 in 2011 obračuna bruto znesek 735,00 EUR (za vsako leto), od tega zneska odvede davek in plača pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. tistega leta, na katero se posamezni regres nanaša (točka I izreka) in, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 159,72 EUR, v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti dalje do plačila (točka II izreka). Višji oziroma drugačen zahtevek tožnika na plačilo neto zneskov regresa za letni dopust v višini 606,35 EUR za vsako vtoževano leto pa je zavrnilo (točka III izreka).

Zoper takšno zamudno sodbo se pritožuje toženec. Navaja, da na tožbo ni odgovoril, ker je z zaposlenimi sklenil dogovor in so mu delavci obljubili, da bodo tožbe umaknili. Toženec se je z delavci dogovoril, da bo odstopil od zahtevkov za povrnitev velike materialne škode, ki so jo delavci povzročili na dveh objektih zaradi velike malomarnosti. Na teh objektih so delali praktično vsi zaposleni, konkretne posamične odgovornosti pa se ni dalo ugotoviti, saj je šlo za verigo strokovno monterskih napak oz. za nespoštovanje pravil stroke. Zaradi takšnega dogovora tožena stranka ni odgovorila na tožbo in tudi ne na ostale tožbe v istovrstnih sporih. V letu 2011 so nekateri zaposleni delali le do 28. 2. 2011, nekateri pa do 31. 5. 2011. Toženec se sicer pritožuje na sodbo v celoti, ker pa za izpodbijanje zavrnilnega dela nima pravnega interesa, je pritožbeno sodišče štelo, da se pritožuje le zoper ugodilni del zamudne sodbe in odločitev o stroških postopka.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da je zamudna sodba materialno pravno pravilna in da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Vse pritožbene navedbe, se dejansko nanašajo na uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar pa 2. odstavek 338. člena ZPP izrecno določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ne more upoštevati pritožbenih navedb o dogovoru, ki naj bi ga toženec sklenil z zaposlenimi delavci, kakor tudi ne navedb o tem, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen le do 28. 2. 2011.

Toženec ni odgovoril na tožbo, ki mu je bila pravilno vročena v odgovor, zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da so izpolnjeni tudi preostali pogoji, ki jih določa 318. člen ZPP, zakonito izdalo izpodbijano zamudno sodbo. Prvi odstavek 318. člena ZPP namreč določa, da sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni naslednji pogoji:

- da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor;

- da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati;

- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

- da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Tožnik s tožbo zahteva plačilo regresa za letni dopust za leta 2009, 2010 in 2011, kar je zahtevek, s katerim stranke lahko razpolagajo. Izpolnjen je tudi nadaljnji pogoj, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Tožnik v tožbi navaja, da je v spornem obdobju bil zaposlen pri toženi stranki, da je pri njej zaposlen še sedaj in da regresa za letni dopust za to obdobje ni prejel. Iz takšnih navedb pa izhaja vtoževana posledica, to je dolžnost plačila regresa za letni dopust. Izpolnjen je tudi zadnji od zahtevanih pogojev, to je, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik. Tožnik je tožbi priložil le opomin, ki ga je njegov pooblaščenec poslal tožencu pred vložitvijo tožbe. V tem opominu pa je tako kot v tožbi navedeno, da je tožnik zaposlen pri tožencu in da ni prejel regresa za letni dopust za leta 2008, 2009, 2010 in 2011.

Kadar tožena stranka ne odgovori na tožbo, se šteje, da je res vse, kar je navedeno v tožbi. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje moralo šteti, da je res tudi to, da je tožnik še vedno zaposlen pri tožencu (tožba je bila vložena 8. 12. 2011). Posledično ni možno upoštevati toženčevega dokazovanja, da je tožniku delovno razmerje pri tožencu prenehalo 28. 2. 2011.

Domnevnega dogovora, ki naj bi ga toženec sklenil z zaposlenimi delavci o tem, da toženec ne bo odgovarjal na tožbe, delavci pa bodo tožbe zoper toženca umaknili, ni moč upoštevati, ker gre za uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo vtoževane zneske regresa za letni dopust. Za leti 2009 in 2010 je veljala Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 18/2008), ki je v 45. členu določala, da regres za letni dopust v letih 2009 in 2010 znaša najmanj 735,00 EUR, kolikor tožnik tudi vtožuje. Za leto 2011 so veljale Spremembe in dopolnitve Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 55/2010), ki v 5. členu določa, da regres za letni dopust za leto 2011 znaša najmanj 735,00 EUR, kolikor je sodišče prve stopnje tožniku tudi dosodilo.

Glede na navedeno je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo zamudno sodbo, saj je ugotovilo, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.

Datum zadnje spremembe:

23.05.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 658/2012
• VDSS sodba Pdp 659/2012
• VDSS sodba Pdp 360/2012, enako Pdp 369/2012, Pdp 370/2012