VDSS sodba Pdp 641/2012

Jedro

Zamudne sodbe se ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi predloženih dokazov (sporazuma o plačilu) ni mogoče upoštevati. Dejstvo, da je dolgovan znesek že delno poravnala, pa tožena stranka lahko uveljavljala v morebitnem izvršilnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba v izpodbijanem delu.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna obračunati tožniku regres za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 734,15 EUR, od tega zneska odvesti davek, tožniku pa izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. Kar je tožnik zahteval več, to je zakonske zamudne obresti od bruto zneska, je zavrnilo (I. točka). Sodišče je razsodilo, da je tožena stranka dolžna obračunati tožniku regres za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 748,10 EUR, od tega zneska odvesti davek, tožniku pa izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. Kar je tožnik zahteval več, to je zakonske zamudne obresti od bruto zneska, je zavrnilo (II. točka). V nadaljevanju je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 131,64 EUR, v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka).

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper zamudno sodbo v ugodilnem delu, kjer je sodišče odločalo o izplačilu regresa za letni dopust za leto 2011, v bruto znesku 748,10 EUR in navaja, da je bila podana izjava – medsebojna poravnava med toženo stranko in tožnikom, da so urejene vse medsebojne obveznosti v celoti z dne 9. 6. 2012, v kateri se tožnik odpoveduje plačilu zamudnih obresti za regres za letni dopust za leto 2010 od 2. 7. 2010 do 9. 6. 2012. Navaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 11. 2. 2010 do 30. 11. 2010, v dokaz pa prilaga potrdilo o prijavi in odjavi ter odpoved delovnega razmerja tožnika iz osebnih razlogov ter izjavo tožnika. Ne držijo torej navedbe tožnika, da je bil zaposlen pri toženi stranki od 11. 2. 2010 do marca 2011, ampak do 30. 11. 2010. Tožena stranka v pritožbi prilaga vrsto dokazov, ki izkazujejo njene trditve. Navaja tudi, da ni mogla podati odgovora na tožbo iz razloga, ker dela v tujini od 18. 7. 2011 naprej pri družbi A GmbH., od 28. 11. 2011 pa dela v družbi B. GmbH. Dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek so v nasprotju z dejstvi, ki so tožniku znana in jih ni v celoti predočil sodišču, ki je izdalo nepravilno zamudno sodbo. Pomembno je, da je tožnik tudi sam podal odpoved pogodbe o zaposlitvi iz osebnih razlogov. Dejstvo tudi je, da je bila dne 9. 6. 2012 sklenjena medsebojna poravnava med tožnikom in toženo stranko, pri čemer iz poravnave izhaja, da se tožena stranka zavezuje tožniku poravnati regres za letni dopust 2010 v bruto znesku 734,15 EUR, od tega odvesti davek in plačati neto znesek 616,69 EUR ter da je tožena stranka dne 9. 6. 2012 poravnala neto znesek 616,69 EUR na račun tožnika. Zaradi navedenega je tožnik podal izjavo o medsebojni poravnavi in se odpovedal zahtevku po plačilu zamudnih obresti od regresa za letni dopust 2010 od 2. 7. 2010 do dne plačila 9. 6. 2012. Tožena stranka se je tožniku zavezala poravnati tudi pravdne stroške v znesku 131,64 EUR na račun tožnika. Tožnik je izjavil in potrdil dejstvo, da je bil pri toženi stranki zaposlen od 11. 2. 2010 do 30. 11. 2010 in je tudi sam potrdil, da ni upravičen do izplačila regresa za letni dopust za leto 2011. Tožnik je s podpisom izjave – medsebojna poravnava iz sodbe Pd 710/2011 izjavil, da so medsebojne obveznosti v celoti poravnane in da iz naslova delovnega razmerja in pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki nima nobenih zahtevkov več. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da ugotovi, da so poravnani vsi medsebojni zahtevki med tožnikom in toženo stranko na podlagi sodbe Pd 710/2011.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo zamudno sodbo v izpodbijanem (ugodilnem delu) v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožena stranka v pritožbi zgolj pavšalno sklicuje na to, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene kršitve določb postopka, ki jih v pritožbi ne opredeli. Zaradi tega, je pritožbeno sodišče, kot je že navedeno, pazilo le na tiste kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, le-teh pa v zamudni sodbi sodišča prve stopnje ni našlo.

ZPP v 1. odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji:

- da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

- da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP);

- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

- da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pasivnost toženca je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe, zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Drugače pa je pri uporabi prava. To pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil materialno pravo uporabiti na tak način, kot takrat, kadar gre za kontradiktorno sodbo.

Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da se vsi pritožbeni razlogi nanašajo na ugotovitev dejanskega stanja, pri čemer je potrebno poudariti, da 2. odstavek 338. člena ZPP izrecno določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tako pritožbeno sodišče vrsto priloženih dokazov v pritožbi ne more upoštevati. Pritožbeno sodišče toženi stranki tudi pojasnjuje, da v kolikor je dejansko poravnala obveznosti na podlagi medsebojne izvensodne poravnave, ki jo navaja v pritožbi, bo lahko navedeno dejstvo uveljavljala v morebitnem izvršilnem postopku, seveda v primeru, če bo tožnik vložil izvršbo zoper toženo stranko na podlagi predmetne pravnomočne sodbe.

Ni mogoče upoštevati tudi pritožbenih navedb, da tožena stranka sedaj opravlja delo v tujini pri tujih firmah, saj gre za pravno osebo, ki mora poskrbeti za pravilno poslovanje firme, pri čemer iz priložene povratnice izhaja, da je bila toženi stranki pošta pravilno puščena v poštnem predalčniku, sodišče pa je tudi upoštevalo 30 dnevni rok za odgovor na tožbo, ki je potekel dne 12. 12. 2011, tožena stranka pa v navedenem roku ni podala odgovora, kar bi morala skladno z navedenimi določili ZPP.

Iz tožbenih navedb izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodb o zaposlitvi, pri čemer je tožnik v tožbenih navedbah izrecno navedel, da se mu je delovno razmerje za določen čas transformiralo v delovno razmerje za nedoločen čas. V času trajanja delovnega razmerja ima delavec pravico do regresa za letni dopust, tako da je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo regres za letni dopust za leto 2010 in leto 2011. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 – ZDR) v 131. členu določa pravico do regresa za letni dopust, pri čemer delavec pridobi pravico po poteku šestih mesecev nepretrganega dela, regres pa mora biti izplačan najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta in najmanj v višini minimalne plače oziroma v višini določeni s kolektivno pogodbo. Glede na dejstvo, da je bil tožnik zaposlen po svojem zatrjevanju od 11. 2. 2010 in mu je delovno razmerje prešlo v nedoločen čas, mu pripada regres za letni dopust tako za leto 2010, kot tudi za leto 2011. Sodišče je tudi pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna obračunati regres za letni dopust v višini minimalne plače ter od bruto zneskov odvesti pripadajoči davek, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila oziroma od 2. 7. 2011 do plačila.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

20.05.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 417/2018
• VDSS sodba Pdp 1072/2011
• VDSS sodba Pdp 402/2014