VDSS sodba Pdp 599/2012

Jedro

Sodišče prve stopnje je za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke (delodajalca) pravilno uporabilo slovensko pravo, čeprav se je tožnik (delavec) poškodoval na gradbišču v Italiji. Tožnik se je poškodoval pri opravljanju dela po pogodbi o zaposlitvi, ki je bila sklenjena v Republiki Sloveniji po slovenskem pravu. Na podlagi tega je treba šteti, da je v presojani zadevi podana tesnejša zveza s slovenskim pravom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I izreka) potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino za nematerialno škodo v višini 130.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2011 do plačila (točka I izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več, to je plačilo 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2011 dalje (točka II izreka).

Zoper takšno zamudno sodbo je laično pritožbo vložila tožena stranka. Navaja, da je dosojeni znesek odškodnine za nematerialno škodo močno pretiran. Sodišče prve stopnje bi na podlagi 30. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP, Ur. l. RS, št. 56/1999) moralo uporabiti italijansko pravo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa izhaja, da je sodišče prve stopnje uporabilo slovensko pravo. Višino nematerialne škode se dokazuje s sodnim izvedencem medicinske stroke, ki ga postavi nepristransko sodišče, kar je tožnik tudi predlagal, vendar pa sodišče prve stopnje ni angažiralo izvedenca, temveč je upoštevalo zdravniško spričevalo o invalidnosti, ki ga je izdelal A.A., dr. med.. To spričevalo ne more služiti kot dokaz za izkazovanje nematerialne škode. Tožnik je vsebino zdravniškega spričevala povzel v tožbene navedbe. Listina, ki je služila za sestavo trditev, ne more biti hkrati dokaz za potrjevanja ali zanikanja teh trditev, saj je logično, da jih samo potrjuje. Zdravniško spričevalo A.A. ni nastalo med tožnikovim zdravljenjem, zato ne predstavlja zdravstvene dokumentacije in ne more biti podlaga za odmero odškodnine. V tožbi ni dovolj trditev o intenziteti telesnih bolečin, dolžini zdravljenja in trajanju nevšečnosti med zdravljenjem, prav tako pa nista dovolj opisana intenziteta in trajanje primarnega in sekundarnega strahu. Tožnik je opisal le, kaj težje zmore, ni pa opisal intenzivnosti in trajanja duševnih bolečin. Glede skaženosti tožnik sploh ni zatrjeval, da bi se mu zaradi sprememb zunanjosti (brazgotine, tremor, hemipareza, drseča hoja) porušilo psihofizično ravnovesje, kar je pogoj za priznanje odškodnine za skaženost. Zaradi pomanjkljive trditvene podlage o pravno relevantnih dejstvih, izostanek odgovora na tožbo ne predstavlja priznanja teh neobstoječih trditev. Na takšni podlagi odškodnine za nematerialno škodo ni moč odmeriti. Podrejeno tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče primerno zniža s prvostopenjsko sodbo določeno odškodnino za vsako postavko nematerialne škode posebej.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del prvostopenjske sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske zamudne sodbe (tožena stranka ne more imeti interesa za izpodbijanje zavrnilnega dela) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik se je poškodoval pri opravljanju dela v tujini, kar pomeni, da gre pri odškodninskem zahtevku za razmerje z mednarodnim elementom. Kljub temu pa je zmotno pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 30. člena ZMZPP v tem sporu moralo uporabiti italijansko pravo. Res je sicer, da 1. odstavek 30. člena ZMZPP določa, da se za nepogodbeno odškodninsko odgovornost uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno, vendar je potrebno upoštevati tudi določbo 2. odstavka istega člena, da se takrat kadar pravo določeno po 1. odstavku tega člena nima z razmerjem tesnejše zveze, pač pa je podana očitna zveza z nekim drugim pravom, uporabi to pravo. V zvezi s to določbo je Vrhovno sodišče RS že večkrat (npr. v sodbi II Ips 1001/2007 z dne 16. 12. 2010) zavzelo stališče, da je določbo 30. člena ZMZPP potrebno razlagati v tem smislu, da naj se uporabi pravo, s katerim je podana najtesnejša vez. Takšna ureditev sledi tudi iz Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. 7. 2007 (Ur. l. Evropske Unije, L 199/40 z dne 31. 7. 2007 v nadaljevanju Uredba). Tudi ta v prvem odstavku 4. člena kot temeljno določa pravilo lex loci delicti comissi (uporaba prava države, v kateri je škoda nastala) v nadaljevanju pa je to pravilo korigirano z uporabo prava države v kateri imata običajno prebivališče tako oškodovanec kot tisti, za katerega se zatrjuje, da je odgovoren za škodo (2. odstavek 4. člena) in s pravilom o najtesnejši zvezi (3. odstavek 4. člena Uredbe). Slednji določa, da se takrat kadar je iz vseh okoliščin primera razvidno, da je škodno dejanje očitno v tesnejši zvezi z drugo državo, kot državo iz odstavkov 1. in 2. tega člena, uporablja pravo te druge države. V tej določbi je nadalje pojasnjeno, da bi očitno tesnejša zveza z drugo državo lahko temeljila zlasti na že obstoječih razmerjih med strankama, kot je na primer pogodba, ki je tesno povezana z obravnavanim škodnim dejanjem. Pravo Republike Italije nima nobene tesnejše zveze z razmerjem med tožnikom in toženo stranko. Tožnik se je poškodoval pri opravljanju dela za toženo stranko na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Ta pogodba je bila sklenjena v Republiki Sloveniji na podlagi slovenskega prava. Res, da je bilo v pogodbi predvideno, da bo delavec delo opravljal tako na sedežu oziroma lokacijah podjetja kakor na terenu v Republiki Sloveniji in v tujini, vendar to ne pomeni, da je razmerje med strankama v zvezi s škodnim dogodkom tesnejše po italijanskem kot po slovenskem pravu. Na uporabo slovenskega prava pa odkazuje tudi določba 2. odstavka 4. člena Uredbe, ki načelu uporabe prava države iz katere sta obe stranki daje prednost celo pred uporabo načela lex loci delicti comissi vel laesionis. Vse navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je glede odškodninske odgovornosti tožene stranke za škodo, ki je tožniku nastala zaradi poškodbe pri delu uporabilo določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) in Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007) in ne določb italijanske zakonodaje.

Glede na navedeno niti ni bistveno, da je zmotno stališče tožnika iz odgovora na pritožbo, da uporaba slovenskega prava izhaja že iz določbe 1. odstavka 4. člena Uredbe. Ta namreč določa, da če v tej Uredbi ni določeno drugače, je pravo, ki se uporablja za nepogodbeno obveznost, nastalo iz škodnega dejanja, pravo države, v kateri škoda nastane, ne glede na državo, v kateri se je zgodil dogodek, ki je povzročil nastalo škodo, in ne glede na državo ali države, v katerih so nastale posredne posledice. Tožnik izhaja iz zmotnega prepričanja, da naj bi do poškodbe prišlo v Italiji, do nastanka škode in škodnih posledic pa v Sloveniji. Vendar se v skladu z enotno sodno prakso (glej odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 205/95, II Ips 75/99 in II Ips 157/96), za kraj nastanka škode in škodnih posledic šteje kraj, kjer je prišlo do poškodbe telesa in ni pomembno, če oškodovanec škodo kasneje trpi tudi v drugem kraju. V konkretnem primeru pa ne le, da se je tožnik poškodoval v Italiji, temveč je velik (in kakor je razvidno iz spisa tudi odločilen) del zdravljenja potekal v tujini, t.j. v A., kjer se je tožnik tudi poškodoval.

Povsem neutemeljene so pritožbene navedbe o tem, da bi sodišče prve stopnje višino nematerialne škode moralo ugotavljati s postavitvijo sodnega izvedenca. Tožena stranka ni pravočasno odgovorila na pravilno vročeno tožbo, zato se šteje, da je res vse, kar je tožnik navajal v tožbi, torej da je res tudi vse tisto, kar je v tožbi glede trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin, skaženosti in trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, povzel iz zdravniškega spričevala o invalidnosti, ki ga je izdelal A.A. dr. med.. Kadar so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe sodišče ne izvaja nobenega dodatnega dokaznega postopka, temveč zgolj na podlagi navedb v tožbi preverja njeno sklepčnost. Okoliščina, da je tožnik vsebino zdravniškega spričevala povzel v tožbene navedbe ne predstavlja nikakršne ovire za izdajo zamudne sodbe. Nasprotno, zaradi tega je še toliko bolj izpolnjen nadaljnji pogoj za izdajo zamudne sodbe, to je, da ni nasprotja med dejstvi na katere se opira tožbeni zahtevek in dokazi, ki jih je tožnik predložil. Povsem zgrešeno je pritožbeno stališče, da listina, ki je služila za sestavo trditev, ne more biti hkrati dokaz za potrjevanje ali zanikanje teh trditev. Tožbene navedbe morajo temeljiti na dokazih in morajo biti z njimi skladne. V zvezi s tem ni pomembno, da zdravniško spričevalo A.A. dr. med. ni nastalo med tožnikovim zdravljenjem, ampak po njegovem zaključku.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni vsi štirje pogoji za izdajo zamudne sodbe iz 1. odstavka 318. člena ZPP, to je, da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor; da ne gre za zahtevek s katerim stranke ne morejo razpolagati; da utemeljenost tožbenega zahtevka (v konkretnem primeru do višine 130.000,00 EUR) izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se nanaša tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Ob takšni ugotovitvi je sodišče prve stopnje zakonito izdalo izpodbijani ugodilni del zamudne sodbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi navedb v tožbi glede tega kako je prišlo do poškodbe štelo, da je tožena stranka za škodo, ki jo je tožnik utrpel odgovorna po načelu objektivne odgovornosti, saj je delo na višini 6 metrov nevarna dejavnost. V skladu s 150. členom Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS 83/2001, 40/2007) za škodo, ki izvira iz nevarne dejavnosti, odgovarja tisti, ki se s takšno dejavnostjo ukvarja. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi ko je štelo, da je podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke, ki tožniku za delo na strehi ni zagotovila varnostnega pasu. Pri tem se je utemeljeno sklicevalo na Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 3/2002) oziroma prilogo IV. te Uredbe. Tožnik v tožbi ni podal nobenih navedb, na podlagi katerih bi bilo možno sklepati o njegovem morebitnem soprispevku k nastanku škode. Tožena stranka takšne navedbe sicer podaja v prepozno vloženi vlogi z dne 1. 6. 2012, vendar pa te navedbe niso le prepozne, temveč pomenijo tudi nedopustno uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da v tožbi ni dovolj trditev o dolžini zdravljenja ter intenziteti telesnih bolečin in drugih nevšečnosti med zdravljenjem. Poškodbe, ki jih je tožnik utrpel pri padcu s strehe, na kateri je opravljal delo, so v tožbi zelo podrobno opisane, prav tako trajanje in intenziteta telesnih bolečin in drugih nevšečnosti med zdravljenjem. Tako je izrecno navedeno, da so bile močne bolečine prisotne približno pol leta, nato pa so jih nadomestile bolečine srednje intenzivnosti, ki jih tožnik ima še sedaj na področju torakalne in vratne hrbtenice. Podrobno so opisane bolečine, ki jih tožnik še vedno trpi ter to, da jih lajša z jemanjem analgetikov. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je glede na navedbe o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin ter drugih nevšečnosti štelo, da kriteriju pravične denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine v smislu določbe 1. odstavka 179. člena OZ ustreza znesek 20.000,00 EUR. Tako odmerjena odškodnina je tudi v skladu s sodno prakso pri odmeri denarnih odškodnin za nepremoženjsko škodo pri poškodbah glave in možganov, kakršna je razvidna iz publikacije mag. A.B. Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (GV Založba 2010), na katero se sklicuje sodišče prve stopnje.

Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba o tem, da v tožbi nista dovolj opisana intenziteta in trajanje primarnega in sekundarnega strahu. Za sklepčnost tega dela tožbe povsem zadoščajo tožnikove navedbe o tem, da se je močno prestrašil, ko se mu je vdrla streha na kovinskem objektu in je padel ter da je primarni strah trpel še nekaj časa po nesreči vse do oskrbe v bolnišnici. Povsem sklepčne so tudi tožbene navedbe, da je bilo tožnika v času zdravljenja močno strah za izid zdravljenja in da je ves čas zdravljenja tudi sam zaznaval, da je hudo poškodovan in da zdravljenje poteka počasi, zaradi česar ga je bilo ves čas strah ter da se je za utemeljeno izkazala njegova bojazen, da zaradi neuspešnega zdravljenja ne bo več mogel opravljati nobenega pridobitvenega dela. Standardu pravične denarne odškodnine za takšen strah povsem ustreza dosojeni znesek 5.000,00 EUR oziroma 5 plač.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožnik ni dovolj opisal intenzivnosti in trajanja duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zadošča, da je tožnik podrobno opisal v čem se kaže trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti (pritožba sama navaja, da je tožnik opisal kaj težje zmore) ter da vse navedene trajne posledice tožnika močno prizadevajo in da zaradi njih trpi hude duševne bolečine. Pri odmeri odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tožbene navedbe o tem, ob upoštevanju dejstva, da tožnik za svoje delo ni več sposoben, da hodi le s pomočjo drugih oseba ali štirikolesne hodulje, da ni sposoben za samostojno življenje, da ne more ustrezno uporabljati desne roke in noge, da je prišlo do trajne spremembe glasu, da zaradi omejene gibljivosti težko obrača glavo in se težko pripogiba, da za vsakodnevno opravilo rabi pomoč drugih, da verjetno nikoli več ne bo mogel voziti avtomobila ter da se ne more več ukvarjati z nobeno športno rekreativno dejavnostjo. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je kot pravično denarno odškodnino za takšen obseg duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti dosodilo odškodnino v znesku 100.000,00 EUR. Pri tako odmerjeni odškodnini je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo, da je bil tožnik ob poškodbi star šele 24 let.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da je odškodnina za skaženost neutemeljeno dosojena, češ da tožnik sploh ni zatrjeval, da bi se mu zaradi spremembe zunanjosti porušilo psihofizično ravnovesje, kar naj bi bil pogoj za priznanje odškodnine za to obliko negmotne škode. Tožena stranka se očitno opira na napačno razumevanje sodne prakse, ki se je izrazila v sklepu posvetovanja Vrhovnih sodišč republik in pokrajin nekdanje države Jugoslavije iz leta 1986 o tem, da temelj za priznanje odškodnine za skaženost ni samo v tem, ali in v kakšni meri spremenjena zunanjost oškodovanca vzbuja v okolju gnus, pomilovanje ali siceršnjo pozornost, pač pa se upoštevajo tudi subjektivno merilo, ki so v vplivanju vseh elementov na oškodovančevo psihično ravnotežje oziroma na njegovo psihično počutje nasploh. Da gre v konkretnem primeru za upoštevne duševne bolečine v navedenem smislu sledi iz tožbene navedbe, da tožnik zaradi brazgotine, tremorja, hemipareze in drseče nepravilne hoje, pri kateri potrebuje pomoč drugih oseb trpi močne duševne bolečine. Za takšen obseg duševnih bolečin zaradi skaženosti, kakršen je razviden iz tožbe, je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno dosodilo odškodnino v višini 5.000,00 EUR.

Celotna dosojena odškodnina za negmotno škodo v višini 130.000,00 EUR tako v celoti ustreza standardu pravične denarne odškodnine v smislu že citirane določbe 179. člena OZ in je tudi v skladu s sodno prakso kakršna je razvidna iz podatkov o dosojenih odškodninah v primeru podobnih poškodb. Tožniku je bila dosojena odškodnina v višini 130 neto plač, pri dokaj podobnih primerih poškodb glave in možganov so se odškodnine gibale od 154 povprečnih neto plač (npr. sodba Vrhovnega sodišča II Ips 52/2003) do 115 povprečnih neto plač na zaposlenega v RS ob izdaji prvostopenjske sodbe (npr. sodba Vrhovnega sodišča II Ips 385/2005). Upoštevajoč vse specifičnosti tega primera pa je kot pravično denarno odškodnino za vse priznane oblike negmotne škode potrebno upoštevati odškodnino v višini 130 povprečnih neto plač, v času sojenja pred sodiščem prve stopnje.

Pritožbeno sodišče ni upoštevalo navedb iz vloge z dne 1. 6. 2012, ki jo je tožena stranka naslovila kot dodatne informacije k pritožbi zoper zamudno sodbo. Ne le, da gre za vlogo, ki jo je tožena stranka poslala po izteku pritožbenega roka, temveč navedbe o odškodnini, ki jo je zavarovalnica izplačala tožniku, pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati (2. odstavek 338. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, kljub temu pa tožnik ni upravičen do povrnitve priglašenih pritožbenih stroškov. V skladu s 1. odstavkom 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tisti stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni za ta spor, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

15.04.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 309/2011
• VDSS sodba Pdp 1051/2010
• VDSS sodba Pdp 875/2009