VDSS sodba Pdp 181/2012

Jedro

Ni mogoče šteti, da je podan utemeljen poslovni razlog za odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, če se spremeni le opis delovnega mesta v nebistvenih delih, naloge in odgovornosti, ki jih ima delavec, pa se v ničemer ne spremenijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo neutemeljenost odpovednega razloga v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izdani 29. 5. 2007 zaradi poslovnega razloga (1. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki mesečno izplačevati odškodnino v višini razlike med plačo, ki bi jo tožeča stranka prejemala po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 12. 1991, ki je bila odpovedana 29. 5. 2007, in sklenjeno novo pogodbo o zaposlitvi dne 21. 6. 2007, od dneva sklenitve ponujene pogodbe o zaposlitvi in dokler bo ta veljala, vse v roku osem dni, da ne bo izvršbe, pri čemer se ta odškodnina zmanjša za znesek že izplačane razlike v višini 966,08 EUR neto oziroma obračunane razlike v višini 1.476,38 EUR bruto, kakor je razvidno iz plačilne liste za maj 2009 (1. odstavek 2. točke izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. odstavek 2. točke izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 603,45 EUR v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, da ne bo izvršbe (3. točka izreka). Nadalje je tožena stranka dolžna povrniti stranskim intervenientom pravdne stroške v višini 715,44 EUR v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, da ne bo izvršbe (4. točka izreka). Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (5. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe razveljavi ter v celoti zavrne zahtevek tožnika in mu naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 348/2009 z dne 21. 6. 2010 navedlo, da je za ugotovitev utemeljenosti odpovednega razloga potrebno primerjati vse pogoje za opravljanje dela po odpovedani ter po novi pogodbi o zaposlitvi, torej zahtevano izobrazbo kot tudi opis del in nalog. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi izrecno navedlo, da je opis delovnega mesta bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi, zato sprememba opisa lahko predstavlja poslovni razlog iz 88. člena ZDR. Gre za prenehanje potreb po opravljanju dela v skladu z opisom delovnega mesta, ki velja za sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in za potrebno po opravljanju dela v skladu s spremenjenim opisom delovnega mesta, kar delodajalca opravičuje do uporabe instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je za tožnika po odpovedani pogodbi o zaposlitvi veljal opis delovnega mesta „vzdrževalec I – vrt park“, iz popisnega lista o zahtevnosti delovnega mesta, ki je bil tedaj sestavni del akta o sistemizacije A. Ljubljana, sklenil pa je novo pogodbo za delo „vzdrževalec II“, ki je v skladu z aktom o sistemizaciji tožene stranke z dne 8. 5. 2007. Kljub izrecnim navodilom Vrhovnega sodišča RS sodišče prve stopnje ni primerjalo opisa delovnega mesta po odpovedani pogodbi o zaposlitvi ter opisa delovnega mesta po ponujeni pogodbi, pač pa je primerjalo zgolj odpisa iz akta o sistemizaciji tožene stranke iz leta 2007, ki pred sprejemom tega akta nista obstajala. Da bi sodišče lahko ugotovilo, ali se je opis delovnega mesta tožnika po odpovedani pogodbi o zaposlitvi v primerjavi z novo pogodbo spremenil, bi moralo med seboj primerjati opisa delovnega mesta, na katera se sklicuje odpovedana pogodba o zaposlitvi. Primerjati bi torej moralo opis za delovno mesto „vzdrževalec I – vrt park“ iz popisnega lista o zahtevnosti delovnega mesta, ki je bil sestavni del akta o sistemizaciji A. Ljubljana ter opis za delovno mesto „vzdrževalec II“ iz akta o sistemizaciji tožene stranke iz leta 2007, na katerega se sklicuje nova pogodba o zaposlitvi. Ugotoviti bi moralo, da se opisa bistveno razlikujeta ter da tožena stranka opravljanja del, kot jih vsebuje opis po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, ne potrebuje. To je tožena stranka zatrjevala ves čas postopka na prvi stopnji. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 477/2006 zavzelo stališče, da tudi drugačna opredelitev delovnega mesta in drugačen naziv lahko pomenita spremembo pogojev iz pogodbe o zaposlitvi glede opravljanja določenega dela oziroma prenehanja potreb po opravljanju dela, kot je bilo dotlej opredeljeno v pogodbi o zaposlitvi. V primeru, ko ne pride do splošnega prenehanja potreb po opravljanju delavčevega dela, temveč se le spremenijo pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, bo praviloma vedno šlo za obveznost delodajalca, da delavcu v smislu 3. odstavka 88. člena ZDR ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, v kateri bodo spremenjeni pogoji ustrezno zajeti. To je tožena stranka tudi storila in sicer, ko je delovno mesto v skladu s spremenjenimi pogoji in dejanskimi potrebami ustrezno sistemizirala. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da se opisa del in nalog za delovno mesto „vzdrževalec I“ in „vzdrževalec II“ iz leta 2007 razlikujeta v zelo majhnem delu, glede tehnične zahtevnosti objektov, na katerih naj bi se delo opravljalo. Pri tem je spregledalo, da delovno mesto „vzdrževalec I“ po sistemizaciji A. in delovno mesto „vzdrževalec I“ po sistemizaciji PKL po vsebini nista enaki niti primerljivi delovni mesti in imata zgolj enak naziv. Tožnik za delovno mesto „vzdrževalec I“, kot ga opredeljuje akt o sistemizaciji tožene stranke iz leta 2007, ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Primerjava nalog za ti dve delovni mesti je nepomembna in nepotrebna, saj sicer drži, da je bilo sistemizirano delovno mesto, ki ima enak naziv, vendar pa zanj tožnik ni izpolnjeval pogojev. Sodišče bi moralo ugotoviti, da gre za povsem drugo delovno mesto, kot ga je opredeljevala odpovedana pogodba o zaposlitvi. Delovno mesto „vzdrževalec I“ z opisom delovnega mesta, kot je veljal po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, v aktu o sistemizaciji PKL ni več sistemizirano. Dejstvo, da ima novo sistemizirano delovno mesto enak naziv, kot ga je imelo tožnikovo, ni bistveno, saj ni primerljivo po vsebini in tožnik zanj ne izpolnjuje pogojev. Sodišče je ugotovilo, da opis delovnega mesta po odpovedani pogodbi obsega naloge: sodelovanje pri načrtovanju ureditve vrtov, gredic in drugih ustreznih površin za sajenje, gojenje rastlin, sodelovanje pri naročanju rastlin, kontrola, pregled in potrjevanje računov dobaviteljev. Ugotovilo pa je tudi, da takšen opis ne ustreza tožnikovemu dejanskemu delu, ki ga je opravljal pred odpovedjo, pri čemer pa ni navedlo, kakšen je bil potem pravilen opis, da bi ga sploh lahko primerjalo z opisom po novi pogodbi. Ugotovitev, da naj bi tožnik pretežno opravljal delo, ki ga opredeljuje opis „vzdrževalec I“ po sistemizaciji iz leta 2007, je popolnoma nepomembna, še zlasti, ker sodišče samo ugotavlja, da je navedeni opis zelo podoben opisu po ponujeni pogodbe o zaposlitvi, tako da bi z enako gotovostjo lahko trdili, da je tožnik opravljal delo v skladu z opisom po ponujeni pogodbi o zaposlitvi. Bistveno je, ali je opravljal dela v skladu z opisom po odpovedani pogodbi o zaposlitvi ter ali je tožena stranka opravljanje dela v skladu z opisom po odpovedani pogodbi potrebovala. Dejansko delo v konkretnem primeru ni relevantno, saj je želel toženec s sistemizacijo in z ostalimi postopki urediti prav diskrepanco med dejanskim stanjem in potrebami toženca na eni strani ter stanjem v relevantnih aktih, to je pogodbi o zaposlitvi, sistemizaciji na drugi strani. Z vidika potreb po delavčevem delu so pravno pomembne opredelitve delovnega mesta po pogodbi o zaposlitvi, ne pa dejansko delo. Za obstoj poslovnega razloga za odpoved tožnikove pogodbe zadostuje, da je potreba po njegovem delu, kot je bila opredeljena v pogodbi, prenehala (sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 4/2006 z dne 27. 9. 2007). Tožnik je pojasnil, da je dela iz opisa po odpovedani pogodbi tudi opravljal. Na naroku dne 7. 10. 2011 je povedal, da je pri toženi stranki okoli „hiše“ zaprt vrt, kjer se lahko sprehajajo pacienti in da je bil tudi zadolžen za čiščenje in urejanje okolice „hiše“. Ugotovitev v izpodbijani sodbi, da navedeni opis očitno ne ustreza tožnikovemu dejanskemu delu, torej ne drži. Razlogi sodbe v zvezi s tem so v nasprotju z izpovedjo tožnika, ki je izrecno povedal, da je skrbel tudi za vrt. Če je tožnik opravljal vzdrževalna dela po opisu dela „vzdrževalec I – vrt park“, bi to lahko pomenilo kvečjemu kršitev tedaj veljavne pogodbe o zaposlitvi, hkrati pa dodatno kazalo na to, da tožnikovo delo po odpovedani pogodbi o zaposlitvi ni bilo potrebno. Navedeno pa ne spremeni dejstva, da se opisa del in nalog z delovnimi mesti po vsebini po odpovedani pogodbi o zaposlitvi ter po novi pogodbi bistveno razlikujeta. Tožena stranka je povedala, da tožnikovega dela pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi ni potrebovala, drugače povedano: toženec ni potreboval delavca, ki bi opravljal delo po opisu, ki je veljal za odpovedano pogodbo o zaposlitvi, torej delavca, ki bi zgolj sodeloval pri načrtovanju ureditve vrtov, gredic in drugih ustreznih površin za sajenje, gojil rastline, sodeloval pri naročanju rastlin.... Potreboval je namreč delavca, ki bi opravljal vzdrževalna dela na tehnološko manj zahtevnem objektu, kontroliral opremo in naprave, delovanje elektromotorjev, spremljal uporabo električne energije ipd.. Če je ta dela opravljal pred odpovedjo, to ne spremeni dejstva, da toženec ni imel potreb po opravljanju dela na vrtu in z rastlinami. Vendar pa je razliko med dejanskimi potrebami in opisi v pogodbah oziroma aktih lahko saniral šele s sprejemom akta o sistemizaciji, ko so bile drugačne potrebe toženca ustrezno formalno ugotovljene in opredeljene v splošnem aktu tožene stranke. Sodišče v izpodbijani sodbi razlik v opisih ni ugotavljalo, zato je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka, saj izpodbijana sodba nima razloga o odločilnih dejstvih in se ne more preizkusiti. Toženec je natančno in obširno opisal dolgotrajne in zahtevne postopke dokončnega sprejema akta o sistemizaciji in s tem podal več predlogov, ki jih je sodišče tudi izvedlo. Pred sprejemom svojega akta je ugotavljal, da sistemizacija, ki jo je uporabljal, ne ustreza njegovim potrebam, vendar pa ni mogel spremeniti stanja do sprejema novega akta o sistemizaciji. Običajno in normalno je, da tožnik že v času sprejemanja akta o sistemizaciji delno ali postopno prične opravljati delo, ki ga tožena stranka dejansko potrebuje. Postopek sprejema novega akta je trajal dlje, kot je bilo pričakovano. Tožena stranka je vedela, da bo delo tožnika po sprejemu akta še vedno potrebno, le pod drugačnimi pogoji. Zato je že pred sprejemom akta, ki ga je tožena stranka dejansko potrebovala in ga je razpisala, le da je bilo to sedaj formalno kot del splošnega akta, sprejeto šele tri leta kasneje. Zato ni mogoče pričakovati oziroma bi bilo povsem neživljenjsko, da bo do tako obsežnih dejanskih sprememb, kot jih je prinesel akt o sistemizaciji, prišlo čez noč in bi tožnik en delovni dan opravljal delo strogo po enem opisu, naslednji dan pa strogo po drugem opisu. Ta prehod je bil postopen na podlagi poteka dejanskega delovnega procesa, česar ni mogoče v istem trenutku zajeti v splošni akt delodajalca, kar je treba upoštevati pri presojanju življenjskih situacij, kot je konkretna. Namen zakonodajalca v zakonskih določbah, ki se nanašajo na potrebe po opravljanju določenih del in odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil tak, da bi tožencu v konkretnem primeru nalagal, da bi moral tri leta tožnika siliti, da bi urejal zgolj vrt, čeprav to dejansko ni več potrebno, toženec pa tožniku do sprejema novega akta ni mogel ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, ker takrat ustrezno delovno mesto ni bilo sistemizirano. Če bi takšno stališče obveljalo, bi morala tožena stranka takoj, ko je ugotovila, da obstoječi opisi delovnih mest niso ustrezni, zaposlenim na teh delovnih mestih pogodbo o zaposlitvi odpovedati, hkrati pa jih ne bi mogla zaposliti na drugih delovnih mestih, čeprav bi dejansko potrebovala takšna dela, le pod drugačnimi pogoji, ki pa takrat še niso bili ustrezno sistemizirani. To bi pomenilo prenehanje delovanja tožene stranke za skoraj tri leta, ko bi morala odpustiti vse delavce, za katere bi ugotovila, da dela po njihovih opisih ne potrebuje, nato izpeljati postopek do sprejema akta o sistemizaciji, kar bi trajalo tri leta in šele nato zaposliti nove delavce.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, ki jih uveljavlja pritožba in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih in je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 348/2009 z dne 21. 6. 2010, da naj sodišče v novem sojenju primerja opisa delovnih mest po prej veljavni oziroma odpovedani pogodbi o zaposlitvi, in po novi pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je namreč primerjalo obe delovni mesti „vzdrževalec“ in sicer „vzdrževalec I“ in „vzdrževalec II“ po novi sistemizaciji delovnih mest tožene stranke iz leta 2007 (zadnji odstavek na 8. strani sodbe oziroma 1. odstavek na 9. strani). Vsebino del po prej veljavni pogodbi o zaposlitvi oziroma prej veljavni sistemizaciji delovnih mest za delovno mesto „vzdrževalec I - vrt park“ pa je ugotovilo v 2. odstavku na 8. strani sodbe. Sodišče prve stopnje ni izrecno navedlo, da se opisa iz nove sistemizacije za „vzdrževalec I“ oziroma „vzdrževalec II“ razlikujeta od prejšnjega opisa „vzdrževalec I - vrt park“, vendar to jasno izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje o vsebini opisov del. Torej je sodbo mogoče preizkusiti v delu, ki se nanaša na vsebino del iz popisnega lista za prejšnje delovno mesto „vzdrževalec I - vrt park“ in za delovno mesto, na katerem tožnik sedaj opravlja delo, to je „vzdrževalec II“. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se tožnikovo delo ni spremenilo in da tožnik po novi pogodbi o zaposlitvi še vedno dela enako delo kot prej po stari pogodbi o zaposlitvi, je štelo, da odpovedni razlog ni podan, ne glede na to, da se opisa razlikujeta. Sodišče prve stopnje je torej odpovedni razlog v smislu 1. alineje 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02; ZDR), v zvezi s 90. členom ZDR, torej utemeljenost poslovnega razloga, presojalo glede na dejansko opravljanje dela (ki se ni spremenilo), ne glede na jasne ugotovitve o vsebini del, kot sta izhajali iz popisnih listov za obe delovni mesti. V tem smislu je mogoče pritožbene navedbe razumeti kot očitek o nepravilni uporabi materialnega prava, saj sodišče ni upoštevalo ugotovljenih razlik v opisih delovnih mest po prej veljavni sistemizaciji delovnih mest in po novi sistemizaciji iz leta 2007, temveč je to dejstvo štelo za nepomembno in presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka zgolj z vidika, ali je prišlo do dejanskih sprememb v tožnikovem delu, o čemer bo navedeno v nadaljevanju. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje med seboj primerjalo tudi opisa „vzdrževalec I“ in vzdrževalec II“ iz nove sistemizacije delovnih mest tožene stranke iz leta 2007 (ugotovilo je, da sta praktično identična in da se razlikujeta le glede zahtevane stopnje strokovne izobrazbe ter glede tehnične zahtevnosti objektov - vzdrževalec I za tehnično bolj zahtevne objekte, vzdrževalec II pa za tehnično manj zahtevne), saj je tako navedlo Vrhovno sodišče v zgoraj citirani sodbi in sklepu. Zato v pritožbi očitana bistvena kršitev določb postopka ni podana.

ZDR je v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove v 1. odstavku 90. člena določal, da kadar delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s tretjim odstavkom 88. člena tega zakona, se uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delavec se mora po določbi 2. odstavka 90. člena ZDR izjasniti o sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od prejema pisne ponudbe. V skladu s 3. odstavkom 90. člena ZDR pa je v primerih iz prejšnjega odstavka, če je delavec sprejel ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, obdržal pravico izpodbijati pred pristojnim sodiščem utemeljenost odpovednega razloga. V obravnavani zadevi je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „vzdrževalec I - vrt park“, za katero se je zahtevala V. stopnja izobrazbe, ter mu istočasno ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „vzdrževalec II“, za katero se zahteva IV. stopnja izobrazbe. Tožnik je ponudbo sprejel in novo pogodbo o zaposlitvi podpisal.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje že odločilo s sodbo opr. št. IV Pd 648/2007, s katero je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in se razveljavi, da je dolžna tožeča stranka pozvati tožnika nazaj na delo ter da zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi za tožečo stranko ne obstaja več pravni temelj za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, zato oživi nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi ter da se ugotovi, da delovno razmerje ni prenehalo, še vedno traja na podlagi pogodbe, ki je bila nezakonito odpovedana, z vsemi pravicami, ki iz nje izhajajo. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo pod pogoji iz nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi ter za obdobje, ko je bila pogodba nezakonito odpovedana, priznati vse pravice iz naslova odpovedane pogodbe iz delovnega razmerja, obračunati bruto plačo, od tega plačati pripadajoče davke in prispevke ter izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega neto zneska od plačila do plačila.

V tej sodbi je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo neutemeljenost odpovednega razloga v redni odpovedi izdani dne 29. 5. 2007 zaradi poslovnega razloga, višji podredni tožbeni zahtevek pa je v tem delu zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki mesečno izplačevati odškodnino v višini razlike med plačo, ki bi jo tožeča prejemala po pogodbi o zaposlitvi, ki je bila odpovedana in sklenjeno novo pogodbo od dneva sklenitve ponujene pogodbe in dokler bo tožeča stranka zaposlena pri toženi stranki oziroma bo imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, po kateri bo prejemala nižjo plačo od plače, ki bi jo prejemala po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, vse v roku osem dni od zapadlosti posameznega zneska v plačilo, kar je 10. dne v mesecu do plačila, da ne bo izvršbe. Zavrnilo pa je primarni in podredni tožbeni zahtevek v delu, ki se je glasil, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati pogodbeno kazen v višini petih povprečnih mesečnih neto plač, izplačanih pri toženi stranki zadnje tri mesece pred pravnomočnostjo sodbe. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 337,00 EUR pravdnih stroškov v osmih dneh, stranskim intervenientom pa 561,82 EUR pravdnih stroškov. Zoper navedeno sodbo so se pritožile tožeča in tožena stranka ter stranski intervenienti na strani tožeče stranke. Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 652/2008 z dne 15. 4. 2009 pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v 3. točki izreka spremenilo tako, da se je na novo glasil, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki mesečno izplačevati odškodnino v višini razlike med plačo, ki bi jo tožeča stranka prejemala po pogodbi o zaposlitvi, ki je bila odpovedana in sklenjeno novo pogodbo o zaposlitvi, od dneva sklenitve ponujene pogodbe o zaposlitvi, dokler bo ta veljala, vse v roku osem dni, da ne bo izvršbe, v 5. in 6. točki izreka pa odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da se ti stroški znižajo na 154,00 EUR in sicer za tožečo stranko ter za priznanje stroškov stranskih intervenientov na 265,99 EUR. V preostalem je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbi tožeče stranke in stranskih intervenientov zavrnilo in izpodbijano sodbo v nespremenjenem izpodbijanem delu (1. in 2. točka) potrdilo ter odločilo, da tožeča stranka in stranski intervenienti sami krijejo stroške pritožbenega postopka.

Zoper navedeno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča sta tožeča stranka in tožena stranka vložili revizijo. Vrhovno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 348/2009 z dne 21. 6. 2010 revizijo tožeče stranke zavrglo v delu, ki se nanaša na odločitev o plačilu odškodnine, v preostalem pa zavrnilo (točka I izreka). Reviziji tožene stranke pa je ugodilo, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na odločitev o neutemeljenosti odpovednega razloga in plačilu odškodnine, vključno z odločitvijo o stroških postopka ter odločitev v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V svoji odločbi je glede razveljavljenega dela oziroma k reviziji tožene stranke navedlo, da je sodišče druge stopnje presojo obstoja poslovnega razloga za opravljanje dela „vzdrževalec I“ omejilo le na ugotavljanje spremembe pogojev glede zahtevane stopnje izobrazbe. Revizijsko sodišče je v tem delu sicer soglašalo z drugostopenjskimi ugotovitvami: ker sta tako akt o sistemizaciji, ki je veljal pri predhodniku, kot tudi sprememba akta za zasedbo delovnega mesta vzdrževalec I zahtevala enako, to je V. stopnjo izobrazbe, se za opravljanje dela „vzdrževalec I“ pogoj zahtevane izobrazbe s sprejemom sprememb akta o sistemizaciji ni spremenil, zato zgolj iz tega razloga tudi ni moglo priti do nastopa primera iz 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR. Vendar pa je nadalje ugotovilo, da revizija utemeljeno očita, da je bilo v izpodbijani sodbi materialno pravo zmotno uporabljeno. Iz obravnave odpovedi izhaja, da razlog za njeno podajo temelji na sprejemu sprememb akta o sistemizaciji, torej ni omejen le na neustreznost izobrazbe tožnika za delo „vzdrževalca I“. Zato bi sodišče lahko določilo o utemeljenosti poslovnega razloga šele potem, ko bi glede vseh pogojev za opravljanje dela „vzdrževalec I“ po odpovedani pogodbi in ne le glede pogoja zahtevane stopnje izobrazbe ugotovilo, ali so bili ti s sprejemom akta o sistemizaciji spremenjeni in ali ta sprememba ustreza dejanskemu stanju iz 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR. Revizija je izrecno izpostavila, da je bilo delovno mesto vzdrževalec po sprejemu akta drugačno po vsebini, vendar niti sodišče druge niti prve stopnje nista ugotavljali vsebine delovnega mesta vzdrževalec I po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in vsebine delovnega mesta vzdrževalec I po spremembi akta o sistemizaciji, čeprav bi bilo to glede na trditveno in dokazno podlago dolžno in bi bile te dejanske ugotovitve lahko ključnega pomena za odločitev. Opis (vsebina) delovnega mesta je namreč bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi (1. odstavek 29. člena ZDR) in če se ta sestavina spremeni, se glede na določilo 47. člena ZDR sklene nova pogodba o zaposlitvi. Sprememba opisa delovnega mesta obenem lahko predstavlja poslovni razlog iz 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR, saj gre za prenehanje potreb po opravljanju dela v skladu z opisom delovnega mesta, ki velja za sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in za vnaprejšnjo potrebo po opravljanju dela v skladu s spremenjenim opisom delovnega mesta. To pa delodajalca opravičuje do uporabe instituta odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi (3. odstavek 88. člena in 90. člena ZDR). Zato je odločilo, da bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju predloženih listinskih dokazov izjav strank in izpovedb prič dokazni postopek dopolniti z ugotovitvami o tem, ali je tožena stranka s sprejemom akta o sistemizaciji spremenila vsebino delovnega mesta „vzdrževalec I“. Da bi presodilo, ali je prišlo do prenehanja potreb po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, bo moralo izvesti tudi dokaz z vpogledom v odpovedano pogodbo o zaposlitvi. Ker je od odločitve utemeljenosti vsebinsko odvisna tudi odločitev za plačilo odškodnine, je Vrhovno sodišče v tem delu sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v novem sojenju upoštevalo stališča in napotke iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča ter ustrezno dopolnilo dokazni postopek. Ugotovilo je vsebino prejšnjega delovnega mesta „vzdrževalec I – vrt park“ ter tudi vsebino delovnih mest iz novega akta o sistemizaciji iz leta 2007 za „vzdrževalec I“ in „vzdrževalec II“. Za slednje ima tožnik sklenjeno novo pogodbo o zaposlitvi. Ugotovilo je, da delovno mesto oziroma opis nalog, ki ga navaja „vzdrževalec I“ po novi sistemizaciji, pomeni delo kot ga je tožnik opravljal do odpovedi. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, kakšna je bila vsebina tožnikovega dela pred odpovedjo in po novi pogodbi o zaposlitvi. Tožnik opravlja vsa dela, kot jih opredeljuje delovno mesto „vzdrževalec I“ in tudi „vzdrževalec II“ (glede teh dveh delovnih mest je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta opisa del praktično identična in da se razlikujeta le glede zahtevane stopnje strokovne izobrazbe). Takšen dokazni zaključek je sodišče prve stopnje sprejelo po zaslišanju tožnika ter prič A.A. in A.B., ki je bil pred odpovedjo tehnik – vzdrževalec, sedaj pa je elektrotehnik I. Tako A.B. kot tudi A.A., ki je vzdrževalec pri toženi stranki, sta potrdila, da se vsebina tožnikovega dela ni spremenila. Sodišče je tudi ugotovilo, da delo v novih stavbah od tožnika zahteva še večje napore oziroma večji nivo znanja oziroma, da zaradi tega ni prišlo do takšne spremembe dela, ki bi pomenila manjšo zahtevnost del. Tožnik je povedal, kar je upoštevalo sodišče prve stopnje, da je zaradi del v novih zgradbah moral poznati tudi delovanje sodobnih aparatur, ki jih je treba proučiti. Zato sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik po novi pogodbi o zaposlitvi opravljal enako delo kot prej ter da je bila pogodba odpovedana le iz razloga, ker tožnik ni izpolnjeval pogoja strokovne izobrazbe. Ker je tožnik pojasnil, da je tudi pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi urejal vrt, niso nepravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da navedeni opis očitno ne ustreza tožnikovemu dejanskemu delu. Tudi če je tožnik po prej veljavni pogodbi urejal tudi vrt, to ne vpliva na ugotovitev, da je enako delo opravljal pred odpovedjo in po njej.

Po določbi 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, ko je v konkretnem primeru utemeljenost poslovnega razloga presojalo glede na dejansko opravljanje dela, ki ga je tožnik opravljal pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in kasneje, ko je podpisal novo pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka sama priznava, da tožnik ni delal po opisu del „vzdrževaelc I - vrt park“, vendar tožena stranka zmotno meni, da zaradi tega spremenjen opis nalog lahko pomeni utemeljenost odpovednega razloga, ker naj tožnikovega dela glede na prejšnji opis ne bi več potrebovala. To bi namreč pomenilo, da vsaka sprememba opisa del pomeni odpovedni razlog - poslovni razlog v smislu 88. člena oziroma razlog za spremembo pogodbe o zaposlitvi po 29. in 47. členu ZDR, čeprav do dejanskih sprememb ne pride. Zato sprememba opisa del ne more biti odločilna, če hkrati tudi ne pomeni dejanske spremembe v organiziranost delovnega procesa. V tem delu je torej pritožba neutemeljena, ker utemeljenost odpovednega razloga veže izključno na spremembo opisa delovnega mesta, ne da bi to vplivalo na spremembo dejanskega opravljanja dela. V tej zvezi so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, s katerimi hoče tožena stranka pojasniti, da je postopek sprejema nove sistemizacije oziroma reorganizacije potekal več let in da ni prišlo do takojšnjih sprememb v delu v dejanskem opravljanju dela tožnika. Takšno sklepanje namreč ne vpliva na obstoj utemeljenosti odpovednega razloga, saj se tožnikovo opravljanje dela ni v ničemer spremenilo.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.

Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k boljši razjasnitvi stvari, zato tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu s 155. členom ZPP.

Datum zadnje spremembe:

14.12.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 214/2012, Pdp 215/2012, Pdp 217/2012
• VDSS sodba Pdp 216/2012
• VDSS sodba Pdp 509/2012