VDSS sodba Pdp 640/2012

Jedro

V konkretnem primeru so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe. Tožena stranka ni odgovorila na tožbo v 30-dnevnem zakonskem roku, čeprav ji je bil predhodno pravilno vročen drugopis tožbe in je bila hkrati opozorjena na pravne posledice, če odgovora ne bo podala. Iz vsebine tožbe je razvidna utemeljenost zahtevka, pri čemer zatrjevana dejstva o neizpolnjeni obveznosti do tožnika iz naslova odpravnine ob upokojitvi niso v nasprotju s predloženimi listinami ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku odpravnino ob upokojitvi v znesku ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2010 do plačila (I. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 203,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči naslednji dan po poteku roka za njihovo prostovoljno izpolnitev do dneva plačila (II. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka iz 1. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da jo je dne 29. 3. 2012 poklicala delavka prvostopenjskega sodišča na njeno telefonsko številko ter jo obvestila, da je tožnik v sporu umaknil tožbo, zaradi česar ji na tožbo ni potrebno odgovoriti in je zadeva s tem zaključena. Iz teh razlogov v zadevi odgovora ni vložila. Tako je v pričakovanju odločitve o umiku tožbe, namesto ustreznega sklepa sodišča, prejela izpodbijano zamudno sodbo. Zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, s predlogom sodišču, da ji vroči tožnikovo vlogo o umiku tožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Pri tem ni preizkušalo izpodbijane sodbe zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj se zamudna sodba iz tega razloga v skladu z določbo 2. odstavka 338. člena ZPP ne more izpodbijati.

Pritožbeno sodišče v sodnem spisu ni našlo morebitne tožnikove vloge o umiku tožbe, oziroma da bi to ugotovilo iz podatkov v spisu ali predloženih listinah v prilogah. Zato zavzemanje pritožbe tožene stranke, da se ji mora izdati vloga o umiku tožbe oziroma ustrezen sklep o ustavitvi postopka, ne more biti sprejemljivo. Enaka ugotovitev velja tudi glede sklicevanja pritožbe na pavšalno telefonsko obvestilo delavke sodišča o umiku tožbe, saj bi morala tožena stranka, če o tem ni prejela od sodišča nobene pisne vloge ali odločbe, v izogib tveganju izdaje zamudne sodbe odgovoriti na tožbo v predpisanem roku.

Pritožbeno sodišče je po nadaljnjem preizkusu zamudne sodbe ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri sprejeti odločitvi o priznanju tožniku odpravnine ob upokojitvi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

V konkretnem primeru je bilo o tožnikovem zahtevku odločeno z zamudno sodbo. Pri izdaji takšne sodbe gre za postopek, v katerem se neposredno ne izvajajo dokazi in se ne izvede obravnava. Dejansko temelji institut zamudne sodbe na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo, ker ne poda odgovora na tožbo oziroma ga vloži po predpisanem roku, prizna kot točne navedbe tožnika, s katerim ta utemeljuje tožbeni zahtevek, pri čemer na takšen način prizna tudi tiste navedbe, ki zanjo niso ugodne. Tako postanejo tožbene navedbe nesporne in jih ni potrebno dokazovati ter v nadaljevanju izpodbijati po vsebini.

V konkretnem primeru tožena stranka ni odgovorila na tožbo v 30-dnevnem zakonskem roku, kot je to določeno v 277. členu ZPP, čeprav ji je bil predhodno pravilno vročen drugopis tožbe zaradi podaje odgovora na pritožbo in je bila hkrati opozorjena na pravne posledice, če odgovora ne bo podala. Iz vsebine tožbe je razvidna utemeljenost zahtevka, pri čemer zatrjevana dejstva o neizpolnjeni njeni obveznosti do tožnika iz naslova odpravnine ob upokojitvi niso v nasprotju s predloženimi listinami ali z dejstvi, ki so splošno znana. Te izkazujejo, da je bil tožnik delavec stranke do 15. 12. 2009, ko se je invalidsko upokojil, s tem datumom pa ga je tožena stranka tudi odjavila iz zavarovanja. Vse navedeno tako utemeljuje zaključek, da so bili v sporu podani pogoji za izdaje zamudne sodbe.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

14.12.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 465/2017
• VDSS Sodba in sklep Pdp 267/2019
• VDSS sodba Pdp 887/2013