VDSS sodba Pdp 598/2012

Jedro

V konkretnem primeru je iz vsebine tožbe in predloženih listinskih dokazov razvidno, da je tožena stranka kršila zakonska določila, ki urejajo postopek pred odpovedjo s strani delodajalca in da ni obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (do zmanjšanja obsega dela dejansko ni prišlo, tožnikovo delovno mesto vodja turistične agencije ni bilo ukinjeno, tožena stranka ni preverila možnosti zaposlitve tožnika na drugem delovnem mestu), zato so bili ob izostanku odgovora na tožbo za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 9. 2011 nezakonita in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo v roku 8 dni, pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za čas od 7. 2. 2012 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo za delovno mesto vodja turistične agencije v mesečnem znesku ... EUR, od tega zneska odvesti vse potrebne davke in prispevke in neto znesek izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec ter ga za isti čas prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, vse v roku 8 dni in pod izvršbo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 440,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8 dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka in navaja, da je zamudna sodba brezpredmetna, ker je tožnik še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki. Ker tožena stranka za tožnika nima delovnih zadolžitev, ki bi ustrezale delavčevi sposobnosti in njegovi strokovni izobrazbi, delavca tudi ni pozvala nazaj na delo. Nadalje navaja, da delavcu pripadajo plače in nadomestila v skladu z zakonom.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je navedla tožena stranka v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, ker tožena stranka na tožbo, ki je bila pravilno vročena, ni odgovorila v roku 15 dni. Izostanek pravočasnega odgovora na tožbo je eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe, ki so določeni v prvem odstavku 318. člena ZPP. Preostali pogoji pa so: (1) da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne moreta razpolagati glede na tretji odstavek 3. člena ZPP; (2) da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi ter (3) dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju s predloženimi dokazi ali splošno znanimi dejstvi.

Pasivnost tožene stranka je torej eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje dejanskih navedb v tožbi. V postopku pred izdajo zamudne sodbe se dejansko stanje ne ugotavlja, ker se šteje, da so dejstva navedena v tožbi resnična.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa prvi odstavek 318. člena ZPP. Tako je iz podatkov spisa razvidno, da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor. Sodišče prve stopnje je glede na določbo prvega odstavka 278. člena ZPP utemeljeno zaključilo, da tožena stranka odgovora na tožbo ni podala. Tožbeni zahtevek, o katerem je sodišče prve stopnje odločalo z izpodbijano zamudno sodbo, ne spada med zahtevke, s katerimi stranke ne bi smele razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), utemeljenost tožbenega zahtevka pa izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Tožnik je v tožbi navedel, da je pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu vodja turistične agencije in da je brez kakršnegakoli obvestila prejel dne 6. 2. 2012 odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov; da navedbe tožene stranke, da naj bi prišlo do prenehanja potrebe po delu zaradi zmanjšanega obsega dela, ne držijo, saj do zmanjšanega obsega dela ni prišlo, agencija še vedno posluje, potrebuje pa vodjo in vodjo tudi ima; da delovno mesto ni bilo ukinjeno in še vedno obstaja; da tožena stranka ni preverila možnosti zaposlitve tožnika na drugem delovnem mestu; da je tožena stranka brez vsake obrazložitve tožniku preprosto vročila odpoved iz poslovnih razlogov, ki je datirana z dne 2. 9. 2011, tožniku pa je bila na delovnem mestu vročena šele 6. 2. 2012; da je bil napoten na Zavod za zaposlovanje RS, kjer je dobil pojasnilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi pravno neučinkovita; da je bil napoten na inšpektorat za delo, ki je dne 6. 3. 2012 opravil nadzor in ugotovil kršitve po 83. členu ZDR; da o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov delodajalec ni pisno obvestil tožnika, prav tako o odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil obveščen sindikat, niti ni bil tožnik pozvan v smislu 84. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), da sporoči podatke o sindikatu.

Navedena dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, o katerem je bilo odločeno z izpodbijano zamudno sodbo, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik oziroma s splošno znanimi dejstvi. V konkretnem primeru je tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča iz vsebine tožbe in predloženih listinskih dokazov razvidno, da je tožena stranka kršila zakonska določila, ki urejajo postopek pred odpovedjo s strani delodajalca (83. in 84. člen ZDR) in da ni obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov po drugem odstavku 88. člena ZDR (do zmanjšanja obsega dela dejansko ni prišlo; tožnikovo delovno mesto vodja turistične agencije ni bilo ukinjeno in ima še vedno vodjo; tožena stranka ni preverila možnosti zaposlitve tožnika na drugem delovnem mestu), zato so bili za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji.

Tožena stranka v pritožbi smiselno uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (za navedbo, da je tožnik še vedno v delovnem razmerju in prejema nadomestilo plače), vendar navedenega pritožbeno sodišče ni preizkušalo, ker se zamudna sodba iz tega pritožbenega razloga, glede na določbo drugega odstavka 338. člena ZPP, ne more izpodbijati.

Ob upoštevanju navedenega je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

14.12.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 180/2012
• VDSS sodba Pdp 71/2012
• VDSS sodba Pdp 373/2014