VDSS sodba in sklep Pdp 557/2012

Jedro

Sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ni prekoračilo le tako, da bi tožniku dosodilo nekaj, česar ni zahteval (izplačilo plače za mesec december), temveč tako, da je dosodilo drugače, kot je tožnik zahteval (ni naložilo obračuna že izplačane plače za mesec december). Iz tega razloga ne zadošča, da bi pritožbeno sodišče le razveljavilo tisti del izpodbijane sodbe, s katero je bilo naloženo plačilo izven okvirov tožbenega zahtevka, ampak je treba v tem delu izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki III. izreka razveljavi ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik v času od vključno 12. 12. 2011 do vključno 31. 1. 2012 zaposlen pri tožencu na podlagi pogodbe o zaposlitvi (točka I izreka). Tožencu je naložilo, da tožnika prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 12. 12. 2011 do 31. 1. 2012 (točka II izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku obračuna bruto plačo za mesec december 2011 in januar 2011 ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplača neto znesek v višini 1.576,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 656,00 EUR od 19. 1. 2012 do plačila in od zneska 920,00 EUR od 19. 2. 2012 do plačila (točka III izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 243,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8 dnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka IV izreka).

Zoper takšno zamudno sodbo se pritožuje toženec. Navaja, da priznava, da je bil tožnik res zaposlen pri njemu, ugovarja pa, da je tožnik večji del zaslužka že dobil izplačan in da mu je povzročil škodo na osebnem vozilu. Toženec s prilogami dokazuje, koliko ur je tožnik opravil, koliko je dobil izplačano ter kakšno škodo mu je povzročil. Tožnik je z zamolčanjem dejstev zavajal sodišče z namenom, da pridobi finančna sredstva, do katerih ni upravičen.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 65/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Toženec na tožbo, ki mu je bila pravilno vročena ni odgovoril, zato se je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da so izpolnjeni tudi ostali pogoji iz 1. odstavka 338. člena ZPP pravilno odločilo, da izda zamudno sodbo. Vendar pa je sodišče prve stopnje pri tem v točki III. izpodbijane sodbe prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožniku dosodilo tudi nekaj česar ni zahteval. Tožnik je namreč zahteval, da se toženi stranki naloži, da mu obračuna plačo za mesec december 2011 v znesku 656,00 EUR in plačo za mesec januar 2012 v znesku 920,00 EUR, od teh zneskov zanj odvede vse dajatve in prispevke, tožniku pa izplača neto znesek 920,00 EUR (torej le znesek za januar 2012) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2012 dalje do plačila. Tak zahtevek je povsem v skladu s tožbenimi navedbami o tem, da je toženec tožniku za december 2011 izplačal 956,00 EUR, pri čemer je 656,00 EUR izplačal iz naslova opravljenega dela, 300,00 EUR pa iz naslova nadomestila za uporabo osebnega avtomobila; da toženec tožnika ni prijavil v zavarovanje in zanj ni plačeval prispevkov in dajatev, ter da mu za januar 2012 ni izplačal pripadajoče plače v višini 920,00 EUR neto. Sodišče prve stopnje ni imelo nobene osnove zato, da tožniku dosodi tudi plačilo plače za december 2011 v znesku 656,00 EUR, saj tožnik tega ni zahteval, temveč je zahteval le, da se tožencu naloži, da tožniku ta znesek obračuna in da plača davke in prispevke. Tožnik je izplačilo zahteval le glede neizplačane plače za januar 2012.

Kadar toženec ne odgovori na tožbo je potrebno šteti, da je resnično vse, kar je tožnik navedel v tožbi. Tako je sodišče prve stopnje za resnične moralo šteti tožnikove navedbe o tem, da sta s tožencem sklenila pogodbo o zaposlitvi, da je tožnik delo tudi opravljal, da sta bili stranki dogovorjeni za plačilo v višini 8,00 EUR neto za uro, da je toženec tožniku izplačal neto plačo za december 2011 v višini 656,00 EUR, ni pa napravil obračuna plač in tudi ne plačal davkov in prispevkov. Nadalje je morala šteti za resnične tudi tožnikove navedbe, da je tožnik v januarju opravil 115 ur, za kar mu toženec dolguje 920,00 EUR, saj mu ni za ta mesec izplačal ničesar in tudi ni opravil obračuna plač ter plačal davkov in prispevkov.

Iz takšnih navedb sledi vtoževana posledica, to je, da se ugotovi, da je bil tožnik v času od 12. 12. 2011 do 31. 1. 2012 zaposlen pri tožencu, kar mu je ta dolžan priznati in ga prijaviti za vpis v matično evidenco ZPIZ. Iz zgoraj povzetih navedb sledi tudi nadaljnja vtoževana posledica, to je, da se tožencu naloži, da tožniku za december 2011 obračuna plačo v neto znesku 656,00 EUR, za januar 2012 pa v neto znesku 920,00 EUR, od teh zneskov plača vse dajatve in prispevke, tožniku pa izplača neto plačo za januar 2012 v višini 920,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2012 dalje do plačila. Pravna podlaga za odločitev o obveznosti plačila je določba 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007), ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena ZDR.

Vendar pa je sodišče prve stopnje v skladu s tožbenim zahtevkom odločilo le v I. in 2. točki izreka izpodbijane zamudne sodbe, v točki III. izreka pa je prekoračilo tožbeni zahtevek. Namesto, da bi sledilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna bruto plačo za december 2011 v neto znesku 656,00 EUR in za januar 2012 v neto znesku 920,00 EUR je tožencu zgolj opisno naložilo, da obračuna bruto plačo za december 2011, nato pa mu je v nadaljevanju v nasprotju z zahtevkom naložilo, da tožniku izplača neto znesek 1.576,00 EUR (kar predstavlja seštevek pripadajoče neto plače za december 2011 in januar 2012), čeprav je tožnik zahteval le, da se tožencu naloži plačilo neto plače za januar 2012 v višini 920,00 EUR. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo več kot je zahteval in sicer tudi izplačilo neto zneska plače za december 2011, čeprav tožnik tega ni vtoževal in čeprav je v tožbi navajal, da mu je ta znesek toženec že izplačal.

Kadar pritožbeno sodišče ugotovi, da je bil s sodbo prve stopnje prekoračen tožbeni zahtevek, potem glede na naravo prekoračitve tožbenega zahtevka s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu po potrebi zadevo vrne v ponovno sojenje (357. člen ZPP). Sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ni prekoračilo le tako, da je tožniku dosodilo nekaj kar ni zahteval (izplačilo plače za december 2012), temveč tudi tako, da je dosodilo drugače, kot je zahteval (ni naložilo obračuna po višini opredeljene plače za december 2011 in januar 2012) zato ne zadošča, da bi pritožbeno sodišče le razveljavilo tisti del izpodbijane zamudne sodbe, s katerim je tožencu naloženo plačilo plače za december 2011 v višini 656,00 EUR, temveč je celotno točko III. izreka izpodbijane zamudne sodbe potrebno razveljaviti in v tem delu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da glede tega dela izpodbijane zamudne sodbe niso podani razlogi, ki so navedeni v pritožbi, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V novem postopku bo sodišče v skladu z zgornjimi napotki z zamudno sodbo znova odločilo o 2. točki tožbenega zahtevka in sicer tako, da tožniku ne bo dosodilo več, kot je zahteval in tudi ne drugače kot je zahteval.

Na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

14.12.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 149/2019
• VDSS sodba Pdp 854/2015
• VDSS Sodba Pdp 402/2017