VDSS sodba Pdp 490/2012

Jedro

Pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja se ob presoji zamudne sodbe ne upošteva. Ker tožena stranka v pritožbi dejansko uveljavlja le ta pritožbeni razlog, ki ni dopusten, je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova neizplačanih plač za mesec avgust 2011, september 2011 in oktober 2011 obračunati bruto znesek 1.115,50 EUR za avgust in september oziroma 743,66 EUR za oktober, odvesti predpisane davke ter izplačati ustrezen neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od vsakega neto zneska tečejo od 18. dne v mesecu za pretekli mesec (točka I izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova neizplačanega dela plače od avgusta 2011 do oktobra 2011 izplačati neto znesek 266,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2011 dalje do plačila (točka II izreka), iz naslova stroškov v zvezi z delom izplačati znesek 267,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2010 dalje do plačila (točka III izreka). Sodišče je nadalje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova regresa za letni dopust za leto 2011 obračunati bruto znesek 735,00 EUR in izplačati ustrezen neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2011 dalje do plačila (točka IV izreka). Tožena stranka je dolžna tožnici na račun odpravnine izplačati znesek ... EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2011 dalje do plačila (točka V izreka) ter iz naslova odškodnine znesek 1.673,25 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2011 dalje do plačila (točka VI izreka). Iz naslova prispevkov je tožena stranka dolžna tožnici (pravilno: za tožnico) plačati prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v znesku 2.245,23 EUR, prispevke za zdravstveno varstvo v znesku 1.240,19 EUR, prispevke za starševsko varstvo v znesku 18,48 EUR in prispevke za zaposlovanje v znesku 18,40 EUR, na račune, kot so razvidni iz izreka sodbe (točka VII izreka). Nadalje je tožena stranka dolžna tožnici povrniti nastale pravdne stroške v višini 555,96 EUR, na račun pooblaščenca, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev te obveznosti 8 dni (točka VIII izreka).

Zoper navedeno zamudno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. V laični pritožbi navaja, da je po skrbnem pregledu dokumentacije, ki jo je prejela s strani sodišča, ugotovila nepravilnosti glede navedb tožeče stranke. Te nepravilnosti se nanašajo na izplačila plač, regresa, obračuna stroškov v zvezi z delom pa tudi glede odpravnine. Na podlagi evidenc, ki jih vodi sama, ugotavlja, da dolguje zgolj premalo izplačano plačo v bruto znesku 2.571,54 EUR, stroške v zvezi z delom v znesku 210,15 EUR, regres za leto 2011 v bruto znesku 735,00 EUR, odškodnino v znesku 836,62 EUR in odpravnino v znesku ... EUR. Skupen znesek dolga torej znaša 6.088,52 EUR. Zato tudi prilaga plačilne liste tožeče stranke iz katerih so razvidni točni zneski, ki so navedeni v pritožbi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter smiselno zavrne zahtevek v presežku.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka navedbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, razen tistih, iz katerih se zamudna sodba ne sme izpodbijati (2. odstavek 338. člen ZPP), pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni kršilo določb postopka, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

Po določbi 318. člena ZPP izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če tožena stranka v roku iz 277. člena tega zakona ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena tega zakona), da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Zamudna sodba temelji na tako na imenovani pozitivni ali afirmativni litiskontenstaciji, to je na principu, da stranka, ki na tožbo ne odgovori, priznava navedbe oziroma dejstva, ki so navedena v tožbi. Iz tega razloga tudi ni mogoče izpodbijati dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje oziroma ni dopustno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče torej pri odločanju o pritožbi upošteva ugotovitve dejanskega stanja iz izpodbijane zamudne sodbe sodišča prve stopnje ter preverja, ali je sodišče prve stopnje glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Po preučitvi podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica utemeljeno uveljavljala navedene denarne zneske.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR) v 42. členu določa, da ima delavec pravico do plačila za opravljeno delo, saj navedeni člen določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena tega zakona. Tožnica je navajala, da ji tožena stranka ni plačala plače za mesec avgust in september 2011 v mesečnem bruto znesku 1.115,50 EUR ter za oktober 2011 v bruto znesku 743,66 EUR. Zato je uveljavljala plačilo navedenih zneskov, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega mesečnega neto zneska v plačilo. Tožnica je predložila plačilne liste za junij, julij in avgust 2011 (A8), iz katerih izhaja višina bruto plače v znesku 1.115,50 EUR. Sodišče prve stopnje je te plačilne liste pravilno upoštevalo tudi za ugotovitev višine plače tožnice za meseca september in oktober 2011, saj ni razloga, da ne bi tožničina bruto plača tudi v teh dveh mesecih znašala toliko, kot izhaja iz plačilnih list za prejšnje mesece. Zato je tožnici utemeljeno prisodilo zgoraj navedene zneske, saj tožena stranka ni dokazala, da bi tožniku te zneske izplačala. Poleg tega je bilo neizplačilo navedenih zneskov tudi razlog za tožničino izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 1. odstavka 112. člena ZDR. Zato pritožbeno sodišče ne dvomi v utemeljenost tožbenega zahtevka tako po temelju kot po višini, ki jo je tožnica v ustrezni meri izkazala. Pravilno je bil prisojen tudi znesek 266,66 EUR, ki predstavlja posebej dogovorjen del plače, ki mesečno znaša 100,00 EUR, torej za vtoževano obdobje 266,66 EUR (2 x po 100,00 EUR za avgust in september in 2/3 tega zneska v oktobru 2011). Glede stroškov v zvezi z delom tožena stranka v pritožbi tožnici priznava znesek 210,15 EUR, vendar pa je glede na dejstvo, da se šteje, da tožena stranka priznava dejstva, tožnica upravičena do celotnega vtoževanega zneska 267,81 EUR.

Po določbi 1. odstavka 131. ZDR je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. S kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti se lahko v primeru nelikvidnosti delodajalca določi kasnejši rok izplačila regresa, vendar najkasneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta. Minimalna plačo za leto 2011 znaša 748,10 EUR (Uradni list RS, št. 3/2011). Ker je tožena stranka v pritožbi tožnici priznala celoten vtoževani znesek 735,00 EUR bruto, je bilo torej v tem delu tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodeno.

Delavec je po določbi 2. odstavka 112. člena ZDR v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. V skladu s 1. odstavkom 109. člena ZDR je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, dolžan izplačati delavcu odpravnino. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Delavcu po 2. alinei 2. odstavka 109. člena ZDR pripada odpravnina v višini 1/4 osnove iz prejšnjega odstavka za vsako leto dela pri delodajalcu, saj je bila zaposlena 7 let.

Sodišče prve stopnje je na podlagi dejstva, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena 7 let, tožnici utemeljeno prisodilo znesek odpravnine ob upoštevanju 7 let delovne dobe pri toženi stranki, pri čemer je pravilno upoštevalo 1/4 osnove za vsako leto dela, torej glede na tožničini plačo znesek 1.952,12 EUR. Zato tožena stranka v tem delu povsem neargumentirano izpodbija pravilne zaključke sodišča prve stopnje, ko navaja, da tožnici iz tega naslova priznava 1.735,21 EUR. Glede na to, da bi bila tožnica upravičena do 45 dni odpovednega roka, ji pripada odškodnina v višini 1.673,25 EUR. Zato je tudi v tem delu neutemeljena pritožba, ki navaja, da je tožnica upravičena le do zneska 836,62 EUR.

Tožnica je predložila dopis A., ..., št. ... z dne 29. 9. 2011 (A9), iz katerega izhaja višina obračunanih prispevkov in plačanih prispevkov. Ker tožena stranka ni za tožnico plačala zneskov, kot so razvidni iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, je bilo tudi v tem delu pravilno in zakonito ugodeno tožbenemu zahtevku tožnice. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre v zapisu izreka za očitno pomoto, saj je navedeno, da je dolžna tožena stranka plačati te zneske tožnici, ne pa pravilno: za tožnico. Tožnica je namreč za posamezne prispevek navedla vplačilne podračune, na katere zavezanci plačujejo svoje obveznosti glede na vrste javnofinančnih blagajn, in ne svojega tekočega računa. Zato je nedvomno, da ne zahteva, da bi tožena stranka te zneske plača njej. Zapis v izreku pa bo sodišče prve stopnje lahko kadarkoli popravilo z izdajo popravnega sklepa (328. člen ZPP).

Ker dopustni pritožbeni razlogi niso podani, tožena stranka pa je v pritožbi dejansko uveljavljala pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga pritožben sodišče ni smelo upoštevati, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

14.12.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 513/2011
• VDSS sodba Pdp 163/2012
• VDSS sodba Pdp 317/2012