<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 344/2012

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2012:PDP.344.2012
Evidenčna številka:VDS0009100
Datum odločbe:21.06.2012
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:zamudna sodba - sklepčnost tožbe - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - krivda - nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka

Jedro

Če delodajalec poda delavcu izredno odpoved po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, pa se ugotovi, da je do kršitve obveznosti iz delovnega razmerja sicer prišlo, da pa delavcu v zvezi s kršitvijo ni mogoče očitati niti naklepa niti hude malomarnosti, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane zamudne sodbe ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici 15. 12. 2011 in da na njeni podlagi pogodba o zaposlitvi z dne 18. 11. 2005 ni prenehala veljati. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ji priznati vse pravice po pogodbi o zaposlitvi z dne 18. 11. 2005, kot da bi delala, vključno s plačo za posamezne mesece, ko ni delala, v bruto znesku ... EUR mesečno, od bruto zneskov obračunati in za tožnico plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila in pod izvršbo. Višji obrestni zahtevek je zavrnilo. V III. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka v višini 132,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku osemdnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo.

Zoper navedeno zamudno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev, da je dolžna tožena stranka tožnici povrniti njene pravdne stroške, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da sicer odgovora na tožbo zares ni podala, vendar sodišče prve stopnje kljub temu ne bi smelo izdati ugodilne zamudne sodbe. Iz tožbenih navedb namreč izhaja, da tožnica v celoti priznava kršitev delovnih obveznosti, ki je bila razlog za izpodbijano izredno odpoved. Tožnica je sicer navedla nekaj razlogov, ki naj bi dejanje opravičevali, vendar pa dogodka ni zanikala in ga je v bistvenih točkah opisala enako, kot je to storila tožena stranka v izredni odpovedi. Nagib tožnice za njeno sporno ravnanje ni bil pomemben, iz njenih navedb pa tudi izhaja, da je bila seznanjena z navodili delodajalca, da sme nagradno srečko osebi izročiti le skupaj z računom. Tožnica je na več mestih v tožbi izrecno priznala, da je kršila obveznosti iz delovnega razmerja, ob tem pa je navajala, da naj očitana kršitev ne bi bila dovolj huda, da bi bila zanjo primerna sankcija izredna odpoved. Po njeni oceni bi zadoščala blažja disciplinska sankcija ali redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Iz tožničinih tožbenih navedb ne izhaja utemeljenost njenega tožbenega zahtevka. Tožba je nesklepčna, te nesklepčnosti tožnica ne bi mogla odpraviti, zato bi moralo sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek takoj in v celoti zavrniti. Tožnica je v tožbi zatrjevala le, da je bila izredna odpoved pretiran ukrep glede na resnost kršitve, tej trditvi pa je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo. Stališče, ali določeno ravnanje delavca predstavlja tako hudo kršitev delovnih obveznosti, da je zaradi nje upravičena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni vprašanje dejstev, temveč subsumpcija dejanskega stanja pod ustrezno pravno normo. Dejansko stanje je glede na tožbene navedbe tožnice nesporno, saj je tožnica kršitev delovnih obveznosti sama priznala. Stvar subsumpcije dejanskega stanja pod pravno normo je tudi presoja, ali je storjena kršitev taka, da zaradi nje ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Vse to pa je v pristojnosti sodišča in ne pravdnih strank. Ker sodišče tega vprašanja ni samo presojalo, je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovnem postopku vsebinsko presoditi, če je bila glede na resnost kršitve delovnih obveznosti izredna odpoved ustrezna. Pri tem bo moralo upoštevati, da je tožnici delovno razmerje prenehalo glede na 85. člen ZDR šele po poteku roka za sodno varstvo. To pomeni, da so bile posledice te izredne odpovedi enake, kot v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko bi tožnici delovno razmerje prenehalo po izteku 30-dnevnega odpovednega roka.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 7. in 14. točke člena 339/2 Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), ki jih uveljavlja tožena stranka v pritožbi, poleg tega pa je tudi po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, navedene v členu 350/2 ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na dejansko stanje, kot izhaja iz tožbenih navedb, pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka sicer v pritožbi navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po členu 338/1 ZPP, torej tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pritožbeno sodišče izpodbijanega dela zamudne sodbe iz tega pritožbenega razloga ni preizkušalo. Po členu 338/2 ZPP se namreč zamudna sodba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati.

Sodišče prve stopnje je z ugodilnim delom zamudne sodbe delno (praktično v celoti) ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, ker je ugotovilo, da so v tem delu tožbenega zahtevka za izdajo ugodilne zamudne sodbe izpolnjeni vsi pogoji iz člen 318/1 ZPP. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, kljub temu, da ji je bila ta pravilno vročena v odgovor, zahtevek, ki ga je uveljavljala tožnica v tem individualnem delovnem sporu, pa ne spada med zahtevke, s katerimi stranke ne morejo razpolagati. Sodišče prve stopnje je nadalje zaključilo, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, dejstva, na katera se tožbeni zahtevek opira, pa tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica oziroma niso v nasprotju s splošno znanimi dejstvi.

S pritožbenimi navedbami, da je tožnica kršitev v celoti priznala, da je navajala okoliščine, ki bi njena dejanja opravičevala, vendar dejanja ni zanikala, da nagib za njeno ravnanje ni bil pomemben, da je bila z navodili delodajalca seznanjena in da je ugovarjala izredni odpovedi le zato, ker je bila ta po tožničinem mnenju prehuda sankcija, tožena stranka zatrjuje, da tožba ni bila sklepčna in da torej za izdajo zamudne sodbe ni bil podan pogoj iz 3. točke člena 318/1 ZPP. Pritožbeno sodišče (enako kot sodišče prve stopnje) ugotavlja, da iz dejstev, ki jih je tožnica v tožbi navedla, izhaja utemeljenost njenega tožbenega zahtevka. Na podlagi tožbenih navedb je zaključiti, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici 15. 12. 2011, nezakonita, da tožnici za to pogodba o zaposlitvi ni prenehala in da jo je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo ter ji priznati vse pravice po tej pogodbi, vključno z obračunom in izplačilom pripadajoče plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti ustreznih neto zneskov v plačilo do plačila.

Tožnica je v tožbi opisala očitano sporno ravnanje, ki se je zgodilo 23. 11. 2011 (delo z nagradnimi kuponi, izročitev nagradnega kupona stranki, razlog za preverjanje kuponov,...), vendar pa je v tožbi tudi izrecno navedla, da se ji je zgodila nenamerna napaka, da ji zato v zvezi z očitano kršitvijo ni mogoče očitati niti naklepa niti hude malomarnosti in da se ni zavedala, da ravna v nasprotju z navodili tožene stranke. Iz teh zatrjevanj (ki jih je treba z ozirom na načelo afirmativne litiskontestacije šteti za resnična, saj jih tožena stranka ni prerekala) izhaja, da za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil podan eden bistvenih elementov, to je tožničina krivda. Na podlagi druge alinee prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) namreč lahko delodajalec delavcu zakonito poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi le v primeru, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Če poda delodajalec delavcu izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alinei člena 111/1 ZDR in se ugotovi, da je do kršitve pogodbene obveznosti prišlo, vendar pa delavcu v zvezi s to kršitvijo ni mogoče očitati niti naklepa niti hude malomarnosti, je takšna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Ker je bila tožničina tožba že na podlagi zgoraj navedenega sklepčna, so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče prve stopnje ne bi smelo izdati ugodilne zamudne sodbe. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sicer tožba sklepčna tudi zato, ker iz tožničinih tožbenih navedb izhaja, da njenega ravnanja ni mogoče označiti kot hujše kršitve delovne obveznosti (pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po drugi alinei člena 111/1 ZDR je, da gre za hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja), oziroma da zaradi tožničinega ravnanja (in upoštevaje dolgoletno delo tožnice) ni prišlo do takšne situacije, da tožnica delovnega razmerja pri toženi stranki ne bi mogla ohraniti niti do izteka odpovednega roka (predpostavka za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tudi ugotovitev pogoja iz člena 110/1 ZDR). Iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja, da ta pogoja nista bila izpolnjena. Ker je potrebno ta zgoraj ugotovljena dejstva zaradi pasivnosti tožene stranke šteti za resnična, je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi zato nezakonita.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je tudi prvostopenjsko sodišče obrazložitev izpodbijane zamudne sodbe oprlo na dejstva, ki so ugotovljena zgoraj in ki izhajajo iz tožbenih navedb tožnice. To pomeni, da ne drži pritožbena navedba tožene stranke, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker je bila izpodbijana zamudna sodba zakonita in se zadeva ne vrača v ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje, so irelevantne pritožbene navedbe tožene stranke o tem, kaj naj sodišče prve stopnje upošteva pri ponovnem sojenju, zato pritožbeno sodišče na njih ne odgovarja (člen 360/1 ZPP).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo tožnice ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.


Zveza:

ZPP člen 318. ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.11.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ5MDQy