<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 424/2012

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2012:PDP.424.2012
Evidenčna številka:VDS0009033
Datum odločbe:10.05.2012
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:zamudna sodba - plača - stroški v zvezi z delom - regres za letni dopust

Jedro

Slabo finančno stanje in insolventnost podjetja ne odvezujeta delodajalca, da poravna delavcu pripadajoče zneske plače in povračil stroškov iz delovnega razmerja, ki imajo podlago v zakonu in kolektivni pogodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici za mesec december 2010 obračunati plačo v bruto znesku … EUR, od tega zneska odvesti in plačati pristojnim organom ustrezne davke in prispevke ter izplačati tožnici neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2011 dalje do plačila; da je dolžna tožnici plačati stroške za prevoz na delo v znesku 43,00 EUR in stroške za prehrano v znesku 100,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2011 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, kar je tožnica zahtevala več ali drugače, to je plačilo akontacije dohodnine v višini 40,26 EUR, socialnih prispevkov v višini 144,69 EUR in neto plače v višini ... EUR, pa je zavrnilo (I. točka izreka); da je dolžna tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 734,15 EUR, odvesti in plačati pristojnim organom ustrezne davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila v roku 15 dni, kar je tožnica zahtevala več ali drugače, to je plačilo akontacije dohodnine v višini 117,46 EUR, neto zneska regresa v višini 616,69 EUR in zakonskih zamudnih obresti od neto zneska za dan 1. 7. 2010, pa je zavrnilo (II. točka izreka), in da je dolžna tožena stranka v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti tožnici njene stroške postopka v znesku 107,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v izreku sodbe, do plačila (III. točka izreka).

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da izpodbija sodbo v ugodilnem delu. Navaja, da slabo poslovanje podjetja, katera posledica je v blokadi poslovnih računov, onemogoča, da poravna tožnici naložena plačila iz naslova delovnega razmerja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na zmotno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS št. 26/1999 in spremembe). Pri tem ni preizkušalo sodbe v izpodbijanem delu zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj se zamudna sodba iz tega razloga v skladu z določbo 2. odstavka 338. člena ZPP ne more izpodbijati. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri sprejeti sodbi v izpodbijanem delu pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

V konkretnem primeru je bilo o tožničinih zahtevkih odločeno z zamudno sodbo. Pri izdaji takšne sodbe gre za pisni postopek, v katerem se neposredno ne izvajajo dokazi in se ne izvede obravnava. Dejansko temelji institut zamudne sodbe na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo, ker ne poda odgovora na tožbo oziroma ga vloži po predpisanem roku, prizna kot točne navedbe tožnice, s katerimi ta utemeljuje tožbene zahtevke, pri čimer na takšen način priznava tudi tiste navedbe, ki zanjo niso ugodne. Tako postanejo tožbene navedbe nesporne in jih ni potrebno dokazovati ter v nadaljevanju izpodbijati po vsebini.

V konkretnem primeru tožena stranka ni odgovorila na tožbo v predpisanem 30 dnevnem zakonskem roku, kot je to določeno v določbi 277. člena ZPP, čeprav ji je bil predhodno pravilno vročen drugopis tožbe zaradi podaje odgovora. Sodišče prve stopnje je obrazložilo utemeljenost konkretnih zahtevkov na podlagi podatkov v tožbi. Poleg tega je obrazložilo razloge, zakaj določenim zahtevkom v uveljavljeni višini ni ugodilo. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema odločitev o tožbenih zahtevkih v ugodilnem delu sodbe kot pravilno.

Neutemeljena je pritožba, ki se sklicuje na slabo poslovanje podjetja in na blokado poslovnih računov, ki ne omogoča plačila tožnici prisojenih zneskov. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšni pritožbeni razlogi v ničemer ne omajajo sprejete odločitve v izpodbijanem delu sodbe, saj slabo finančno stanje in nesolventnost podjetja v ničemer ne odvezujeta delodajalca, da poravna delavcu pripadajoče plačilo in stroške iz naslova delovnega razmerja, ki imajo podlago v zakonu in kolektivni pogodbi.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).


Zveza:

ZPP člen 318. ZDR člen 42, 130, 131.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
17.09.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ3MDA1